Jedro

Če tožba vsebuje formalne podatke, ki jih vloga mora imeti, razlogov za zavrženje ni. Sodišče mora tožbo obravnavati in če ugotovi, da ni sklepčna, tožbeni zahtevek zavrniti.

Izrek

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se zavrže. Reviziji zoper odločitev o zavrženju nasprotne tožbe se ugodi in se v tem obsegu odločitvi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi plačilni nalog tega sodišča z dne 19.9.1991, opr. št. II Pl 1780/91 in tožeči stranki prisodilo njene nadaljnje pravdne stroške. Nasprotno tožbo tožene stanke je kot nepopolno po 109. členu ZPP zavrglo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene in nasprotne tožeče stranke in prvostopno odločitev potrdilo.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je vložila "pritožbo" tožena oz. nasprotna tožeča stranka. Smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V vlogi trdi, da je plačala tožeči stranki ne le prisojeni znesek, temveč 12.000 din, kar pomeni, da ji tožeča stranka iz tega naslova dolguje še 8.220 din. Tožeča stranka je ta denar prejela ne da bi toženi izstavila potrdilo in ne da bi ji ga kasneje vrnila. S tem je storila kaznivo dejanje. Nadalje tožena stranka trdi, da bi ji sodišče moralo po 109. členu ZPP pomagati, pa tega ni storilo. Pritožbeno sodišče je s potrditvijo odločitve na prvi stopnji ravnalo v nasprotju s kazenskim zakonom R Slovenije. Ravnanje sodišča je le eno od vrste šikanoznih dejanj zoper družino ... Trdi še, da je taksa za nasprotno tožbo napačno odmerjena in predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sodbi izreče za nični, tožbeni zahtevek zoper toženo stranko zavrne, po uradni dolžnosti prouči nerazumljivo ravnanje sodišč prve in druge stopnje ter ugodi nasprotni tožbi. Če pa se vrhovno sodišče zaradi prenizke vrednosti ne more ukvarjati z posameznimi elementi tožbe in nasprotne tožbe pa predlaga, da vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku ni dovoljena, zoper odločitev o nasprotni tožbi pa je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožbo tožene oz. nasprotne tožeče stranke štelo za revizijo, ker zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne pozna pritožbe kot rednega pravnega sredstva na tretji stopnji. S tem ko je vlogo sprejelo kot revizijo, pa je moralo uporabiti tiste določbe ZPP, ki veljajo za to pravno sredstvo.

Tako je v 2. odstavku 382. člena ZPP določeno, da revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega določenega zneska. Z novelo (Ur.l. RS, št. 55/92), ki je začela veljati 5.12.1992, je bil določen znesek 80.000 SIT. Vendar je v 3. odstavku 10. člena navedene novele določeno, da se o reviziji zoper drugostopno sodbo v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo novele, odloči po določbah ZPP, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. V času vložitve tožbe, dne 27.8.1991, je bila revizija dovoljena, če je vrednost izpodbijanega dela presegala 8.000,00 SIT.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo 3.780,00 SIT. Ta znesek ji je bil tudi prisojen in je v reviziji sporen. Ker torej sporni predmet v izpodbijani sodbi ne presega predpisanega zneska, revizija ni dovoljena. Nedovoljeno revizijo pa lahko revizijsko sodišče le zavrže (392. člen ZPP). To pomeni, da se ne sme spuščati v vsebinske razloge, ki so v reviziji navedeni in zato nanje tudi ne sme odgovarjati. Revizijsko sodišče tudi nima pooblastil, na podlagi katerih bi lahko ukrepalo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo v ponovno odločanje na prvi stopnji. Zato temu predlogu tožene stranke ni moglo ugoditi.

Pač pa je ugodilo reviziji zoper odločitev o nasprotni tožbi. Tožena (nasprotna tožeča) stranka pravilno ugotavlja, da je sodišče stranko po 109. členu ZPP dolžno podučiti in ji pomagati, da nepopolno ali nerazumljivo vlogo popravi. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 27.1.1992 toženo stranko pozvalo, da naj v roku 30 dni oblikuje nasprotno tožbo, in sicer tako, da bo jasno razvidno kaj mora tožena stranka izpolniti in v kakšnem roku in da mora za to predložiti ustrezne dokaze (l.št. 7 spisa). Pooblaščenec tožene stranke je nato dne 27.2.1992 sodišču poslal tožbo, v kateri je kot tožeča stranka navedena tožena stranka in njen pooblaščenec, kot tožena stranka pa odvetniška pisarna ... (očitno oba odvetnika). V tožbi je navedeno, kaj tožeča stranka zahteva (plačilo odškodnine v protivrednosti 20.000 DEM) in rok plačila (15 dni). Navedena so tudi določena dejstva in dokazi. Tožba je podpisana. Zahtevek iz tožbe je bil nato ponovljen v pripravljalni vlogi, predloženi na glavni obravnavi dne 9.3.1993. Sodišče tako dopolnjene oz. popravljene tožbe na tej obravnavi ni obravnavalo. Odmerilo pa je sodno takso.

Vloga je nerazumljiva, če iz nje ni mogoče razbrati, kaj stranka hoče. Iz tožbe je razvidno, kaj tožeča stranka hoče. Tožba je nepopolna, če ne vsebuje vsega, kar je treba, da se lahko obravnava. Tožba vsebuje vse formalne podatke, ki jih mora tožba po 2. odstavku 106. člena ZPP vsebovati (popravek zahteva naziv tožene stranke). Pogojev za zavrženje tožbe po 4. odstavku 109. člena zato ni bilo. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo ZPP, ko je tožbo zavrglo, enako kršitev pa je storilo tudi sodišče druge stopnje, ko je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno odločitev potrdilo. Sodišče druge stopnje je sicer svojo odločitev oprlo na 186. in 189. člen ZPP. Sprva je ugotovilo, da tožba nima vseh tistih sestavin, ki jih zahteva 186. člen. Glede na to, da tožba formalne podatke ima, pomeni, da je bilo sodišče mnenja, da tožba ni sklepčna. Toda tudi če bi to bilo res, takšna pomanjkljivost ni razlog za zavrženje tožbe. V takšnem primeru je potrebno tožbo obravnavati in tožbeni zahtevek po ugotovitvi, da ne izhaja iz zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov, zavrniti. Ker sodišče prve stopnje o utemeljenosti zahtevka ni odločalo, sodišče druge stopnje tega ne bi smelo samo presojati, temveč po ugotovitvi kršitev na prvi stopnji, pritožbi ugoditi in prvostopni sklep razveljaviti.

Razlog za zavrženje oz. potrditev te odločitve na drugi stopnji tudi ni ugotovitev, da tožba nima narave nasprotne tožbe po 189. členu ZPP. Tožba tožene stranke se res ne nanaša samo na razmerje med pravdnima strankama v tej pravdi. Zajema tudi sporno razmerje med pooblaščencem tožeče stranke in pooblaščencem tožene stranke. Zato res ne gre za nasprotno tožbo. Toda takšne tožbe sodišče ne sme zavreči. Šteti jo mora za samostojno tožbo in ravnati tako kot v primeru iz 3. odstavka 313. člena ZPP. Tožbo je torej treba ločeno obravnavati. Sodišče druge stopnje bi tudi zaradi tega moralo prvostopni sklep o zavrženju razveljaviti.

Revizijsko sodišče še ugotavlja, da mora sodišče ravnati na navedeni način zlasti tedaj, ko gre za neuko stranko. Dolžnost pomagati neuki stranki izhaja iz 11. člena ZPP.

Zaradi vsega navedenega je revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka podan in revizija utemeljena. Revizijsko sodišče je zato izpodbijani odločitvi razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

V odgovor na revizijske navedbe in predloge pa revizijsko sodišče še ugotavlja, da sme v okviru revizijskega postopka zoper odločbo o zavrženju tožbe presojati le formalnopravno pravilnost odločitve, torej le, ali je sodišče nasprotno tožbo smelo zavreči ali ne. Vsebinska presoja tožbe v revizijskem postopku ni dovoljena. To presojo bo moralo opraviti sodišče prve stopnje.