Jedro

Če tožnik v predlogu niti na stopnji verjetnosti ne izkaže težko popravljive škode, ni mogoče izdati začasne odredbe niti po drugem niti po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik predlagal sodišču, da na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zadrži izvršitev odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Območne enote Koper, Inšpekcije za okolje in naravo, št. 06114-386/2012-4 z dne 31. 7. 2012, do izdaje pravnomočne sodbe, oziroma, da na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 z začasno odredbo začasno uredi stanje tako, da tožeči stranki do izdaje pravnomočne sodbe ali a) dovoli zaračunavati in pobirati vstopnino za kopanje v morju na naravnem kopališču „...“, ali b) dovoli zaračunavati in pobirati pristojbino za uporabo plažnih objektov in koriščenje storitev tožeče stranke na naravnem kopališču „...“. Z navedeno prvostopenjsko upravno odločbo, ki jo tožeča stranka s tožbo izpodbija v tem upravnem sporu, je bilo tožeči stranki, kot inšpekcijski zavezanki, naloženo, da mora takoj po vročitvi te odločbe prenehati zaračunavati in pobirati vstopnino za kopanje v morju na naravnem kopališču „...“ in s tem omogočiti prost prehod do morskega dobra ter splošno rabo morskega dobra (1. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 0618-435/2012-5 z dne 29. 5. 2013, pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo zavrnila.

2. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je presodilo, da tožeča stranka za izdajo začasne odredbe (tako odložitvene kot ureditvene) ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode kot enega od zakonskih pogojev za njeno izdajo. Sklicevalo se je na določbe drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. 3. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge. Zmotna uporaba materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je v tem, da je treba za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo verjetno izkazati, kar je v tem primeru tudi naredila, sodišču prve stopnje pa verjetnost izkazane težko popravljive škode očitno ne zadošča. Sodišče prve stopnje glede določenih navedb tožnika v zahtevi ni ugotavljalo dejanskega stanja, torej je to nepopolno ugotovljeno (bistveno zmanjšanje varnosti uporabnikov kopališča, škoda zaradi njene odgovornosti za varnost na kopališču). Zatrjuje, da je v podobnih primerih sodišče že odločilo drugače, zato so bila kršena tudi pravila postopka v upravnem sporu in pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila postopka, določena v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih (varnost kopalcev) oziroma so razlogi sami s seboj v nasprotju (ugotovitev, da se bo število kopalcev povečalo, nato pa ugotovitev, da to ne bo poslabšalo higienskih in varnostnih razmer na tem prostoru). Kršene so tudi določbe tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 339. člena in 213. členom ZPP, kar je vplivalo na odločitev. Sodišče prve stopnje namreč ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa niti ni razvidno, katere dokaze je izvedlo. To pa je nova procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. Ponavlja navedbe iz zahteve za izdajo začasne odredbe zlasti glede težko popravljive škode (trajna sprememba njenega položaja, okrnitev njenega ugleda, izguba stalnih hotelskih gostov, zamudno uveljavljanje odškodnine zaradi izrečenega ukrepa v sodnih postopkih). Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Podrejeno pa predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zanjo je sodišče prve stopnje navedlo razumne in utemeljene razloge, izhajalo je iz dejanskega stanja, kot ga je v zahtevi predstavil tožnik, pri tem pa je pravilno uporabilo tudi pravila postopka v upravnem sporu.

6. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogojim (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine, vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino ter obliko škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje.

8. Ker mora sodišče prve stopnje o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti v sedmih dneh (glej peti odstavek 32. člena ZUS-1), odloča o njej na podlagi trditev in dokazov iz zahteve, in dodatnih dokazov ne pridobiva oziroma izvaja, čeprav so v zahtevi predlagani. Zato pritožbena navedba o tem, da sodišče ni izvedlo dokazov, zlasti pa ni zaslišalo tožnikovega zakonitega zastopnika, ni utemeljena.

9. Ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se vsebinsko presoja le njena utemeljenost glede na v 32. členu ZUS-1 predpisane pogoje, pri čemer je prvi vsebinski pogoj izkazanost težko popravljive škode. Če ta ni izkazana, se izpolnjevanja nadaljnjih pogojev niti ne ugotavlja. Zato v takem primeru tudi ne pride v poštev uporaba načela sorazmernosti in ni treba presojati, ali je prizadeta tudi javna korist (drugi stavek drugega odstavka 32. člena ZUS-1). Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v številnih primerih (npr. I Up 387/2011, I Up 139/2012, I Up 149/2012, 35/2013).

10. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi tožnik težko popravljive škode, ki bi nastala zanj zaradi izdaje s tožbo izpodbijanega akta, ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker da mu ne zadošča, da je težko popravljiva škoda izkazana s stopnjo verjetnosti.

11. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo tožnikove navedbe v zahtevi, s katerimi je ta utemeljeval nastanek težko popravljive škode, in pravilno ugotovilo, da bo zaradi izpodbijanega akta, s katerim je tožniku prepovedano zaračunavanje vstopnine za obravnavano plažo, ob del dohodka in da se bodo zaradi verjetnega povečanja števila kopalcev na tej plaži povečali tožniku stroški, ki jih ima kot upravljavec plaže, torej da mu bo nastala škoda. Pravilno pa je ocenilo tudi, da tožnikove navedbe, da je ta škoda zanj težko popravljiva, niso izkazane niti na stopnji verjetnosti (primerjaj 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

12. Vrhovno sodišče še dodatno pojasnjuje, da tožnik niti s stopnjo verjetnosti ni izkazal, da svojih obveznosti kot upravljavec obravnavane plaže zaradi izpada sredstev iz naslova vstopnine ne more izpolnjevati oziroma, da je bila vstopnina edini vir za izvajanje obveznosti, ki jih ima kot upravljavec plaže. Izkazal ni niti, da teh obveznosti ne more financirati iz drugih morebitnih virov sredstev, ki jih ima kot upravljavec plaže (koriščenje plažnih objektov in storitev, za kar je kot podrejeno predlagal ureditveno odredbo, da bi zaračunaval pristojbine), oziroma iz drugih dejavnosti, ki so z upravljanjem oziroma zagotovljeno uporabo plaže povezane (v pritožbi smiselno navaja, da to plažo uporabljajo tudi njegovi hotelski gostje). Glede na to je njegovo zatrjevanje (tudi v pritožbi), da zaradi izpada sredstev iz naslova vstopnine ne bo mogel vzdrževati kakovosti storitev kot upravljavec plaže, zaradi česar bo ob ugled, stalne hotelske goste, ipd. torej da mu bo nastala tudi tovrstna težko popravljiva škoda, ne da bi izkazal, da teh upravljavskih storitev ne more financirati iz drugih svojih sredstev, brezpredmetno.

13. Neutemeljena je pritožbena trditev, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, iz katerih tožnikovih trditev oziroma dokazov je sodišče prve stopnje ocenilo, da težko popravljiva škoda ni izkazana. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje izhajalo le iz tožnikovih navedb v zahtevi, torej iz dejanskega stanja, ki ga je predstavil tožnik, in je za svojo odločitev opravilo dokazano oceno na podlagi vseh za odločitev v tej zadevi pravno pomembnih navedb in dokazov, ki jih je navedel tožnik, svojo odločitev pa je tudi ustrezno in razumno obrazložilo. Da pa v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišču ni treba pridobivati oziroma izvajati dokazov, ki jih v zahtevi ni, pa je Vrhovno sodišče pojasnilo že v 7. in 8. točki te obrazložitve.

14. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikove navedbe glede škode, ki naj bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala pri uporabnikih obravnavnega kopališča (varnost kopalcev, nevarnost za zdravje in življenje kopalcev, poslabšanje higienskih razmer itd.) ne utemeljujejo nastanka težko popravljive škode, ki bo nastala njemu, v smislu določb drugega odstavka 32. člena ZUS-1, temveč tretjim osebam, kar pa pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, ni pravno pomembno. Takšno stališče je skladno tudi z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 241/2009, I Up 320/2010, I Up 348/2011).

15. Glede na obrazložitev v 11. do 14. točki tudi pritožbeni ugovori, da so razlogi za zavrnitev izdaje predlagana začasne odredbe (zlasti glede težko popravljive škode) v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju oziroma, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej, da so podane uveljavljane kršitve pravil postopka v upravnem sporu, niso utemeljeni.

16. Ker tožnik zgolj zatrjuje, da je v podobnih primerih sodišče že odločilo drugače, pri tem pa ne navede, v katerih primerih, Vrhovno sodišče ne more presoditi, ali je sodna praksa res različna oziroma ali so bila zato kršena tudi pravila postopka v upravnem sporu in tožnikove pravice, zagotovljene v 22. členu URS.

17. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena in šestim odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.