Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da ni bilo treba postaviti skrbnika za poseben primer zaradi varstva pravic in koristi tožnika, ter v tem pogledu pojasnil, da gre v postopku napotitve na kontrolni zdravstveni pregled za korist tožnika in za javni interes, ter nadalje, da tožnik nastopa samostojno in suvereno. Pri tem sodišče ugotavlja, da je bila tožniku sicer delno odvzeta poslovna sposobnost, vendar pa niti v času izdaje izpodbijanega prvostopenjskega akta niti v času izdaje drugostopenjske odločbe ta sklep sodišča še ni bil pravnomočen.
Organ, ki vodi upravni postopek, oprosti stranko plačila vseh stroškov ali dela stroškov, če spozna, da jih ne more plačati brez škode za nujno preživljaje sama sebe in svoje družine.
Tožba se zavrne.
Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil predlog tožnika za oprostitev oziroma založitev stroškov, ki ga je v postopku napotitve na kontrolni zdravstveni pregled podal tožnik. V istem aktu pa je z dopolnilno odločbo tudi odločil, da se zavrne predlog tožnika za postavitev skrbnika za poseben primer, ki ga je v postopku napotitve na kontrolni zdravstveni pregled podal tožnik.
V obrazložitvi izpodbijanih aktov prvostopenjski organ navaja, da je dne 15. 6. 2012 izdal odločbo, s katero je tožnika napotil na kontrolni zdravstveni pregled kot imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja. V upravnem postopku je tožnik povedal, da se na Okrajnem sodišču v A. vodi postopek za odvzem njegove opravilne sposobnosti. V tem času mu Center za socialno delo B. še ni postavil začasnega skrbnika in zato predlaga prvostopenjskemu organu, da mu na podlagi 212. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih postavi začasnega skrbnika za poseben primer. Prvostopenjski organ je ocenil, da ni potrebe po postavitvi skrbnika za poseben primer, saj gre v upravnem postopku napotitve na kontrolni zdravstveni pregled tako za korist tožnika kot za javni interes, razen tega pa tožnik ves čas postopka nastopa samostojna in suvereno, zaradi česar je po mnenju prvostopenjskega organa sposoben za nastopanje pred organi. Glede na to, da je omenjeno odločitev prvostopenjski organ obrazložil že v izdani odločbi, ni pa bilo to zajeto v izreku, je bilo potrebno izdati dopolnilno odločbo.
Nadalje je tožnik že po prejemu odločbe prosil prvostopenjski organ, naj ga v postopku oprosti stroškov in upravnih taks ter založi finančna sredstva, potrebna za kontrolni zdravstveni pregled. Prvostopenjski organ je ta predlog zavrnil, ker meni, da tožnik ni oseba, ki bi živela v slabih premoženjskih razmerah v smislu tretjega poglavja Zakona o socialnem varstvu.
Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep in dopolnilno odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da se v upravnem postopku ni upoštevala njegova pravdna nesposobnost, prosi, naj se mu za potrebe te tožbe postavi začasnega skrbnika, pri čemer želi, da bi bil to odvetnik C.C. ali pa odvetnik Č.Č. Meni, da je nadaljnja obrazložitev te tožbe nepotrebna, ker je dejansko stanje sodišču znano, vendar pa prilaga mnenje izvedenca mag. D.D., dr. med. psih. Po 49. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dejanja v postopku lahko opravlja le poslovno sposobna stranka, procesno nesposobno stranko pa mora zastopati zakoniti zastopnik, na kar mora organ paziti po uradni dolžnosti in v skladu z 51. členom ZUP procesno nesposobni stranki postaviti začasnega zastopnika. V upravnem postopku pa niti tožena stranka niti prvostopenjski organ teh določb nista uporabili. Tožnik prosi tudi za brezplačno pravno pomoč za popravo te tožbe in predlaga odpravo prvostopenjskega in drugostopenjskega akta.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in na zakonu utemeljena. Vztraja pri razlogih, navedenih v drugostopenjski odločbi, in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da se ne strinja z navedbami tožene stranke, da so njene odločitve pravilne, nasprotuje temu, da mu je bil sprva določen kot začasni skrbnik Center za socialno delo B. in meni, da bi moralo sodišče pridobiti kopijo potrdila o vročitvi odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 7. 1. 2013. Tožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ z istim aktom odločil o dveh vsebinsko različnih stvareh, in sicer je s sklepom zavrnil predlog za oprostitev stroškov v postopku napotitve za kontrolni zdravstveni pregled, z dopolnilno odločbo pa je zavrnil predlog za postavitev skrbnika za poseben primer.
ZUP v prvem odstavku 122. člena določa, da lahko organ, ki vodi postopek, oprosti stranko plačila vseh stroškov ali dela stroškov, če spozna, da jih ne more plačati brez škode za nujno preživljanje sama sebe in svoje družine. Že prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik ni oseba, ki bi živela v slabih premoženjskih razmerah v smislu 3. poglavja Zakona o socialnem varstvu oziroma 2. poglavja Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, pri čemer ugotavlja, da višina osnovnega zneska minimalnega dohodka znaša v trenutku odločanja 260,00 EUR mesečno. Drugostopenjski organ je v tem delu v svoji odločbi obrazložitev še dopolnil in navedel, da iz predloženega potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) o vrsti prejemka ali odtegljaja kot tudi iz dopisa ZPIZ izhaja, da je tožnik prejemnik pokojninske dajatve v višini 823,83 EUR, višina osnovnega zneska minimalnega dohodka je v času odločitve prvostopenjskega organa znašala 260,00 EUR in v zvezi s tem tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnik ni oseba, ki bi živela v slabih premoženjskih razmerah. Sodišče meni, da glede na ugotovitve prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in glede na podatke v spisu niso podani pogoji iz prvega odstavka 122. člena ZUP za oprostitev plačila stroškov in sta zato prvostopenjski organ in tožena stranka to okoliščino pravilno ugotovila. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega akta, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa.
Sodišče pa tudi meni, da je odločitev o zavrnitvi predloga za postavitev skrbnika za poseben primer pravilna. Po 211. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih se skrbnika za poseben primer postavi, če gre za odsotno osebo, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je to potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, ter v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. Sodišče meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da ni bilo potrebno postaviti skrbnika za poseben primer zaradi varstva pravic in koristi tožnika, saj je prvostopenjski organ pojasnil, da gre v postopku napotitve na kontrolni zdravstveni pregled za korist tožnika in za javni interes, pojasnil pa je tudi, da tožnik nastopa samostojno in suvereno. Res je sicer, kar zatrjuje tožnik v tožbi, da je po 51. členu ZUP potrebno procesno nesposobni stranki, ki nima zakonitega zastopnika, postaviti začasnega zastopnika, če to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke in je treba izvesti postopek. Pri tem sodišče ugotavlja, da je bila tožniku sicer res s sklepom Okrajnega sodišča v A. št. N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 delno odvzeta poslovna sposobnost, vendar pa niti v času izpodbijanega prvostopenjskega akta niti v času drugostopenjske odločbe ta sklep okrajnega sodišča še ni bil pravnomočen. Treba je namreč upoštevati, da je bil prvostopenjski akt (sklep in dopolnilna odločba) izdan dne 8. 8. 2012, drugostopenjska odločba pa 24. 9. 2012, odločitev glede odvzema poslovne sposobnosti pa je postala pravnomočna šele 10. 10. 2012 s sklepom Višjega sodišča v E. št. II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012. Sodišče pa tožniku za potrebe tega upravnega spora ni postavilo začasnega skrbnika, saj je upoštevalo, da je bil najprej tožniku za začasnega skrbnika postavljen Center za socialno delo B., pri čemer je ta odločitev postala dokončna dne 7. 1. 2013, ko je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo o postavitvi skrbnika, kasneje pa je sodišče upoštevalo, da je bil tožniku za stalnega skrbnika postavljen F.F. in sicer z odločbo Centra za socialno delo B. št. 12211-8/2012-9 z dne 17. 7. 2013, ki je postala pravnomočna dne 20. 8. 2013. Čeprav tožnik zatrjuje, da so bile v postopku postavitve Centra za socialno delo B. za začasnega skrbnika storjene nepravilnosti, pa sodišče ugotavlja, da je upravno sodišče s sodbo št. I U 255/2013 z dne 2. 7. 2013 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo CSD B. o postavitvi začasnega skrbnika.
Prošnja za brezplačno pravno pomoč za potrebe tega upravnega spora pa je stvar posebnega postopka. Sodišče ugotavlja, da je služba za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo z odločbo št. Bpp 192/2012-11 z dne 28. 8. 2013 zavrnila.
Iz zgoraj navedenih razlogov je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.