Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je v stavbi le eno stanovanje, ostalo pa so poslovni prostori, in da površina stanovanja predstavlja manj kot polovico površine poslovnih prostorov, pravilno zaključilo, da glede na določilo petega odstavka 2. člena SZ-11, uporaba določil SZ-1 za presojo razmerja med tožnikom in tožencem ne pride v upoštev. S tem pa ne pride v upoštev tudi uporaba pravilnikov, katerim podlago za njihov sprejem predstavljajo določila drugega odstavka 9. člena SZ-1. Ti se namreč nanašajo zgolj na upravljanje stanovanjskih stavb in ne poslovno stanovanjskih stavb, bi lahko materialnopravno podlago, ki sicer ureja razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom ter tretjimi, predstavljala le določila SPZ, ki urejajo etažno lastnino kot splošen institut in določajo tudi pravila upravljanja.

Zakona o energetskem gospodarstvu (Ur. l. RS, št. 33/81, 29/86), je 5. 10. 1999 nadomestil Energetski zakon (Ur. l. RS, št. 79/1999 - EZ), tega pa 22. 3. 2014 nov Energetski zakon (EZ-1, Ur. l. RS, št. 17/14 in naslednji). Slednji v 4. delu sicer ureja tudi dejavnost proizvodnje in distribucije toplote za daljinsko ogrevanje ter v zvezi s to določa tudi izhodišče za oblikovanje izhodiščih cen toplote in kaj so upravičeni stroški distributerjev oziroma proizvajalcev toplote. Vendar pa za lastniške distribucijske sisteme, kakršen izhaja iz 2. člena Odloka, takšna ureditev ne velja. Glede na določbo tretjega odstavka 282. člena EZ-1 za takšne lastniške sisteme veljata le določili 310. in 311. člena EZ-1, ki urejata le pogoje za priključitev na lastniški distribucijski sistem (310. člen) in dolžnost poročanja agenciji za energijo (311. člen).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, izdano v postopku v sporu majhne vrednosti, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), s katerim je od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) zahtevala plačila 98,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od določno opredeljenih zneskov in rokov ter izvršilne stroške v znesku 64,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan tožencu v 8 dneh povrniti 491,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku izpolnitvenega roka, dalje.

2. Tožnik je v pritožbi uveljavljal pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve Ustave RS. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi je navajal, da ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da je tožba materialnopravno nesklepčna. Sklepčnost pomeni, da iz strankinih trditev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ne pa da mora stranka navesti materialnopravno podlago svojega zahtevka. Iz tožnikovih trditev je mogoče uporabiti določeno materialno podlago. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je stavba M. trg X poslovno stanovanjska stavba in da je potrebno za ″upravitelja″ doseči soglasje vseh etažnih lastnikov. Vendar v konkretnem primeru ne gre za upravljanje stavbe, ampak za upravljanje s toplovodnim sistemom. Zato pa se tu uporabljajo določila drugega in tretjega odstavka 67. člena SPZ in 117. člena SPZ in ne petega odstavka 67. člena SPZ. Pri upravljanju stavbe z več deli gre za reden posel upravljanja, za katerega je potrebna več kot polovica etažnih lastnikov oziroma njihovih deležev. Sodišče prve stopnje je tako v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Da je stavba M. trg X, A. priključena na skupni toplovodni sistem mesta A. in da se ogreva iz skupnega toplovodnega sistema, je bilo nesporno dejstvo. Če bi bil pomemben podatek, koliko stavb v mestu A. je priključeno na ta skupni toplovodni sistem, bi sodišče prve stopnje moralo v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnika pozvati na dopolnitev navedb. Zato tožba ne more biti nesklepčna. Zato je zaključek sodišča prve stopnje o materialni nesklepčnosti tožbe v nasprotju s 7., 212. in 318. členom ZPP, v škodo tožnika pa je kršen tudi 23. člen Ustave RS. Odločitev sodišča, ko o tožnikovem zahtevku ni vsebinsko odločilo, je tožniku kršila tudi ustavno pravico do sodne poti. Stavba M. trg X, A. je že od izgradnje naprej priključena na skupni mestni toplovodni sistem, za ta sistem pa medsebojna razmerja etažnih lastnikov niso pomembna. Niti toženec niti etažna lastnica nista sklenila s tožnikom pogodbe o upravljanju s toplovodnim sistemom. Sodišče prve stopnje pa ob odsotnosti te šteje, da je toženec prost obveznosti plačila stroškov, povezanih z ogrevanjem njegovega prostora. Takšna odločitev je neživljenjska. Neresnično pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni povedal, zakaj bi bil toženec obvezan na plačilo fiksnih stroškov ogrevanja. Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na določila Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih in SPZ, ki pa se na razmerja med etažnimi lastniki in zunanjimi dobavitelji oziroma izvajalci storitev ne nanašajo. Pravno podlago toženčeve obveznosti predstavlja Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik), ki se tudi v primeru poslovnih stavb analogno uporablja in ki pri stroških ogrevanja izrecno razmejuje neodvisni in odvisni del stroškov ogrevanja. Tožnik meni, da je potrebno pojem poslovno stanovanjske stavbe presojati skozi vidik skupnega števila odjemnikov ogrevanja in upoštevati razmerje med poslovnim in stanovanjskim delom. Če bi sodišče prve stopnje želelo natančnejše podatke o številu vseh stanovanj v stavbi, bi moralo ravnati v skladu z 285. členom ZPP. Sodišča so že v predhodnih odločbah večkrat povedala, da skladno z Odlokom o pogojih za oskrbo s toplotno energijo iz toplovodnih sistemov na območju Občine A. (Ur. l. RS, št. 37/1993, v nadaljevanju Odlok) prejete odločitve kurilnega odbora toženca ne zavezujejo. Vendar se tožnik s tem ne strinja, saj tožena stranka kljub Odloku, ki nalaga, da mora posamezen lastnik skleniti z upraviteljem pogodbo, tega noče storiti. Kdo je torej dolžan plačati tiste stroške, ki so neodvisni od dobavljene toplote in nastanejo zato, da lahko sistem funkcionira? Ker etažni lastniki stavbe M. trg X, A. nimajo sklenjenega sporazuma o delitvi stroškov ogrevanja, so lahko materialnopravna podlaga le določbe Pravilnika, ki ga je tožnik navedel in iz katerega izhaja tudi ključ delitve (na stavbo glede na odjemno moč, znotraj stavbe pa na ogrevalno površino).

3. Toženec je pritožbene trditve tožnika odgovoril, da so te neutemeljene, saj je razlogovanje sodišča prve stopnje pravilno. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil svoje pritožbene stroške ter zahteval njihovo povrnitev od tožnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na takšno omejitev pritožbenih razlogov so bile pravdne stranke tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe izrecno poučene. Takšna omejenost pritožbenih razlogov pomeni, da pritožbeno izpodbijanje sodbe iz pritožbenih razlogov podanosti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno. Tožbene očitke o zmotni uporabi materialnega prava in po uradni dolžnosti opravljen preizkus pravilne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkusi na podlagi dejstvene podlage, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Tožnik je v predmetnem postopku od toženca, kot uporabnika poslovnega prostora, sicer posameznega dela stavbe v etažni lastnini, na naslovu M. trg X, A., ki je sicer priključena na skupni ogrevalni sistem Občine A., zahteval plačilo neporavnanih obveznosti iz naslovov fiksnih stroškov ogrevanja, obračunanih tožencu za obdobje od decembra 2018 do vključno avgusta 2019, stroške vzdrževanja toplovodnega sistema za mesece julij in avgust 2019 in stroške opomina v zvezi z neplačanimi iztoževanimi obveznostmi. Iztoževani fiksni in vzdrževalni stroški sicer predstavljajo del stroškov upravljanja celotnega ogrevalnega sistema, njegovo zavarovanje, delovno silo, redno vzdrževanje, dimnikarske storitve, vodarino in porabljeno elektriko. Sodišče prve stopnje je (kot med pravdnima strankama nesporno) ugotovilo, da je toženec v obdobju iztoževanih neplačanih obveznosti tožniku takoimenovane variabilne stroške, to je stroške zaračunane dejanske porabe, v celoti in sproti poplačal. 7. Tožnik je že v tožbenih navedbah navedel, da niti toženec, niti lastnica poslovnega prostora, katerega toženec uporablja, nista sklenila pogodbe o upravljanju s toplovodnim sistemom, ki jo določa Odlok, v zvezi s katerim se stavbi na naslovu M. trg X, A. in njenim uporabnikom zagotavlja toplota za toplotno ogrevanje. Svojo upravičenost do iztoževanih stroškov in toženčevo obveznost njihovega plačila tožniku je utemeljeval s trditvami, da je upravnik toplovodnega sistema in da vsebino toženčevih pravic in obveznosti dokazuje Pogodba o upravljanju s toplovodnim sistemom, ki so jo sklenili lastniki objektov in naprav ter s sklicevanjem na Odlok, Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več deli, Pravilnik o standardih stanovanjskih stavb in stanovanj in Pravilnik. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je v stavbi M. trg X, A., le eno stanovanje, ostalo pa so poslovni prostori, in da površina stanovanja predstavlja manj kot polovico površine poslovnih prostorov, pravilno zaključilo, da glede na določilo petega odstavka 2. člena SZ-11, uporaba določil SZ-1 za presojo razmerja med tožnikom in tožencem ne pride v upoštev. S tem pa za presojo predmetnega razmerja ne pride v upoštev tudi uporaba pravilnikov, na katere se je skliceval tožnik in katerim podlago za njihov sprejem predstavljajo določila drugega odstavka 9. člena SZ-1. Ti se namreč nanašajo zgolj na upravljanje stanovanjskih stavb in ne poslovno stanovanjskih stavb, kakršna je stavba na naslovu M. trg X, A. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da bi lahko materialnopravno podlago, ki sicer ureja razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom ter tretjimi, predstavljala le določila SPZ, ki urejajo etažno lastnino kot splošen institut in določajo tudi pravila upravljanja.2

8. Glede na tožnikovo zatrjevanje, da je upravnik toplovodnega sistema in da vsebino njegovih pravic in obveznosti dokazuje pogodba o upravljanju s toplovodnim sistemom, ki so jo sklenili lastniki objektov in naprav, ki pa je niti toženec, niti etažna lastnica prostora, katerega uporabnik je toženec, nista podpisala in o tožnikovi upravičenosti do vtoževanih stroškov s sklicevanjem na Odlok, je sodišče prve stopnje z vpogledom v vsebino Odloka ugotovilo, da ta (v 9. členu) izrecno določa, da razmerje med upravljalcem toplovodnega sistema in odjemalcem (uporabnikom) nastane le, ko (če) skleneta dobavitelj in odjemalec toplote pogodbo o dobavi toplovodne energije in z dejansko dobavo toplotne energije. Na podlagi takšnih ugotovitev je pravilno zaključilo, da glede na trditve samega tožnika, da niti toženec niti etažna lastnica pogodbe o upravljanju s toplovodnim sistemom nista podpisala, določbe navedenega Odloka in v njem določena obveznost in metodologija izračuna stroškov vzdrževanja toplovodnega sistema, toženca ne morejo zavezovati k njihovem plačilu tožniku. Na podlagi takšnih ugotovitev in dokaznega zaključka, da tožnik sicer ni dokazal, da je upravitelj toplovodnega sistema iz Odloka, pa je pravilno zaključilo, da glede na dejanske trditve tožnika, niti iz po tožniku zatrjevanih zakonskih in podzakonskih aktov, niti iz uporabe materialnopravnih pravil, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje, ne izhaja posledica, kot jo tožnik uveljavlja, torej toženčeva zaveza za plačilo vtoževanih stroškov. Sicer pa glede na pritožnikovo pritožbeno poudarjanje toženčevega oziroma lastničinega zavračanja sklenitve pogodbe po Odloku ter posledično ″nagrajenosti″ z razbremenitvijo iztoževanih stroškov obratovanja, vzdrževanja in zavarovanja toplotnega sistema, pritožbeno sodišče odgovarja, da je bil Odlok sprejet na podlagi Zakona o energetskem gospodarstvu (Ur. l. RS, št. 33/81, 29/86), katerega je 5. 10. 1999 nadomestil Energetski zakon (Ur. l. RS, št. 79/1999 - EZ), tega pa 22. 3. 2014 nov Energetski zakon (EZ-1, Ur. l. RS, št. 17/14 in naslednji). Slednji v 4. delu (členi od 282 do 311) sicer ureja tudi dejavnost proizvodnje in distribucije toplote za daljinsko ogrevanje ter v zvezi s to določa tudi izhodišče za oblikovanje izhodiščih cen toplote (v 300. členu) in kaj so upravičeni stroški distributerjev oziroma proizvajalcev toplote (v 301. členu). Vendar pa za lastniške distribucijske sisteme, kakršen izhaja iz 2. člena Odloka, takšna ureditev ne velja. Glede na določbo tretjega odstavka 282. člena EZ-1 za takšne lastniške sisteme veljata le določili 310. in 311. člena EZ-1, ki urejata le pogoje za priključitev na lastniški distribucijski sistem (310. člen) in dolžnost poročanja agenciji za energijo (311. člen). EZ-1 pa v drugem odstavku 463. člena določa, da so lastniki objektov, naprav in omrežja, ki sestavljajo infrastrukturo sistema za proizvodnjo in distribucijo toplote za daljinsko ogrevanje, dolžni te tekoče in investicijsko vzdrževati ter ustrezno škodno zavarovati.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo zato, ker je presodilo, da iz dejanskih trditev tožnika ne izhaja pravna posledica, kot jo uveljavlja tožnik. Pri tej presoji je tako dejanske trditve tožnika presojalo tako z vidika pravne podlage, kot jo je zatrjeval tožnik, kot z vidika materialnopravnih pravil, ki bi po presoji sodišče eventualno tudi lahko prišla v upoštev. Torej je tožnikov zahtevek vsebinsko obravnavalo. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti kršitve tožnikove ustavne pravice do sodnega varstva, ker bi naj sodišče o njegovem zahtevku ne odločilo vsebinsko.

10. Očitki o podanosti kršitev 285. člena, 7., 212. in 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP predstavljajo očitke o podanosti kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato njihova obravnava v predmetnem pritožbenem postopku ni dopustna.

11. Zaradi delne neutemeljenosti in delne nedopustnosti pritožbenih razlogov ter dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške, tožencu pa je dolžan povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški toženca znašajo 186,66 EUR in jih predstavlja nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 250 točk oziroma 150,00 EUR, 2 % materialni stroški v znesku 3,00 EUR in 22 % DDV v znesku 33,66 EUR.

1 Ta določa, da se določbe SZ-1 uporabljajo za poslovne prostore zgolj v primeru, ko se ti nahajajo v poslovno stanovanjskih objektih, v katerih imajo stanovanjske enote več kot polovico kvadrature. 2 Glede na to, da je tožnik zatrjeval tudi, da je upravnik stavbe M. trg X, bi v zvezi z dobavo toplotne energije in njegovim takšnim zatrjevanim statusom lahko prišla v upoštev določila četrtega odstavka 118. člena SPZ. Upravnik kot zastopnik etažnih lastnikov v poslih upravljanja, bi lahko, če bi zato imel s strani etažnih lastnikov pooblastilo, sklenil z dobaviteljem toplote v imenu in na račun etažnih lastnikov za slednje tudi zavezujočo pogodbo (70. člen OZ). Vendar takšnih trditev tožnik ni zatrjeval. Ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovimi zatrjevanji o statusu upravnika stavbe tožnik pritožbeno ni izpodbijal.