Jedro

Obligacijski zakonik nima kriterijev za omejitev odškodninske odgovornosti, sodna praksa od primera do primera odgovarja na vprašanje, kaj šteje za pravnorelevantno vzročno zvezo, izhajajoč pri tem tako iz pravne teorije kot tudi iz življenjskih izkušenj in logike ter išče zdravo razumsko rešitev. Teorija conditio sine qua non (teorija o enakosti vzrokov, ki krog odgovornih osebe razširi preko vseh razumnih meja), ne more biti edino merilo v tej zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.730,88 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi tožena stranka morala tožeči stranki plačati znesek v višini 106.922,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2008 dalje do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.904,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na povrnitev premoženjske škode, ki naj bi jo tožena stranka povzročila tožeči stranki z nepravočasno izpolnitvijo obveznosti po prodajni pogodbi za del parc. št. ... k. o. X. (sedaj parc. št. ...), in sicer ker po geodetski odmeri ni pravočasno podpisala in overila podpisa na dodatku k pogodbi zaradi zemljiškoknjižne izvedbe. Tožeča stranka je tako lahko zemljiškoknjižno uredila lastnino sporne parcele šele po pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe dne 15. 3. 2008. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku prišlo do zaključka, da tožeča stranka ni izkazala nastanka škode po višini niti vzročne zveze med zamudo tožene stranke in zatrjevano škodo.

6. Pritožnica vztraja, da je podana vzročna zveza med uveljavljano škodo in zamudo tožene stranke pri izpolnitvi pogodbene obveznosti – overitvijo podpisa na aneksu k pogodbi zaradi zemljiškoknjižne ureditve lastništva nepremičnine. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da zemljiškoknjižna (ne)ureditev lastnine predstavlja oviro za pridobitev gradbenega dovoljenja. Vendar je zemljiškoknjižna ureditev le eden od pogojev za gradnjo in prodajo poslovne stavbe z dobičkom. Tožena stranka je trdila, da obstoji še vrsta drugih ovir, ki so tožeči stranki objektivno preprečevale gradnjo in posledično prodajo nepremičnine ter pridobitev pričakovanega dobička. Glede na to, da je tožena stranka zanikala, da bi bili podani vsi ostali pogoji, brez katerih prodaje in dobička ni, bi tožeča stranka morala dokazati obstoj le-teh. Izguba planiranega dobička je namreč lahko posledica več vzrokov, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na obrazložitev prvostopnega sodišča. Obligacijski zakonik (OZ) nima kriterijev za omejitev odškodninske odgovornosti, sodna praksa od primera do primera odgovarja na vprašanje, kaj šteje za pravnorelevantno vzročno zvezo, izhajajoč pri tem tako iz pravne teorije kot tudi iz življenjskih izkušenj in logike ter išče zdravo razumsko rešitev. V konkretnem primeru izguba planiranega dobička ni le posledica nedopustnega dejanja tožene stranke, pomembni so tudi drugi dejavniki, ki pa jih tožeča stranka ni prepričljivo izključila. Zato je izgubo objektivno mogoče pripisati v riziko tožeče stranke oziroma tretjih oseb. Kot je pojasnilo že prvostopno sodišče, je analiza tožeče stranke preveč pomanjkljiva, saj ne opredeljuje vseh elementov, ki bi gotovo vplivali na to, ali bi bila poslovna stavba sploh zgrajena, predvsem pa ali in kdaj bi bila prodana, zlasti niso opredeljeni finančni viri, čas, potreben za izdelavo projekta samega, čas, potreben za pridobitev vseh upravnih dovoljenj za gradnjo, za prodajo in končno še stanje povpraševanja na trgu oziroma možnost prodaje objekta. Tožeča stranka tako ni dokazala, da je vzrok za izgubo planiranega dobička na strani tožene stranke. Teorija conditio sine qua non (teorija o enakosti vzrokov, ki krog odgovornih osebe razširi preko vseh razumnih meja), ne more biti edino merilo v tej zadevi. Po življenjskih izkušnjah in sami naravi stvari je zemljiškoknjižno urejeno zemljišče za gradnjo premalo, da bi stranka lahko že resno računala na dobiček s prodajo poslovne stavbe. Mnogih drugih dejavnikov, ki jih izpostavlja prvostopno sodišče, tožeča stranka ni izkazala.

7. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno podvomilo v namero tožeče stranke, da na predmetnem zemljišču zgradi objekt, ne da bi predhodno zaslišalo s strani tožeče stranke predlagane priče. Pri tem pa prezre, da bi glede na ugovore tožene stranke v prvi vrsti tožeča stranka morala v tej smeri dopolniti trditveno podlago in pojasniti, zakaj ni takoj po zemljiškoknjižni ureditvi zgradila in s pričakovanim dobičkom prodala načrtovano poslovno stavbo. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago izvajanje dokazov ni bilo potrebno. Dokazi se namreč ne izvajajo, da bi se šele prišlo do pravnorelevantnih trditev, ampak zato, da se že podane trditve potrdi ali ovrže. Idejni projekt in začetek pridobivanja soglasij še ne zadošča za zaključek, da zamuda 20 mesecev (oziroma pravilno precej manj, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje) povzroči škodo v obliki zakonskih zamudnih obresti na pričakovani dobiček. Sodišče druge stopnje sledi izvajanjem tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka ni izkazala resnega namena gradnje, na kar kaže tudi njeno nadaljnje ravnanje po zemljiškoknjižni ureditvi lastnine na nepremičnini.

8. Prav tako ni sprejemljivo stališče pritožbe, da bi sodišče moralo ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev enostavno prepustiti predlaganim izvedencem gradbene in finančne stroke, ki bi upoštevala časovno komponento pridobivanja dovoljenj in gradnje ter prodaje objekta. Dokazi v informativne namene niso dovoljeni.

9. Čeprav se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je zemljiškoknjižna neurejenost lahko ovira za gradnjo, pa ne more slediti pritožbeni trditvi, da bi zaradi zamude tožene stranke v vsakem primeru prišlo do časovnega zamika pri gradnji. Takšen sklep bi bil umesten le, če bi tožeča stranka dokazala, da so bili izpolnjeni vsi ostali pogoji za gradnjo in dobičkonosno prodajo. Tožeča stranka pa trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla. Ker tožnica ni dokazala niti temelja odškodninske odgovornosti, se sodišču druge stopnje ni bilo več treba ukvarjati z višino škode.

10. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, kot tudi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu, v skladu z Odvetniško tarifo. V primeru zamude je tožena stranka opravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.