Jedro

Vnaprej o tem, kaj bosta priči izpovedali, ni mogoče zanesljivo vedeti, zato je zavrnitev teh dokazov tudi po mnenju pritožbenega sodišča imela za posledico, da dejansko stanje v izpodbijani sodbi ni dovolj popolno ugotovljeno o odločilnem dejstvu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je zahteval od tožene stranke plačilo odškodnine v višini 1.996.069,00 SIT za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala, ko se je 1.2.2004 poškodoval pri smučanju na smučišču na S.. Zahtevek je zavrnilo, ker je presodilo, da za nastanek iztoževane škode ni podana krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca, to je upravljalca smučišča. Ugotovilo je, da je prišlo do škodnega dogodka zaradi ravnanja tožnika samega in ni podana vzročna zveza med kakršnokoli opustitvijo tožene stranke oz. njenega zavarovanca in škodnim dogodkom. Tožniku po oceni prvostopenjskega sodišča ni uspelo dokazati, da je na smučišču padel zaradi zadetja v podrast, ki naj bi štrlela iz smučišča. Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da se je sodišče nepravilno oprlo na splošne določbe Obligacijskega zakonika, ker ureja upravljanje smučišča in posledice dolžnega ravnanja upravljalca poseben Zakon o varnosti na smučiščih. Po tem zakonu je upravljalec dolžan progo za smučanje pripraviti tako, da na njej ni nevarnih mest, če obstajajo in ne ustavi obratovanja pa je dolžan postaviti vidno opozorilo. Iz izvedenih dokazov pa je razvidno, da je bilo smučišče na S. pomanjkljivo urejeno. V pretežnem delu sredine smučišča je izpod snega segalo podrastje, ki so ga smučarji z robniki med smučanjem porezali, smučišče je bilo zato še bolj nevarno, saj je bilo podrastje slabo vidno. Pretežni del smučišča zato ni bil varen za smuko. To izhaja iz fotografij, ki jih je predložil tožnik in ki prikazujejo zaraslost terena po končani smučarski sezoni in iz katerih je vidno, da je bilo podrastje visoko preko enega metra. V tako kratkem času ni moglo toliko zrasti, zato je očitno, da je bilo to isto podrastje v približno enakem obsegu tudi pod snežno odejo. Točna je tožnikova trditev, da upravljavec smučišča pred smučarsko sezono terena ni ustrezno pripravil, očistil in ga snežna odeja ni prekrila. Fotografija, ki jo je v spis vložila tožena stranka je nejasna, posneta je bila z mobilnim telefonom, na tej fotografiji sta priči ugotovili, da predstavljajo temne lise podrastje, ki je gledalo izpod snega na plano. Tožnik je ves čas trdil, da smučišče ni bilo ustrezno urejeno, iz snega štrleči konci nedvomno predstavljajo neprilagojeno in nevarno mesto v smislu 5. čl. ZVSmuč, ki bi moralo biti ustrezno označeno in zavarovano. Nevarna in neprilagojena mesta na smučišču so smučarja prisilila k smučanju po obrobju, kjer pogoji očitno tudi niso bili normalni in nenevarni. Zato je tožnik prepričan, da je pred padcem smučko zapel ob neoznačeno oviro. Tožnik je iskreno povedal, da ne more s sigurnostjo trditi v kakšno oviro je zadel. Domneval je, da je bila to podrast. Takšna njegova izpoved, ki jo je sodišče napačno interpretiralo, je logična in verodostojna. Če bi tožnik oviro videl, bi se ji izognil in do škodnega dogodka ne bi prišlo. Bistveno je, da je kategorično trdil, da mu je leva smučka ob oviro zapela, da torej ni padel zaradi razlogov, ki bi bili na njegovi strani in zaradi zahtevnosti terena neprilagojeni vožnji. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sklenilo, da ne zasliši predlagane priče B. M. zgolj zaradi tega, ker priča ni videla padca tožnika. Ker je priči znano stanje na delu smučišča, kjer se je tožnik ponesrečil, bi moralo izvesti ta dokaz. Z opustitvijo zaslišanja te priče, dejansko stanje glede bistvene okoliščine ni bilo popolno ugotovljeno. Odgovornost upravljavca je primarno krivdna, vendar pa predstavljajo posamezni slabo vidni konci vej, ki gledajo izpod snega, po mnenju tožnika tudi nevarno stvar, zato je sodišče očitno nekritično sledilo judikatu VS RS II Ips 525/92, ki se nanaša na drugačno dejansko stanje. Tudi, če nevarnost izhaja iz okoliščine, ki predstavlja za oškodovanca presenečenje, ker se ne nahaja na mestu, kjer je ni pričakoval, je slabo vidna ali sploh ni vidna in je vsekakor lahko povzročila padec in poškodbo smučarja z nadpovprečnim znanjem, gre za izjemne okoliščine, ki predstavljajo nevarno stvar. V konkretnem primeru zato tožnik vztraja, da je upravljavec tako krivdno, kot objektivno odgovoren za tožniku nastalo škodo. Predlaga razveljavitev sodbe in novo odločanje o zadevi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, oporekala je pritožbenim navedbam in izpostavljala edino in zelo jasno fotografijo, ki prikazuje kraj padca tožnika. Po mnenju tožene stranke opustitev zaslišanja dveh prič še ne pomeni, da je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Priči bi kvečjemu potrdili to, da je tožnik padel na smučišču in najverjetneje bi še potrdili, da je do tega padca prišlo na levi strani smučine. Zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem dveh prič, ki jih je predlagal tožnik na glavni obravnavi, prav glede razmer na delu smučišča, kjer se je nesreča zgodila, so utemeljene. Tožnik je ta dva dokazna predloga predlagal pravočasno. Sodišče prve stopnje pa ju je zavrnilo z obrazložitvijo, da "je štelo, da so že na podlagi izvedenih dokazana vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo". V nadaljevanju sodbe ugotavlja, da ni bil razlog tožnikovega padca neurejeno smučišče oz. podrast, ki naj bi štrlela izpod snega, ker tožniku tega ni uspelo dokazati. Sam je v svoji izpovedi povedal, da je leva smučka ob nekaj zapela in pri tem izrazil dvom, da je to bila podrast. Takšni dokazni oceni pritožba prepričljivo oporeka z argumenti, da ni neobičajno za smučarja, ki zadene ob določeno stvar na smučišču, da ne ve točno, ob kaj je zadel. Držijo tudi pritožbene navedbe, da je tožnik vztrajno trdil tekom tega postopka, da je padel prav zaradi tega, ker je ob nekaj zadel. Glede na kasnejše ugotovitve stanja na terenu je domneval, da je to bila podrast, ki je štrlela iz snega. Ob takšnih navedbah bi sodišče prve stopnje moralo izvesti vse dokaze, ki jih je tožnik predlagal prav glede tega odločilnega dejstva, to je stanja na smučišču na kraju, kjer je padel. Načelna dolžnost sodišča je, da izvede predlagane dokaze. Sodišču ni treba izvajati samo dokazov, - ki so nepotrebni, ker je določeno dejstvo že dokazano, - ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno relevantno - ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.

V tem primeru ni šlo za nobeno od teh situacij, saj prav glede stanja na smučišču sodišče ugotavlja, da tožniku naj ne bi uspelo dokazati, da je na delu, kjer je padel iz snega gledala podrast, v katero je zapel s smučko. Ker se predlaga zaslišanje prič o razmerah na tem delu smučišča, gre za dokaz o relevantnem dejstvu. Glede na predlagane dokaze pa vnaprej tudi ni mogoče sklepati, da predlagani dokazi niso relevantni, kot sklepa tožena stranka v odgovoru na pritožbo s trditvijo, da bosta priči potrdili le to, da je tožnik padel na smučišču in da je to bilo najverjetneje na levi strani smučišča. Vnaprej o tem, kaj bosta priči izpovedali, ni mogoče zanesljivo vedeti, zato je zavrnitev teh dokazov tudi po mnenju pritožbenega sodišča imela za posledico, da dejansko stanje v izpodbijani sodbi ni dovolj popolno ugotovljeno o odločilnem dejstvu, to je vzroku za tožnikov padec. Razmere na smučišču niso bile raziskane z vsemi dokazi, ki so se v ta namen predlagali. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo po čl. 355. ZPP razveljavilo ter vrnilo v novo odločanje.

V ponovnem postopku bo sodišče moralo zaslišati še predlagani priči o stanju smučišča na kraju, kjer je prišlo do tožnikovega padca. Ko bo te razmere točno ugotovilo z vsemi dokazi, ki so predlagani, bo o zadevi lahko pravilno odločilo. Glede na vse okoliščine konkretnega primera bo lahko ugotovilo, ali je podana objektivna ali krivdna odgovornost tožene stranke za škodni dogodek, ali pa je dogodek res samo posledica tožnikovega ravnanja.