Jedro

Sodišče je pri sojenju vezano na dejansko podlago (tožbeni temelj) tožbenega zahtevka, da je sporna nepremičnina posebno premoženje tožnika in mora tožbeni zahtevek zavrniti, če spozna, da gre na drugačni dejanski podlagi za skupno premoženje pravdnih strank.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je on izključni lastnik nepremičnin parc. 85/2 njiva 404 m2 in 85/5 stanovanjska stavba 56 m2 in dvorišče 223 m2, pripisanih pri vl. št. 489 k.o. B. ter da mu je toženka dolžna izstaviti takšno zemljiškoknjižno listino, s katero se bo lahko tožnik vknjižil pri toženki solastni polovici nepremičnin kot lastnik. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik navaja, da so bile nepremičnine kupljene in adaptirane v času trajanja zakonske zveze s posebnim premoženjem tožnika. Sodišče je nepravilno ugotavljalo delež vlaganj iz njegovega posebnega premoženja, saj so bili izkupički kupnin višji od navedenih v pogodbah overjenih na sodišču. Pomoč tožnikovih staršev je bila bistveno večja kot toženkinih staršev, stanovanjski kredit pridobljen in odplačevan v času trajanja zakonske zveze je zanemarljiv. Če si je toženka pred sklenitvijo zakonske zveze morala izposoditi denar celo za nakup avtomobila, potem ni imela ob nakupu lastnik 4.000 DEM. Sodišče je zmotno uporabilo tudi materialno pravo, ko zmotno zaključuje, da se predmetno premoženje za potrebe te pravde ne more obravnavati kot skupno premoženje. Tožnik je namreč postavil zahtevek, da so vlaganja njegovega posebnega premoženja v predmetne nepremičnino njegova izključna last. Zato bi moralo sodišče vsaj deloma ugoditi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih tožbenih zahtevkov s katerimi stranke prosto razpolagajo, zato je odločitev odvisna predvsem od dejstev, na katera tožnik opira svoj zahtevek (tožbeni temelj). Na podlagi trditvenega gradiva tožeče stranke, v nasprotju s trditvami tožene stranke, ne more biti dvoma, da tožnik v pravdi opira svoj tožbeni zahtevek (predlog), da naj mu toženka izroči z izstavitvijo ustrezne zemljiškoknjižne listine, tudi tisti nerazdelni del predmetnih nepremičnin, ki je v zemljiški knjigi vknjižen na njeno ime, na zatrjevano dejstvo, da je vse to njegovo posebno premoženje. Mogoče je le sklepati, da tožnik zavrača trditve tožene stranke, da so predmetne nepremičnine njuno skupno premoženje, čeprav v pritožbenih navedbah smatra, da bi moralo prvo sodišče, v nasprotju s tožbenim zahtevkom, le na podlagi njegovega predloga (tožbenega petita), vsaj delno ugoditi tožbenemu zahtevku tudi če bi spoznalo, da gre dejansko za skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno z delom v času njune zakonske zveze. Prvo sodišče se je sicer obširno ukvarjalo z ugotavljanjem dejstev, ki so pomembna, ne le za presojo, ali je predmetno premoženje res tožnikovo posebno premoženje oziroma ali ni skupno premoženje pravdnih strank, temveč tudi za odločitev o njunem deležu na skupnem premoženju, vendar sodišče druge stopnje soglaša, iz navedenih vzrokov z razlogi, iz katerih je prvo sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da ne gre za posebno premoženje tožene stranke. Prvo sodišče bi namreč odločalo, v nasprotju z tožbenim zahtevkom tožnika, če bi presodilo, da mu pripada na predmetni nepremičnini večji delež od nerazdelne ene polovice, po kriterijih, ki so pomembni za določitev deleža, večjega od nerazdelne ene polovice, na podlagi ugotovitve, da gre za skupno premoženje pravdnih strank. Za premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, velja namreč zakonita domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, če v sporu o deležu na tem premoženju ne dokažeta, z dejstvi, ki so za tako odločitev o deležih pomembna, na podlagi določila drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 14/89, preč. besedilo), da jima pripada delež večji od polovice. Tožnik takih (pravotvornih) dejstev do konca glavne obravnave ni navajal kot podlago svojega zahtevka, temveč jih je nasprotno zavračal, kakor je bilo že obrazloženo. Tožnikova trditev, da so predmetne nepremičnine izključno njegovo posebno premoženje, je vprašljiva že na podlagi objektivnih podatkov v spisu, da sta pravdni stranki kupili sporne nepremičnine skupaj, vsaka do nerazdelne ene polovice in sta na tej podlagi vkniženi kot solastnika nepremičnine. V zvezi z predmetnim tožbenim zahtevkom tožnik niti ne pojasni teh lastnih, pravno relevantnih dejanj in ne pove, kakšen je bil njihov pomen. Iz podatkov, ki so v spisu, je mogoče med drugim tudi sklepati, da naj bi bilo sporno premoženje kupljeno z izposojenim denarjem in morebiti celo, preden je bila sklenjena zakonska zveza. Ni jasno, zakaj naj bi bil formalno sklenjen pravni posel v obliki kupne pogodbe neupošteven (neobstoječ) ali neveljaven ali kakšen je sicer njegov dejanski namen in pravna narava. Za odločitev v tej pravdi pa, iz navedenih razlogov, razjasnitev teh vprašanj niti ni pomembna. V primeru, če bo tožnik isto stvar zahteval s tožbo na drugačni dejanski in pravni podlagi kot je predmetna, pa ne bo šlo za istovrstnost zahtevka temveč za nov (spremenjeni) tožbeni zahtevek, o katerem bo moralo odločati sodišče, če bo vložena ustrezna tožba (določila 191. člena ZPP). S pritožbo spremembe tožbe ni mogoče uveljavljati, temveč le do konca glavne obravnave (prvi odst. 190. člena ZPP), zato tudi iz teh razlogov nima pomena morebitno spremenjeno stališče tožnika o podlagi njegovega večjega solastninskega deleža na sporni nepremičnini.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ker so bila dovolj popolno ter prepričljivo ugotovljena odločilna dejstva, na tej podlagi pa tudi prav uporabljeno materialno pravo, je moralo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno ter je potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).