Jedro

Ker zadeve BPP štejejo kot nujne zadeve, to pomeni, da se je 30-dnevni rok za vložitev tožb po 28. členu ZUS-1 (ne glede na tek sodnih počitnic) iztekel 2. 9. 2014, zato sledi, da je tožnik prošnji vložil prepozno. Organ je zato tudi po presoji sodišča pravilno ocenil, da tožbi za izpodbijanje navedenih odločb nimata verjetnih izgledov za uspeh, saj se prepozna tožba v upravnem sporu ne obravnava vsebinsko, temveč se zavrže (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Glede na navedene razloge je pričakovanje tožnika, da bi uspel s tožbama zoper citirani odločbi Upravnega sodišča RS v Ljubljani v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, zaradi česar je odločitev organa za BPP v izpodbijanem aktu pravilna, saj tožnik nedvomno ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP. Organ za BPP je sprejeto odločitev tudi podrobno obrazložil

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo in sklepom je organ za BPP združil zadevi št. Bpp 261/2014 in Bpp 262/2014 v skupno obravnavanje in odločanje, odločil, da se zadeva naprej vodi pod št. Bpp 261/2014 ter zavrnil prošnji za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi s tožbama v upravnem sporu zoper odločbi Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. Bpp 163/2014 z dne 16. 7. 2014, in, št. Bpp 168/2014 z dne 16. 7. 2014, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Zadevi je združil v skupno obravnavanje po 130. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker je tožnik upravičen do prejemanja denarne socialne pomoči, je organ tožnikovo prošnjo v skladu z drugim odstavkom 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki ga je tudi povzel, obravnaval kot prošnjo za izredno BPP in se njegov finančni položaj ni ugotavljal. V nadaljevanju je organ presojal, ali je izpolnjen tudi t.i. objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP. Tožnik je prosil za dodelitev BPP za vložitev tožb zoper odločbi Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. Bpp 163/2014 z dne 16. 7. 2014, ter, št. Bpp 168/2014 z dne 16. 7. 2014. V zadevah BPP tečejo procesni roki tudi v času sodnih počitnic (9. točka drugega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) ter četrti odstavek 34. člena ZBPP). Obe odločbi sta bili tožniku vročeni 3. 8. 2014, rok za vložitev tožb se je iztekel 2. 9. 2014, tožnik je prošnji vložil 4. 9. 2014. Prepozna vložitev tožbe pomeni njeno zavrženje (36. člen Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Organ je zato ocenil, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP v tem postopku in je njegovi prošnji zavrnil. Tožnik je v tožbi navedel, da se z odločbo ne strinja. Ker je prejemnik socialne podpore, je prosil sodišče tudi za oprostitev plačila vseh stroškov in sodnih taks. S takim neargumentiranim odločanjem mu je povzročena vedno večja stiska, zadeve se nepošteno rešujejo. Ker se mu ne nudi brezplačna pravna pomoč, se s tem krši Ustava RS in Evropska konvencija o človekovih pravicah. Dokler mu ne bo nudena brezplačna pravna pomoč, ne bo nobena odločitev pravilna. Brez odvetnika je tožniku onemogočeno pravično sojenje. Zaradi takega nedopustnega ravnanja odvetnikov in Okrožnega sodišča v Ljubljani bo povzročena škoda vedno večja in bo tožnik prisiljen sprožati nove odškodninske in kazenske postopke. Tožnik tudi ni duševno bolan, kar je ugotovil nevropsihiater A.A., kar pomeni, da se vrsto let zlorablja visok uraden položaj za nepoštena razsojanja. Tožba je zato utemeljena in je zadevo treba vrniti organu, da ponovno odloči tako, da mu dodeli odvetnika.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še navaja: V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP. Ob dodelitvi BPP mora namreč prosilec, kot je tožniku pojasnil že organ za BPP v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj v skladu z določbami ZBPP.

Po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da med drugim zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Tretji odstavek istega člena tega zakona pa med drugim določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik dne 4. 9. 2014 vložil obravnavani prošnji (odločanje, o katerih je organ za BPP združil z izpodbijanim aktom) za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja zaradi vložitve tožb zoper odločbi Upravnega sodišča RS, št. Bpp 163/2014 z dne 16. 7. 2014, in, št. Bpp 168/2014 z dne 16. 7. 2014, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Obe odločbi sta bili tožniku vročeni 3. 8. 2014, ker pa zadeve BPP štejejo kot nujne zadeve (četrti odstavek 34. člena ZBPP), to pomeni, da se je 30-dnevni rok za vložitev tožb po 28. členu ZUS-1 (ne glede na tek sodnih počitnic) iztekel 2. 9. 2014. Iz povedanega sledi, da je tožnik prošnji vložil prepozno. Organ je zato tudi po presoji sodišča pravilno ocenil, da tožbi za izpodbijanje navedenih odločb nimata verjetnih izgledov za uspeh, saj se prepozna tožba v upravnem sporu ne obravnava vsebinsko, temveč se zavrže (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Glede na navedene razloge je pričakovanje tožnika, da bi uspel s tožbama zoper citirani odločbi Upravnega sodišča RS v Ljubljani v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, zaradi česar je odločitev organa za BPP v izpodbijanem aktu pravilna, saj tožnik nedvomno ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP. Organ za BPP je sprejeto odločitev tudi podrobno obrazložil (glej 8., 9., 10. in 11. točko obrazložitve izpodbijanega akta). Tožnik pa v tožbi le pavšalno in na splošni ravni izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, pri čemer pa ne konkretizira, katera dejstva oziroma okoliščine naj ne bi bile pravilno ugotovljene in posledično odločitev nepravilna. Sodišče glede na povedano tako nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta.

O predlogu tožnika za taksno oprostitev sodišče v obravnavani zadevi ne bo posebej odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje.

Glede na povedano je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnik je prosil za dodelitev BPP za sestavo tožbe oziroma njeno dopolnitev tožbe v tem upravnem sporu, o kateri je organ za BPP pri naslovnem sodišču odločil z odločbo, št. Bpp 360/2014 z dne 31. 12. 2014, in njegovo prošnjo zavrnil.