Jedro

S pisno izjavo delavca, da mu preneha delovno razmerje je bila izražena njegova volja, da želi prenehati delovno razmerje. Z izjavo je nastala pravna posledica kot jo opredeljuje prva točka prvega odstavka 100.člena ZDR. Dejstvo, da se je kasneje premislil, na njeno veljavnost nima nobenega vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek R. B. na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 4.10.1991 in 4.3.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožniku na podlagi njegove pisne izjave in posledično tudi uveljavljeni reintegracijski zahtevek. Ugotovilo je, da je bila tožnikova izjava izraz njegove prave volje, sprejeta na podlagi ponudbe pravnega prednika tožene stranke, da mu ob prenehanju delovnega razmerja izplača odpravnino v enkratnem znesku.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Tožnik je po svojem pooblaščencu vložil proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju: ZPP - (1. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena). V obrazložitvi revizije navaja, da ponudbe tožene stranke ni mogoče šteti za ponudbo v smislu 32. člena ZOR, saj ni vsebovala bistvenih sestavin pogodbe, zato z njenim sprejemom niso mogle za tožnika nastati pravne posledice sklenjene pogodbe. Izjava, ki jo je dne 27.9.1991 na toženo stranko naslovil tožnik, ima zato lahko le naravo predloga za sporazumno prenehanje delovnega razmerja iz 2. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, nikakor pa je ni mogoče razlagati kot odpoved delovnega razmerja po 1. točki 1. odstavka 100. člena ZDR. To izhaja tudi iz dejstva, da je tožena stranka tožniku izplačala odpravnino, ki mu je v primeru obstoja zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja po 1. točki 1. odstavka 100. člena ZDR ne bi bila dolžna dati. Ker se sodišče do vprašanja, ali je ponudbo tožene stranke šteti za ponudbo v smislu 32. člena ZOR, ali le kot povabilo delavcem, ni opredelilo, ima njegova odločitev takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke in njenim tožbenim zahtevkom ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP, ki ga je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS št. 26/99 še uporabiti).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljani revizijski razlog iz 13. točke 2. odstavka istega člena ni podan. Sodbi sodišča prve in druge stopnje vsebujeta razloge o vseh dejstvih, ki so za odločitev o tožbi pravno pomembna.

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenih dokazov, zlasti tožnikove izjave za prenehanje delovnega razmerja z dne 27.9.1991, kot odgovora na obvestilo pravnega prednika tožene stranke z dne 23.9.1991, ugotovili, da je z njo na pravnoveljaven način izrazil svojo voljo, da mu preneha delovno razmerje pri toženi stranki. K tej izjavi je tožnika sicer res nagnil (subjektivna podlaga za njegovo odločitev) poziv tožene stranke, da "vsakemu posameznemu delavcu, ki izrazi željo, da mu preneha delovno razmerje, izplača odpravnino v znesku 60.000.- din v enkratnem znesku". Tako izražene pobude tožene stranke ni mogoče šteti, kot pravilno poudarja revizija, za ponudbo v smislu 1. odstavka 32. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/98 - ZOR), vendar njena narava za pravno odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomembna. Odločilna za razsojo spora je ugotovitev, ki izhaja iz same informacije tožene stranke, da mora dati zainteresirani delavec pisno izjavo za prenehanje delovnega razmerja. To pomeni, da je bila pravna podlaga iz 1. točke 1. odstavka 100. člena ZDR za prenehanje delovnega razmerja določena že v omenjeni objavi tožene stranke. Ko tožnik skuša v reviziji dokazati drugačno vsebino svoje pisne izjave, glede katere je bila prava volja ugotovljena tudi z njegovim zaslišanjem, s tem izpodbija ugotovljeno dejansko podlago. Dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, sprejetih na podlagi ocene dokazov, na revizijski stopnji ni mogoče spreminjati (3. odstavek 385. člena ZPP).

S pisno izjavo tožnika, da mu preneha delovno razmerje z dnem 15.10.1991, je bila izražena njegova volja, da želi prekiniti delovno razmerje. Z njo je nastala pravna posledica kot jo opredeljuje 1. točka 1. odstavka 100. člena ZDR. Izpodbijani sklepi, s katerimi je tožena stranka le ugotovila, da je tožniku s tem dnem prenehalo delovno razmerje, so zato le deklaratorne narave. Dejstvo, da si je tožnik kasneje premislil, na njuno veljavnost nima nobenega vpliva. Pomembna je ugotovitev, da se želja, da preneha z delom pri toženi stranki, izražena v njegovi vlogi z dne 27.9.1991, ujemala z njegovo takratno pravo voljo, za katero ni nikoli zatrjeval, da bi bila obremenjena z napakami.

Glede na ugotovljeno vsebino tožnikove pisne izjave je bilo materialno pravo, to je obstoj zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja iz 1. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, uporabljeno pravilno.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temeljijo odločitve revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).