Jedro

Razlogov za različno višino najemnin grobov na mestnih in primestnih pokopališčih ni. Dejstvo, da so bile cene na primestnih pokopališčih, dokler upravljalec ni bila tožeča stranka, nižje, ne utemeljuje nadaljnjega neenakega obravnavanja najemnikov grobov na mestnih in primestnih pokopališčih. Tožeča stranka namreč nudi enake storitve tako na mestnih kot primestnih pokopališčih. Cena se oblikuje za vse enako glede na velikost grobnega prostora. Cene so bile oblikovane skladno s predpisi in v predpisanem postopku, zato so obvezujoče za vse imetnike grobov na pokopališčih, kjer opravlja gospodarsko javno službo tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 39,82 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 162347/2010 z dne 17.11.2010 tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 25,04 EUR s pripadki ter stroške izvršilnega postopka 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2010 dalje. Dolžna je plačati tudi nadaljnje stroške postopka v znesku 27,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbi toženka uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da višje sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo in „odpravi plačilo tožbenega zneska“. Meni, da ni nobene pravne podlage na osnovi katere bi tožnik lahko zakonito upravljal z zemljiščem pokopališča v Č. V obširni obrazložitvi navaja, da MOL ni lastnica pokopališča, torej je nezakonito razpolagala s tujimi nepremičninami. Sodišču je predlagala, da prekine postopek in pošlje Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti ter urejanju pokopališč (ZPPDUP) ter Odlok o pogrebni in pokopališki dejavnosti MOL (v nadaljevanju Odlok) v presojo Ustavnemu sodišču zaradi neskladja z Ustavo. Tožnik primestnih pokopališč nima zavedenih v nobenih poslovnih knjigah, zato ni pravne podlage za izdajo letne položnice. Lastninska pravica je nad javnim dobrim. ZPPDUP je v neskladju z Ustavo, saj je bil sprejet leta 1984, ko je bila še uzakonjena družbena lastnina. Najema se prostor ne pa stroški vzdrževanja. Odlok spreminja ZPPDUP, ker navaja, da letna najemnina predstavlja plačilo stroškov vzdrževanja skupnih objektov in naprav na pokopališču. Ravnanje tožnika, ki razpolaga z mrliško vežico, je v neskladju s 7. členom Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) in 3. členom Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Tožnik deluje tudi v nasprotju z Odlokom o gospodarskih javnih službah, saj so obvezne gospodarske javne službe le urejanje in čiščenje pokopališč, ne pa upravljanje s pokopališči. Vsi objekti in naprave za izvajanje gospodarske javne službe morajo biti v lasti RS ali občin. Kar se cene za leta 2007, 2008 in 2009 za uporabnike mestnih pokopališč niso spremenile, se tudi ne bi smele spremeniti za uporabnike primestnih pokopališč. Cene primestnih pokopališč so se v letu 2009 nezakonito povišale za skoraj 70 %. Nedopustno sodišče prve stopnje ni ugotavljalo navedb v smeri nezakonitosti, ki jih je zatrjevala. Bistvo tega spora je, da tožnik ne more upravljati z nepremičninami, ker ni njihov lastnik in jih nima v bilanci. Ostro nasprotuje določilu v Odloku, s katerim je MOL nezakonito prenesla primestna pokopališča v upravljanje tožniku. Obveznost plačevanja najemnine bi priznavala, če bi se ta zaračunavala zakonito, pa se ne. Preimenovanje iz „najemnine“ v „stroške vzdrževanja skupnih prostorov pokopališča“ kaže zgolj na manipulacijo, da tožnik še nadalje opravičuje nezakonito in nelegalno delovanje. Morala bi veljati diferenciacija cene za mestna in primestna pokopališča, saj bi moral tožnik zaračunati stroške, ki jih ima na posameznem pokopališču in jih deliti s številom grobov na posameznem pokopališču. Razlika je v količini opravljenih storitev na mestnih in primestnih zemljiščih. Ker ne diferencira cen, je tožnik neopravičeno obogaten. Sporno je, da tožnik dobiček prenaša na MOL Ker je bil tožnik v letu 2006 upravljalec le za mestna pokopališča, takrat določene cene v notarskem zapisu ne morejo veljati za primestna pokopališča, ker so bila ta prenesena tožniku v upravljanje šele leta 2009. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP za spore, kakršen je obravnavani, ko tožbeni zahtevek ne presega 2.000,00 EUR, predpisuje poseben postopek (442. - 458. člen ZPP; postopek v sporih majhne vrednosti – SMV). V SMV sta poudarjeni načeli ekonomičnosti in pospešitve postopka. Odraz tega je tudi določba prvega odstavka 458. člena ZPP, po kateri prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo na prvi stopnji ugotovljena dejstva, so tako brezpredmetne.

6. V pritožbi toženka pretežno ponavlja trditve, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji, tako da je nanje odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. Razlogom izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče pritrjuje, saj so glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilni. Zaradi odgovora na pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) poudarja in pojasnjuje:

7. Za razsojo v tej zadevi relevantno je, da je tožeča stranka s 1.1.2009 prevzela upravljanje pokopališča, na katerem je tudi grobni prostor, v katerem so pokopani toženkini svojci, zato ga ima „v najemu“ toženka. Pravilno je stališče, da med tožečo in toženo stranko ne gre za klasično najemno razmerje ter da ni odločilno poimenovanje obveznosti, pač pa njena vsebina. Ta pa je v tem, da tožeča stranka skrbi za urejanje in vzdrževanje pokopališč ter opravlja pokopališko in pogrebno dejavnost, ki sta obvezni gospodarski javni službi, tožena stranka pa mora kot imetnica groba tožeči stranki zato plačati ustrezen del. Pravna podlaga zato je v Zakonu o gospodarskih javnih službah in ZPPDUP ter Odlok. Podlaga za uporabo ZPPDUP, ki je bil sprejet še v času družbene lastnine, je leta 1991 sprejet ustavni amandma. MOL je Odlok o gospodarskih javnih službah, ki v 2. členu kot obvezno gospodarsko javno službo zagotavlja urejanje in čiščenje pokopališč, sprejela na podlagi ZPPDUP, ki pokopališko in pogrebno dejavnost opredeljuje kot komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena, v zvezi z 68. členom ZGJS. ZGJS je v prvi alinei prvega odstavka 68. člena določil, da se dejavnosti, ki so bile v trenutku njegove uveljavitve (2.7.1993) z zakoni ali občinskimi odloki določene kot dejavnosti posebnega družbenega pomena na področju materialne infrastrukture, do določitve gospodarskih javnih služb s področnimi zakoni, štejejo za gospodarske javne službe. Novi zakon, ki bi opredelil obseg javne službe v okviru pokopališke in pogrebne dejavnosti, pa vse doslej še ni bil sprejet. Po določbi prvega odstavka 140. člena Ustave RS spadajo v pristojnost občine lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in zadevajo samo prebivalce občine. Lokalne zadeve javnega pomena, ki jih samostojno opravlja občina, primeroma našteva Zakon o lokalni samoupravi v 21. členu. Med zadeve, ki so lokalne zadeve javnega pomena, uvršča organiziranje opravljanja pokopališke in pogrebne dejavnosti. Način opravljanja pokopališke in pogrebne dejavnosti kot obvezne lokalne gospodarske javne službe ob upoštevanju določbe 3. in 7. člena ZGJS predpiše občina z odlokom.

8. Podlago za oddajanje grobov v najem ima tožeča stranka v 3. členu Odloka (o pogrebni in pokopališki dejavnosti). Toženka ne zatrjuje, da je ona lastnica zemljišča, na katerem je pokopališče. S sklicevanjem na lastninsko pravico nekoga drugega, pa v razmerju do tožeče stranke ne more uspeti. Lastninskopravna vprašanja so stvar razmerja med tožečo stranko in lastnikom; na obveznost plačevanja najemnine za oddane grobove tožeči stranki ne vplivajo. Prav tako ne ali ima tožeča stranka pokopališče prikazano v svoji bilanci.

9. Upravljanje primestnih pokopališč je prevzela tožeča stranka s 1.1.2009 na podlagi 53. člena Odloka o pogrebni in pokopališki dejavnosti. S prevzemom upravljanja pa je pridobila tudi pravico zaračunavati svoje storitve, in sicer po tedaj veljavnem ceniku. Dejstvo, da je bil ta sprejet predno je tožeča stranka pričela z upravljanjem primestnih pokopališč, ni relevantno. Obveznost plačila temelji na pozitivni zakonodaji – 59. členu ZGJS. Merila za določanje cene letne najemnine določa na zakon oprt Odlok v 32. členu. Razlogov za različno višino najemnin grobov na mestnih in primestnih pokopališčih ni. Dejstvo, da so bile cene na primestnih pokopališčih, dokler upravljalec ni bila tožeča stranka, nižje, ne utemeljuje nadaljnjega neenakega obravnavanja najemnikov grobov na mestnih in na primestnih pokopališčih. Tožeča stranka namreč nudi enake storitve tako na mestnih kot primestnih pokopališčih. Cena se oblikuje za vse enako glede na velikost grobnega prostora. Toženka mora plačati najemnino za enojni grob, katerega imetnica je. Cene so bile oblikovane skladno s predpisi in v predpisanem postopku, zato so obvezujoče za vse imetnike grobov na pokopališčih, kjer opravlja gospodarsko javno službo tožeča stranka. O cenah odloča ustanovitelj javnega podjetja, ki opravlja obvezno javno gospodarsko službo (26. člen ZGJS), torej MOL, ki je že leta 2006 veljavno določil, da znaša letna najemnina za enojni grob 29,63 EUR, s 1.1.2010 pa je najemnino v predpisanem postopku povišal na 31,70 EUR.

10. Po obrazloženem tudi višje sodišče ne vidi razloga, da bi sodišče prekinilo postopek in sprožilo postopek za oceno ustavnosti kot predlaga toženka.

11. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, mora toženka skladno s prvim odstavkom 154. člena ZP tožeči stranki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi8 specificiranega stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer za nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom v priglašeni višini, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev znaša 5,44 EUR (tar. št. 6002), 22 % DDV (tar. št. 6007) pa znese 7,18 EUR.