Jedro

Prvostopenjski organ je na podlagi petega odstavka 31. člena ZEN mogel šteti, da se tožnici s predlagano mejo strinjata, saj po navedbah v zapisniku mejne obravnave svoje meje nista pokazali. Poleg tega sta bili glede na navedbe v zapisniku opozorjeni, da se bo štelo, da se s predlagano mejo strinjata, če ne bosta pokazali svoje meje (tako kot zahteva Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru v 4. členu). Okoliščina, da na mejni obravnavi prisotna druga tožnica (v svojem imenu in kot pooblaščenka prve tožnice) zapisnika ni podpisala, pa glede na tretji odstavek 32. člena ZEN tudi ne vpliva na pravilnost zapisnika, saj je geodet to dejstvo – odklonitev zapisnika in razloge zanj – v zapisniku navedel (da prisotna druga tožnica ni hotela sodelovati, da ni hotela podpisati zapisnika itd.).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Območna geodetska uprava Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v katastrski občini … kot urejeni evidentirajo deli meje parcele 1063 s sosednjimi parcelami, med drugim 279/1, 279/2, 279/3 (v 1. točki izreka), ugotovila, da je grafični prikaz urejenih delov mej z označenimi zemljiško-katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu ter da so urejeni deli mej označeni poudarjeno (v 2. točki izreka) in da stroškov postopka ni (v 3. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je občina A. 16. 1. 2014 vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenih delov mej parcele 1063 s sosednjimi parcelami. Zahtevi je bil priložen elaborat, ki ga je po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik) izdelalo geodetsko podjetje B. d.o.o. Ljubljana. Iz elaborata je razvidno, katere osebe so kot lastniki oziroma upravljalci parcel sodelovali v postopku kot stranke. Za parcele 279/1, 279/2 in 279/3 je sodelovala v postopku druga tožnica osebno in kot pooblaščenka prve tožnice. Upravni organ dalje navaja, da je bil opravljen preizkus vloge po 35. členu ZEN ter da je ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev. Organ navaja, da so vse stranke, ki so bile na mejni obravnavi 6. 11. 2013, podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje. Za stranke, ki se mejne obravnave niso udeležile, je v elaboratu izkazano, da je bilo vabilo na mejno obravnavo oddano na pošto tako, da je bilo lastnikom omogočeno, da so ga prejeli vsaj 8 dni pred datumom izvedbe mejne obravnave. Organ je stranke, ki na mejni obravnavi niso bile prisotne, skladno s 36. členom ZEN povabil k izjavi o poteku predlagane meje. V roku iz poziva je prejel izjavi dveh strank o strinjanju s potekom predlagane meje, druge stranke pa v roku niso podale izjave o strinjanju s potekom predlagane meje. Kljub temu je strinjanje navedenih strank s potekom predlagane meje izkazano, in sicer v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZEN, ker se stranke v roku 15 dni od vročitve vabila k izjavi o poteku predlagane meje o poteku le-te niso izjavile, čeprav jim je bilo vabilo pravilno vročeno ter so bile v vabilu opozorjene na pravne posledice. Organ je preveril, ali podatki o mejah omogočajo njeno evidentiranje ter ugotovil, da je ta pogoj izpolnjen. Odločbo je izdal na podlagi 40. člena ZEN.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 21. 4. 2015 zavrnilo pritožbo tožnic zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa ter njuno zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

3. Tožnici vlagata tožbo iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbi navajata, da se izpodbijana odločba opira na elaborat, ki ne vsebuje izrečenih navedb tožnic na mejni obravnavi, ne vsebuje njunega nestrinjanja, zamolči odklonitev podpisa zapisnika, ne navaja razlogov za to ter ne vsebuje poteka pokazane meje s strani tožnic. Tožnici sta v pritožbi jasno navedli, da zapisnika mejne obravnave nista podpisali, in razlog za to, da soglasja o meji ni ter da elaborat vsiljuje nov potek meje. Tožnica je na mejni obravnavi ugovarjala in je pokazala svoj potek meje in sicer je druga tožnica na mejni obravnavi rekla, da vodnjak stoji na njihovi zemlji in ne na poti ter da je tudi težak in masiven in ga ni mogoče premikati, zato ne more stati nenadoma na poti. Tako je laično pokazala svoj potek meje druga tožnica, tudi v imenu prve tožnice. Tožnici tudi menita, da jima ni bila zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi, saj mejna obravnava ni potekala pravilno in ni bila pravilno zaključena. Tožnicama namreč ni bila dana možnost, da na zapisnik protokolirata svoje nestrinjanje s potvorbami glede navedbe meje in opišeta svojo pokazano mejo, zato zapisnika nista podpisali. Elaborat navedenega ne vsebuje in tudi ne navede razloga za tako stanje. Drugostopenjski organ v svoji odločbi celo prizna napačno ugotovitev v prvostopenjski odločbi, da so elaborat (pravilno: zapisnik) podpisali vsi prisotni na mejni obravnavi. Drugostopenjski organ se v svoji odločbi ne spusti v vsebinsko obravnavo zadeve, dokazni predlog tožnic pa zavrne. Glede na to tožnicama tudi ni bila dana možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva, torej učinkovite pritožbe. Vsako opozorilo, ki ga zakon zahteva (peti odstavek 31. člena ZEN), je treba protokolirati v zapisniku in razlogih elaborata. Drugostopenjski organ je prezrl, da kombinacija neopozorila in naknadnega, kasnejšega opozorila ni možna. Opozorilo se protokolira šele tedaj in zgolj samo v primeru, če tožnici svoje meje ne bi pokazali. Opozorilo je bilo torej izrečeno šele v pritožbenem postopku. Tožnici vztrajata pri tem, da sta pokazali svojo mejo ter zato nista bili opozorjeni na posledico. V dokazne namene se sklicujeta na prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo, ki ju prilagata tožbi ter predlagata svoje zaslišanje. Sodišču predlagata, naj prvostopenjsko odločbo po izvedbi dokazov spremeni tako, da jo v delu glede tožnic odpravi ter naloži organu, naj v ponovnem postopku odloči v zadevi v tem obsegu, s tem da mu naloži, katere nepravilnosti naj odpravi. Tožnici zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Stranka z interesom občina A. na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je odločitev prvostopenjskega organa, da se kot urejeni evidentirajo deli meje parcele št. 1063 s sosednjimi parcelami št. 279/1, 279/2 in 279/3 k.o. …, ki so v lasti tožnic, pravilna in zakonita.

8. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ odločitev o evidentiranju kot urejenih delov meje parcele št. 1063 s sosednjimi (v izreku navedenenimi) parcelami obrazložil z naslednjimi razlogi: da je ugotovil, da je bila na mejni obravnavi zagotovljena možnost udeležbe lastnikom parcele, katere meja se je urejala, in sosednjih parcel; da je ugotovil, da ni razlogov za zavrženje ali zavrnitev zahteve za evidentiranje urejene meje, ko je opravil preizkus po 35. členu ZEN; da je ugotovil, da so na mejni obravnavi 6. 11. 2013 podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje vse prisotne stranke; da je ugotovil, da so bile stranke, ki na mejni obravnavi niso bile prisotne, na mejno obravnavo pravilno vabljene ter nato pravilno povabljene k izjavi o poteku predlagane meje; da je ugotovil, da so nekatere od teh izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje podale, preostale pa se o poteku predlagane meje niso izjavile, čeprav jim je bilo vabilo pravilno vročeno ter so bile v njem opozorjene na pravne posledice, zato se v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZEN tudi zanje šteje, da se s potekom predlagane meje strinjajo. Take ugotovitve tudi po presoji sodišča dajejo podlago za izdajo odločbe o evidentiranju urejene meje po 40. členu ZEN.

9. Vendar pa tožnici v tožbi podajata navedbe v smeri, da postopek ni potekal tako, kot izhaja iz izpodbijane odločbe: navajata, da pri odločanju ni bilo upoštevano, da zapisnika mejne obravnave nista podpisali ter da v zapisniku ni povzeta meja, kot jo je na mejni obravnavi pokazala druga tožnica v svojem imenu in kot pooblaščenka prve tožnice v njenem imenu ter ni navedeno njuno nestrinjanje s predlagano mejo.

10. Po pregledu spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi sodišče ugotavlja, da iz zapisnika mejne obravnave (ki je sestavni del elaborata ureditve meje) izhaja, da druga tožnica na mejni obravnavi odklanja vsakršno sodelovanje ter da navaja, da po dogovoru s prvo tožnico ne bo podpisala ničesar in da tudi noče pokazati svoje meje, čeprav je opozorjena, da če ne pokaže svoje meje, da v skladu s petim odstavkom 31. člena ZEN to pomeni, da s predlagano mejo soglaša. Iz pritožbe, ki sta jo vložili tožnici, pa izhaja, da na mejni obravnavi nista podpisali zapisnika in nista podali izjave o strinjanju s predlagano mejo, ter da ne gre za njuno resnično strinjanje s predlagano mejo. Take pritožbene navedbe tožnic pa je organ druge stopnje zavrnil kot neutemeljene ter navedel, da je prvostopenjski organ na podlagi petega odstavka 31. člena ZEN mogel šteti, da se tožnici s predlagano mejo strinjata, ob tem ko iz zapisnika mejne obravnave izhaja, da kljub opozorilu na navedeno zakonsko določbo prisotna tožnica svoje meje ni pokazala in ni podpisala zapisnika.

11. Ob navedenem se sodišče strinja s presojo organa druge stopnje, da je prvostopenjski organ na podlagi petega odstavka 31. člena ZEN mogel šteti, da se tožnici s predlagano mejo strinjata, saj po navedbah v zapisniku mejne obravnave svoje meje nista pokazali. V pritožbi pa tudi nista zatrjevali, da bi svojo mejo pokazali (ampak le, da se nista strinjali s potekom predlagane meje, zaradi česar soglasja o meji kot – po njunem mnenju - nujnega pogoja za ureditev meje v upravnem postopku ni bilo). Poleg tega sta bili glede na navedbe v zapisniku opozorjeni, da se bo štelo, da se s predlagano mejo strinjata, če ne bosta pokazali svoje meje (tako kot zahteva Pravilnik v 4. členu). Okoliščina, da na mejni obravnavi prisotna druga tožnica (v svojem imenu in kot pooblaščenka prve tožnice) zapisnika ni podpisala, pa glede na tretji odstavek 32. člena ZEN tudi ne vpliva na pravilnost zapisnika, saj je geodet to dejstvo – odklonitev zapisnika in razloge zanj – v zapisniku navedel (da prisotna druga tožnica ni hotela sodelovati, da ni hotela podpisati zapisnika itd.).

12. Glede na navedeno je navedba tožnic v tožbi, da je na mejni obravnavi prisotna druga tožnica (v svojem imenu ter kot pooblaščenka prve tožnice) pokazala svojo mejo, tožbena novota. Tako tožnici v pritožbi nista zatrjevali, ampak (po že navedenem) le, da na mejni obravnavi nista podpisali izjave o strinjanju s predlagano mejo. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v upravnem postopku. Zato je tožbena navedba o tem, da sta tožnici na mejni obravnavi pokazali svojo mejo (in kakšen je njen potek) nedopustna tožbena navedba, ki je sodišče glede na to vsebinsko ne presoja.

13. Na drugačno presojo sodišča tudi ne vplivajo tožbene navedbe, da tožnicama ni bila zagotovljena možnost sodelovanja na mejni obravnavi, s tem ko naj bi jima ne bila dana možnost, da na zapisnik izjavita svoje nestrinjanje s predlagano mejo in opišeta svojo mejo. Sodišče nima podlage, da bi zapisnika mejne obravnave z dne 6. 11. 2013 ne štelo kot dokaza o poteku in vsebini dejanj na navedeni mejni obravnavi, kajti iz njega ne izhaja, da bi ne bil voden v skladu z določbami 32. člena ZEN in 4. člena Pravilnika. Poleg tega tožnici pripomb, da naj bi zapisnik ne bil pravilno sestavljen – navajata namreč, da v zapisniku ni zapisano, da sta izrazili svoje nestrinjanje s predlagano mejo ter da sta pokazali svojo mejo in opisali njen potek - nista podali ne na mejni obravnavi, ne v postopku pred prvostopenjskim organom in tudi ne v pritožbi. Prvič šele v tožbi podane take navedbe (in tudi tu brez dokazov) zato predstavljajo nedopustno navajanje novih dejstev v tožbi (tretji odstavek 20. člena ZUS-1) ter se do teh novih dejstev sodišče zato vsebinsko ne opredeljuje. Kar pomeni, da tožnici nista dokazali, da naj bi zapisnik ne povzel pravilno poteka in vsebine dejanj na mejni obravnavi, zato sodišče tudi nima podlage za presojo, da bi jima bilo nedopustno poseženo v pravico udeležbe na mejni obravnavi.

14. Kot neutemeljeno presoja sodišče tudi tožbeno navedbo, da tožnicama ni bila dana možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva - učinkovite pritožbe, ker drugostopenjski organ zadeve ni vsebinsko obravnaval. Tožnici sta pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo formalno vložili in o njej je drugostopenjski organ meritorno odločil z odločbo z dne 21. 4. 2015. Že glede na to okoliščino je njun ugovor treba presoditi kot neutemeljen. Pravilnosti in zakonitosti drugostopenjske odločbe, s katero je meritorno odločeno o pritožbi, pa sodišče v upravnem sporu neposredno ne preizkuša, saj taka drugostopenjska odločba glede na določbo 2. člena ZUS-1 ni dokončni upravni akt, o zakonitosti katerega bi sodišče odločalo v upravnem sporu. Sodišče po navedeni zakonski določbi v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončne odločbe, s katero je organ v izvrševanju upravne funkcije odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika; v obravnavanem primeru pa je taka odločba prvostopenjskega organa. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, da je v 11. točki obrazložitve te sodbe že pritrdilo presoji drugostopenjskega organa, da je prvostopenjski organ mogel odločiti o evidentiranju spornega dela meje kot urejene, čeprav tožnici izrecne izjave o strinjanju s predlagano mejo nista podali in čeprav na mejni obravnavi prisotna druga tožnica zapisnika o mejni obravnavi ni podpisala.

15. Prav tako kot neutemeljene presoja sodišče tožbene navedbe, da tožnici na mejni obravnavi nista bili opozorjeni na pravne posledice po petem odstavku 31. člena ZEN, če svoje meje ne pokažeta, saj naj za to tudi ne bilo potrebe, glede na to, da sta svojo mejo pokazali. Iz zapisnika mejne obravnave z dne 6. 11. 2013 namreč izhaja drugače; sodišče pa je v 13. točki obrazložitve te sodbe že podalo svojo presojo (in razloge za to), da tožnici nista dokazali, da naj bi zapisnik ne povzel pravilno poteka in vsebine dejanj na mejni obravnavi.

16. Ker je sodišče po navedenem presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnici sta v tožbi predlagali izvedbo dokazov z vpogledom v odločbi organov prve in druge stopnje ter njuno zaslišanje. Spisno dokumentacijo upravnih spisov v zadevi sodišče pred odločitvijo o zakonitosti izpodbijane odločbe prouči v vsakem primeru, vključno z odločbama organov obeh stopenj, če gre za dvostopenjski postopek, da ugotovi, ali mora v upravnem postopku izvedene dokaze dopolniti ali ponoviti; zato je predlagani dokaz z vpogledom v odločbi organov obeh stopenj nepotreben. Predlogu tožnic za njuno zaslišanje pa sodišče ni sledilo, ker v tožbi navedenih novih dejstev, ki bi jih tožnici z zaslišanjem dokazovali, ne bi moglo upoštevati, saj gre, kot je že obrazložilo v 12. in 13. točki obrazložitve te sodbe, za nedopustno uveljavljanje novih dejstev (druga alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.