Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da dokaz o statusu uživalca starostne pokojnine iz sistema pokojninskega zavarovanja Nemčije ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke 260. člena ZUP. Tožeča stranka namreč ni navedla nobenega opravičljivega razloga, zakaj spornega potrdila ni mogla predložiti v postopku, katerega obnovitev sedaj zahteva. Tako dejstvo kot dokaz morata namreč objektivno obstajati že v času prvega odločanja. Pri tem je bistveno, da stranka (oziroma organ) zanj ni vedela ali ga ni imela možnost uporabiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. zadeve ... z dne 18. 3. 2019 in odločbo tožene stranke št. zadeve ... z dne 3. 9. 2018 ter na ugoditev zahtevi za obnovo postopka zaključenega z odločbo tožene stranke št. zadeve ... z dne 19. 6. 2016, da se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Hkrati je odločilo, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojemu pooblaščencu zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sodno odločanje. Sodišče je napačno potrdilo odločitev tožene stranke, ki je zavrnila predlog za obnovo postopka upravnega organa prve stopnje. Nepravilna je ugotovitev, da novo dejstvo, na katerega se sklicuje tožeča stranka ne predstavlja novega dejstva v smislu 1. točke 260. člena ZUP, saj je tožeča stranka o svojem statusu kot upokojencu po nemški ureditvi vedela vse od 1. 11. 2015. Napačna je tudi ugotovitev, da status upokojenca v državi članici EU ne predstavlja aktivne lastnosti zavarovanca v Republiki Sloveniji in se posledično za presojo statusa tožeče stranke uporablja slovensko pravo. Tožeča stranka je predlagala obnovo postopka na podlagi predložitve dokazila o statusu uživalca starostne pokojnine iz sistema pokojninskega zavarovanja Zvezne republike Nemčije z dne 2. 5. 2018. V upravnem postopku tožena stranka ni v ničemer zavrnila tega potrdila kot dejstva, ki ne bi izpolnjevalo pogojev iz 1. točke 260. člena ZUP, pač pa je to dejstvo sprejelo in preverilo, ali bi vplivalo na izid odločbe, katere obnova se predlaga. Tako je sodišče napačno presojalo pravilnost odločitev tožene stranke mimo njene lastne argumentacije, s čimer je preseglo lastne pristojnosti v tukajšnji zadevi. Če je tožena stranka v upravnem postopku pred tukajšnjim sodiščem vsebinsko obravnavala novo dejstvo, ki ga je v predlogu za obnovo zatrjevala tožeča stranka in zaključila, da ne bi vplivalo na odločitev. V predmetnem sodnem postopku je sodišče sprejelo povsem drugačno odločitev in jo obrazložilo z drugimi razlogi, kot jih je uporabila tožena stranka v odločbah z dne 18. 2. 2019 in 3. 9. 2018. Obrazložitev sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo odločbe tožene stranke, katere pravilnost je bila predmet tega socialnega spora. Napačna je ugotovitev sodišča, da je dejansko stanje v odločbah tožene stranke pravilno in popolno ugotovljeno. Tožena stranka je zmotno presodila, da status uživalca pokojnine iz nemškega sistema ne vpliva na obveznost vključitve v pokojninsko zavarovanje v Republiki Sloveniji ter da upokojitev v katerikoli državi članici EU ne pomeni aktivne lastnosti in ni ovira za ugotovitev lastnosti zavarovanca, zaradi česar se za takšno osebo po Uredbi (ES) 883/2004 uporablja pravo RS. Ne tožena stranka, ne sodišča nista uporabljala pogojev za ti. aktivni ali pasivni status tožnika v Nemčiji, čeprav je tožnik ves čas zatrjeval, da zanj velja nemška ureditev. Potrebno je upoštevati, da zatrjevanje upokojenskega statusa tožeče stranke v Nemčiji vpliva na pravilnost tukajšnje odločitve in ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče v izpodbijani sodbi napačno zatrjuje, da za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe tožene stranke ni dejanske ali pravne podlage. V upravnem postopku je bil kršen materialni predpis in posledično so podani pogoji tudi po 183. členu ZPIZ-2. Status upokojenca in uživalca pravic iz nemškega pokojninska zavarovanja po Uredbi (ES) 883/2004 predstavlja dejstvo, ki narekuje obnovo postopka. Pritožnik že več let prebiva v Nemčiji, kjer ima nemško državljanstvo. Tožnik je uživalec pravic iz nemškega pokojninskega sistema. Upoštevajoč določilo člena 5. a Uredbe (ES) 883/2004 in člena 11 (2) iste uredbe se osebe, ki so uživalci pravic iz sistema socialne varnosti druge države članice, ne štejejo kot osebe, ki opravljajo dejavnost in zanje se določi zakonodaja na podlagi drugega pravnega razmerja. Pritožnik ni bil nikoli vključen v sistem socialnega zavarovanja v Sloveniji, zato ni nobene podlage, da se ga v ta sistem vključi. Posledica upokojitve pritožnika v Nemčiji pomeni, da ima predlagatelj status upokojenca in tudi v Sloveniji ter kot takšen ni obvezno vključen v pokojninsko zavarovanje, še posebej ne kot družbenik gospodarske družbe v Sloveniji in hkrati direktor te družbe. Pravo, ki se za takšnega upokojenca uporabi ob dejstvu, da je uživalec pravic iz pokojninskega zavarovanja v drugi državi članici, kjer ima državljanstvo in središče interesov je upoštevaje Uredbo (ES) 883/2004 nemško in ne pravo Republike Slovenije. Cilj obeh sistemov je zagotoviti dajatve iz naslova starostne pokojnine. V nasprotju s pravnim redom EU je, če slovenski sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja od osebe, ki že ima status prejemnika dajatve za primer starosti, terja ponovno vključitev v sistem pokojninskega zavarovanja. V obeh primerih gre za istovrstne sisteme in istovrstne dajatve, kar je potrdilo sodišče v zadevi Blanco Marques C-431/16 in Knauer C-453/14. Vsak sistem socialne varnosti v državi mora ob upoštevanju Uredbe (ES) 883/2004 spoštovati načelo ene zakonodaje (tako SEU v zadevi de Ruyter C-623/13). Sodišče je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo na zmotni uporabi Uredbe in na 16. členu ZPIZ-2, ki je v tem delu v nasprotju s pravom EU, zaradi česar je napačno uporabljen 260. člen ZUP in 183. člen ZPIZ-2. Ob pravilni uporabi Uredbe (ES) 883/2004 bi sodišče moralo zaključiti, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in bi bili posledično podani pogoji za obnovo postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo opozorila, da sodišče ni preseglo pristojnosti, saj je neobstoj pogojev iz 1. točke 260. člena ZUP navedlo zgolj kot enega od argumentov, zaradi katerih tožnikovemu predlogu za obnovo postopka ne bi bilo mogoče ugoditi. Tako v 13. kot v 16. točki obrazložitve se je namreč sodišče opredelilo tudi do siceršnje pravilnosti zaključkov tožene stranke iz predsodnega postopka, in sicer da tudi upoštevanje novega dejstva in novega dokaza, ne bi pripeljalo do drugačne odločitve v prejšnjem postopku. S tem je v celoti podvrglo sodni presoji predsodno odločitev tožene stranke in pritožbeni očitek ni relevanten niti utemeljen. Sodišče tudi ni ugotavljalo statusa tožeče stranke po nemški ureditvi, saj je pravilno ugotovilo sporen status tožeče stranke v Nemčiji, ki je upokojen od 1. 11. 2015. Pravilno je ugotovilo, da Uredba (ES) 883/2004 nalaga toženi stranki in posledično sodišču uporabo in upoštevanje slovenskega prava pri odločanju v okviru svojih pristojnosti. Sodišče je dejstvo statusa upokojenca tožeče stranke v Nemčiji, upoštevajoč slovensko zakonodajo, pravilno ovrednotilo in ugotovilo, da upokojitev tožnika v Nemčiji ne pomeni vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar bi bila lahko ovira za ugotavljanje tožnikove lastnosti zavarovanca glede na določbo 16. člena ZPIZ-2. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da niso podani pogoji iz 183. člena ZPIZ-2, saj v prvotnem postopku ni bilo niti dejansko stanje napačno ugotovljeno niti ni bila kršena nobena materialnopravna določba. Prav tako je potrebno izpostaviti, da se v predmetni zadevi zastavlja vprašanje primernosti uporabe predmetnih izrednih pravnih sredstev s postopki za ugotovitev lastnosti zavarovanca, upoštevajoč določbo tretjega in četrtega odstavka 183. člena ZPIZ-2, saj je določeno, da odločbe, ki so izdane v postopkih za izredno obnovo po 183. členu ZPIZ-2 ter odločba izdana v obnovi postopka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ker tožeča stranka vse od 14. 4. 2017 nima več lastnosti zavarovanca na podlagi 16. člena ZPIZ-2, kakršnakoli sprememba odločb iz leta 2016 v okviru izrednih upravnih sredstev, ne bi imela nobenega učinka na tožnikov pravni položaj. Tožeča stranka nenazadnje tudi zmotno razlaga drugi odstavek 11. člena Uredbe (ES) 883/2004, ker zmotno meni, da uživalci pravic iz sistema socialne varnosti druge države članico štejejo kot osebe, ki opravljajo dejavnost, zaradi česar se mora uporabiti zakonodaja tiste države, kjer prejemajo pokojnino. Iz besedila drugega odstavka 11. člena Uredbe izhaja le to, da se ne more šteti, da opravljajo dejavnost osebe, ki so prejemniki invalidske, starostne ali pokojnine preživelih oseb ali za pokojnine za nesreče pri delu ali poklicno bolezen ali za denarno dajatev za bolezen za neomejeno obdobje, kar pomeni, da takšen status ne predstavlja aktivnega statusa, po katerem bi se določala relevantna zakonodaja v smislu nadaljnjih določb Uredbe iz naslova II. Ker je družbeništvo in poslovodenje gospodarske družbe v Sloveniji pomenilo edino tožnikovo delovno aktivnost, je pri temu podana tudi njegova dolžnost vključitve v obvezno pokojninsko zavarovanje v Sloveniji in s tem uporaba slovenske zakonodaje. Nenazadnje o zmotnem izhodišču tožnika priča tudi določba točke 5. (a) člena Uredbe, iz katerega jasno izhaja, da prejemanje prejemkov iz socialne varnosti v eni državi članici, ne izključuje odločanje o pravicah in obveznostih v drugi državi članici ter uporabe zakonodaje te druge države članice, saj mora po navedeni določbi Uredbe druga država članica upoštevati morebitni pravni učinek, ki ga ima po njenem pravu prejemanje enakovrednih socialnih dajatev, četudi te dajatve oseba uživa po pravu prve države članice. Evropska sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka v danem primeru ni upoštevna, saj primera št. C-431/16 in C-453/14 obravnavata situacije in vprašanja dopustnosti zmanjševanja določenih socialnih dajatev v eni državi članici zaradi prejemanja socialnih dajatev, v drugi državi članici oziroma vprašanje enakovrednosti dajatev za starost v konkretnih državah članicah. V obravnavanem primeru ni sporna tožnikova upravičenost do prejemkov iz naslova socialne varnosti, pač pa njegova dolžnost vključitve v obvezni pokojninski sistem. Zakaj za tožečo stranko ni uporabljiv primer št. C-623/13, pa je tožena stranka pojasnila že v odgovoru na tožbo. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 18. 3. 2019 v zvezi z odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 3. 9. 2018 glede tožnikove zahteve za obnovo postopka, ugotovitve lastnosti zavarovanca ZPIZ iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe.

7. Pritožbeno sodišče popolnoma soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje v 12. in 13. točki obrazložitve sodbe, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, končanega pri toženi stranki z odločbo št. ... z dne 19. 6. 2016. Institut obnove je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, ponovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačna odločba v upravni zadevi.1 Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da dokaz o statusu uživalca starostne pokojnine iz sistema pokojninskega zavarovanja Nemčije2 ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke 260. člena ZUP. Tožeča stranka namreč ni navedla nobenega opravičljivega razloga, zakaj spornega potrdila ni mogla predložiti v postopku, katerega obnovitev sedaj zahteva. Tako dejstvo kot dokaz morata namreč objektivno obstajati že v času prvega odločanja. Pri tem je bistveno, da stranka (oziroma organ) zanj ni vedela ali ga ni imela možnost uporabiti. Presoja novega dejstva oziroma dokaza implicitno tako vsebuje dve zahtevi. Ena zahteva se odraža v „kvaliteti“ tega dokaza, ki mora biti takšna, da bi pripeljala sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, do drugačne odločitve, hkrati pa stranka tega dejstva oziroma dokaza ni mogla navajati oziroma predložiti v tistem postopku, ker zanj ni vedela. Bistven razlog, da nek dokaz oziroma dejstvo v prejšnjem postopku ni bil uporabljen, ne sme biti na strani tistega, ki zahteva obnovo postopka. Sodišče je nadalje v 13. točki ustrezno izpostavilo, da je vprašljiva tudi pravočasnost podaje predloga za obnovo postopka zaradi zamude subjektivnega roka, vendar ker je tožena stranka presojala tožnikov predlog za obnovo že po vsebini,3 slednje nima pravne teže. Dodatno je sodišče celo ugotovilo, da je podana zamuda subjektivnega roka za uveljavitev razloga obnove po 1. točki 260. člena ZUP, kar pa zaradi vsebinske presoje tožene stranke za samo odločitev ni bistveno. Tako tožena stranka4 kot sodišče sta pravilno ugotovila in pojasnila, zakaj sporno dejstvo, četudi bi bilo pravočasno uveljavljano, ne bi pripeljalo do drugačne odločitve v postopku, katerega obnova se zahteva.

8. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da se sodišče v obrazložitvi sodbe ne bi smelo spuščati v presojo krivde pri navajanju novega dejstva oziroma dokaza, temveč zgolj v razlogovanje tožene stranke iz predsodnega postopka.5 Sodišče je namreč ostalo v mejah predsodnega odločanja, vendar je pri razlogovanju izpostavilo dejstvo, da je iz dokaznega postopka že prima facie razvidno, da je tožeča stranka že v letu 20166 vedela, da je od 1. 11. 2015 upokojena in prejema redno starostno pokojnino v Nemčiji. Ne glede na to, da je bilo potrdilo izdano 2. 5. 2018, je izkazano, da je dejstvo, ki ga uveljavlja tožeča stranka kot razlog za obnovo, obstajalo že v letu 2015 in da je zanj tožeča stranka vedela.7 Pravilna je odločitev sodišča, da ni izpolnjen pogoj, zaradi katerega bi tožena stranka morala dovoliti in izpeljati zahtevano obnovo postopka, zaključenega z dokončno odločbo tožene stranke št. zadeve ... z dne 19. 6. 2016 glede lastnosti zavarovanca tožeče stranke. Sodišče je nenazadnje pravilno izpostavilo, da bi bila upoštevajoč določbo 16. člena ZPIZ-2, ovira za ugotovitev lastnosti zavarovanca, njegova vključenost v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma njegov aktivni status, ne pa zatrjevano dejstvo upokojitve v Nemčiji in prejemanje starostne pokojnine.

9. V konkretnem primeru ne more priti do kršitve določil Uredbe (ES) 883/2004, saj le-ta ne omejuje organom ene države članice uporabiti svoje pravo pri odločanju v okviru svojih pristojnosti. Kot je pravilno izpostavila tožena stranka, je potrebno status tožnika, glede na izkazane okoliščine8 ovrednotiti v luči slovenske zakonodaje. Ker je nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka v relevantnem obdobju izpolnjevala vse pogoje, ki jih ZPIZ-2 določa za priznanje lastnosti zavarovanca,9 in ker dejstvo, da je bila tožeča stranka prejemnik starostne pokojnine v Nemčiji, ne predstavlja dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, in s tem ovire za postopanje tožene stranke, je pravilna odločitev tožene stranke oziroma sodišča. 10. Sodišče prve stopnje je razumljivo in pravilno v 14. in 15. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj niso izpolnjeni pogoji uporabe 183. člena ZPIZ-2,10 pri čemer je na mestu tudi navedba tožene stranke v odgovoru na pritožbo glede učinkov neprave obnove v konkretnem postopku.11 Upoštevajoč dejstvo, da tožeča stranka od 14. 4. 2017 nima več sporne lastnosti zavarovanca, kakršnakoli sprememba odločb iz leta 2016, v okviru izrednega pravnega sredstva, ne bi imela nobenega učinka na tožnikov pravni položaj.

11. Nenazadnje je tudi povsem pravilna trditev tožene stranke, da citirana evropska sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka, v nobeni izmed teh zadev ne ustreza konkretnemu dejanskemu stanju, zaradi česar v predmetnem sporu podrobnejše razlogovanje o njej ni potrebno. Sodišče se mora opredeliti do nosilne sodne prakse in pravnih naziranj stranke, ki niso očitno neutemeljena in v konkretnem primeru nerelevantna.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, nosi sama svoje stroške postopka pritožbe.

1 Obnova postopka se dovoli le, če obstajajo predpostavke, ki so v zakonu natančno predpisane. Razlikovati moramo dovoljenost (predlog je dopusten, če so podane vse predpostavke, če te manjkajo sodišče predlog zavrže) in utemeljenost predloga za obnovo postopka (skladno z določilom iz 260. člena ZUP mora obstajati vsaj eden izmed obnovitvenih razlogov). Ker se v obnovljenem postopku odloča o zahtevku ali o stvari, ki je bila predmet odločanja v prejšnjem postopku, je podlaga odločanja materialni predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe prve stopnje ter dejansko stanje oziroma dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja. Novo dejstvo in nov dokaz iz 1. točke 260. člena morata biti taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. 2 Potrdilo, ki ga je tožeča stranka priložila št. ... z dne 2. 5. 2018. 3 Ali bi navedeno zatrjevano dejstvo lahko vplivalo na odločitev tožene stranke. 4 V upravnem postopku. 5 Da sporno dejstvo oziroma dokaz ne bi sam zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi, pripeljal do drugačnega zaključka postopka. 6 To sta bili leti, v katerih sta bili izdani odločbi dne 16. 9. 2016 in 20. 12. 2016. 7 Od upokojitve tožnika dalje. 8 Vpis tožnika v register kot družbenik in hkrati poslovodna oseba (direktor) gospodarske družbe A., d.o.o. Od 22. 11. 1992 do 14. 4. 2017. 9 V Republiki Sloveniji je bila v spornem obdobju vpisana v sodni register kot družbenik in direktor družbe. 10 Dejansko stanje v postopku ni bilo napačno ugotovljeno, prav tako ni bila kršena nobena materialna določba zakona ali podzakonskega akta in nenazadnje tudi pravo EU. 11 Odločba izdana v novem postopku učinkuje namreč šele od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti pri izdaji odločbe.