Jedro

1) Obdolženkina zagovornica v zahtevi sicer ni določno povedala, katere kršitve kazenskega postopka uveljavlja, smiselno pa lahko ugotovimo, da naj bi senat z izpodbijanim sklepom kršil 4. točko 1. odstavka 277. člena ZKP, ker naj bi moral ugotoviti, da ni zadostnih dokazov za obtožbo. Gre za oceno zbranih dokazov, torej za ugotavljanje dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni možno uveljavljati.

2) Če je državni tožilec le modificiral opis kaznivega dejanja, kot je izhajal iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave, tako da je bila le dodana kriminalna količina za isto kaznivo dejanje, ki pa v ničemer ni vplivala na pravno opredelitev kaznivega dejanja, določbe kazenskega postopka niso bile kršene.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolžene Z.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v C. je z obtožnico z dne 13.9.1995, Z.B. obtožilo nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ, P.B. pa kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ. Zagovornica obdolžene Z.B., odvetnica M.N. iz C., je dne 20.9.1995 vložila ugovor zoper obtožnico. Okrožno sodišče v C. je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom ugovor zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornica obdolžene Z.B. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavila, da v preiskavi zbrani dokazi ne predkrepljujejo niti utemeljenega suma B. očitanih kaznivih dejanj, kaj šele, da bi bili zadostni za vložitev obtožbe. Izvenobravnavni senat bi moral po mnenju zagovornice odločiti, ali so zbrani dokazi, ki utemeljujejo vloženo obtožbo, in takšne odločitve ne bi smel prepustiti sodišču na glavni obravnavi. Poleg tega zoper obtoženko ni bila niti zahtevana niti izvedena preiskava zaradi četrtega čeka na škodo N., ki se je pojavil v obtožbi zoper obtoženko. S tem so bile kršene določbe zakona o kazenskem postopku (ZKP) glede na to, kako je dejanje penalizirano. Pri tem se je v izpodbijanem sklepu po mnenju zagovornice senat ukvarjal z oceno dokazov, za katere državni tožilec trdi, da bremenijo obtoženko, ne pa z izpovedbami tistih prič, ki obtoženko razbremenjujejo. Iz teh razlogov je zagovornica predlagala, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obdolženkina zagovornica v zahtevi sicer ni določno povedala, katere kršitve kazenskega postopka uveljavlja, smiselno pa lahko ugotovimo, da naj bi senat z izpodbijanim sklepom kršil 4. točko 1. odstavka 277. člena ZKP, ker naj bi moral ugotoviti, da ni zadostnih dokazov za obtožbo. Gre za oceno zbranih dokazov, torej za ugotavljanje dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni možno uveljavljati.

Prav tako ni prišlo do kršitve določb kazenskega postopka v zvezi z opisom kaznivega dejanja po 3. odstavku 250. člena KZ navedenega pod točko II. tenorja obtožnice. Iz sklepa o uvedbi preiskave Okrožnega sodišča v C. z dne 26.5.1995, je razvidno, da je bila zoper obtoženko uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja po 3. odstavku 250. člena KZ, ker je bil podan utemeljen sum, da je dne 5.10.1994 odtujila V.N. čekovno knjižico banke C. in 7 čekov, 3 od teh čekov pa izpolnila na zneske 10.000,00 SIT ter jih vnovčila in tako V.N. oškodovala za skupno 30.000,00 SIT. Oškodovanka je kot priča pojasnila, da je bil vnovčen še en ček za 10.000,00 SIT, v preiskavi pa je potem sodni izvedenec za grafologijo V.V. podal mnenje tudi glede tega čeka (l. št. 372 kazenskega spisa). Iz opisa dejanja v tenorju obtožbe pod točko II. pa izhaja utemeljen sum, da je obdolženka ukradla V.N. čekovno knjižico in 7 čekov ter 4 čeke izpolnila z vpisom zneska 10.000,00 SIT in tako lastnico čekov V.N. oškodovala skupno za 40.000,00 SIT. Državni tožilec je torej le modificiral opis kaznivega dejanja, kot je izhajal iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave, tako da je le dodana kriminalna količina za isto kaznivo dejanje, ki pa v ničemer ni vplivala na pravno opredelitev kaznivega dejanja. Uvedba preiskave za tatvino 7 čekov, od katerih so bili trije izpolnjeni, je torej dopuščala tudi razkritje četrtega vnovčenega čeka brez razširitve preiskave za novo kaznivo dejanje, saj se obdolženki v obtožbi očita le eno kaznivo dejanje po 3. odstavku 250. člena KZ. Vrhovno sodišče je torej ocenilo, da tudi v tem pogledu niso bile kršene določbe ZKP.

Glede na obrazloženo je torej vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva ni utemeljena ter jo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.