Jedro

Družinskemu članu se dovoljenje za začasno prebivanje lahko razveljavi, če se ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja ali da obstajajo drugi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja. Kot eden od pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu pa je določeno tudi, da se ne ugotovi, da je bila zakonska zveza sklenjena oziroma partnerska skupnost registrirana izključno z namenom pridobitve dovoljena za prebivanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku razveljavil dovoljenje za začasno prebivanje, izdano s strani Upravne enote A., veljavno od 17. 2. 2012 do 17. 2. 2017. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je bilo tožniku izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji kot družinskemu članu slovenske državljanke B.B. Prvostopenjski organ je uvedel postopek razveljavitve dovoljenja po uradni dolžnosti. Pri svoji odločitvi se sklicuje na prvi odstavek 132. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki določa, da se družinskemu članu dovoljenje za začasno prebivanje lahko razveljavi, če se ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja ali da obstajajo drugi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja. Nadalje se sklicuje tudi na prvi odstavek 128. člena ZTuj-2, ki med pogoji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu slovenskega državljana med drugim določa tudi, da se ne ugotovi, da je bila zakonska zveza sklenjena oziroma partnerska skupnost registrirana izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje. Nadalje prvostopenjski organ pojasnjuje, da je bila tožniku že dvakrat prej zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, nakar je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združitve družinskega člana slovenskega državljana na podlagi poroke s B.B. V nadaljevanju prvostopenjski organ povzema, kaj je na zaslišanju povedal tožnik, njegova žena in njena hčerka. Prvostopenjski organ po izvedbi dokazov ugotavlja, da B.B. niti ni vedela, kje je bila njena poroka (bila je v C. in ne v Č., kot je izjavila), ne ve imena staršev njenega moža in nima želje, da gre v državo D. in spozna njegovo družino, ni vedela, kdo je bila njena priča na lastni poroki. Izjavila je, da so po poroki šli na pijačo „v lokal E.“ in da je bila prisotna tudi hčerka, čeprav je njena hčerka izjavila, da na tej zabavi ni bila. Nadalje B.B. ni vedela, da je tožnik pred tem spremenil priimek, ni vedela, v katerem podjetju je zaposlen tožnik niti koliko znaša njegov osebni dohodek. Prvostopenjski organ iz njenih izjav in obnašanja ni mogel ugotoviti čustvene ali ekonomske navezanosti s tožnikom. Tožnika tudi ni prijavila pri sebi, ker se je bala, da bo plačala večje stroške za stanovanje. Tudi iz izjav hčerke ni možno razbrati čustvene in ekonomske navezanosti med tožnikom in B.B. Hčerka ne pozna tožnikove številke mobilnega telefona in je nima shranjene. Prvostopenjski organ tudi ugotavlja, da v evidenci ne obstajajo dokazila, da je tožnik priložil dokazila o tem, da je spremenil priimek ter da je o tem opozoril pristojni organ. Sprememba priimka je bila ugotovljena šele po pozivu na ustno obravnavo na podlagi izpiska iz rojstnega lista, ki ga je priložil pri Upravni enoti F. ter na podlagi preverjanja podatkov iz priloženega potrdila o nekaznovanosti. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik in B.B. nista čustveno in ekonomsko navezana ter da vse našteto govori o tem, da je bila poroka s slovensko državljanko fiktivna in sklenjena le iz razloga pridobitve dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. To pa je razlog za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba pomeni nedopusten poseg v inštitut zakonske zveze. Tožnik začasno živi v F., ker ima tam delo, in čas, ki ga preživi z ženo, prilagaja tem obveznostim. Pred 17. 2. 2012 je živel na naslovu svoje žene. Prijava prebivališča na naslovu žene ni bila izvedena iz razloga odkupa stanovanja. Žena tožnika je povedala, da je tožnik ljubeč in da jo ima rad. Okoliščino, da žena ni vedela, pri katerem delodajalcu je tožnik zaposlen in koliko plače dobiva, sama po sebi ne more privesti do zaključka, da je izpolnjen pogoj za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje. Tožnikova žena je povedala, da je tožnik prispeval k družinskemu proračunu tudi denarna sredstva, stališče, da bi morala tožnik in njegova žena poznati sorodnike, pa je absurdno in ne kaže na navidezno zakonsko zvezo. Tožnikova žena je povedala, kdo ji je bil priča in isto velja glede svatov na poporočnem slavju. Prvostopenjski organ tožnikove žene ni vprašal, kako je prišlo do izbire poročne priče, niti o tem, kako in zakaj je prišlo do sklenitve zakonske zveze. Priimek je tožnik spremenil po uradni poti in skladno s predpisi. Kar se tiče ekonomske skupnosti tožnika in njegove žene, prvostopenjski organ ne navaja nič. Ženina pomoč v času tožnikove nezaposlenosti in varčevanje za odkup stanovanja pa potrjuje obstoj ekonomskega elementa zakonske zveze. Pomembno pa je tudi to, kako okolica šteje partnerja, česar pa prvostopenjski organ ni preverjal. Presoja zveze tožnika ni bila opravljena z vidika elementov Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da bi morebitne nejasnosti pojasnil. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ali pa jo spremeni tako, da tožniku ne razveljavi dovoljenja za začasno prebivanje. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so v tožbi ponovljeni pritožbeni ugovori zoper prvostopenjsko odločbo, na katere je tožena stranka odgovorila v svoji odločbi in pri teh odgovorih vztraja in jih v izogib ponavljanju ne navaja. Izpodbijana odločba v ničemer ne posega v zakonsko zvezo tožnika s slovensko državljanko. Ima pravni učinek le za veljavnost dovoljenja za začasno prebivanje. Ne pomeni pa, da zakonska zveza ni veljavna ali da ne učinkuje oziroma da nima pravnih posledic. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v postopek pritegnilo tudi B.B. kot stranko z interesom, ki pa na tožbo v postavljenem roku ni odgovorila.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

ZTuj-2 v prvem odstavku 132. člena določa, da se lahko družinskemu članu dovoljenje za začasno prebivanje razveljavi, če se ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja ali da obstajajo drugi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja. Prvi odstavek 128. člena ZTuj-2 pa kot enega od pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu določa tudi, da se ne ugotovi, da je bila zakonska zveza sklenjena oziroma partnerska skupnost registrirana izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje (6. alineja prvega odstavka 128. člena ZTuj-2). Sodišče je ocenilo, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je podan navedeni razlog za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev prvostopenjske odločbe, ki jo je iz tega razloga nekoliko podrobneje povzelo v začetku obrazložitve.

Sodišče ne pritrjuje tožbeni navedbi, da pomeni izpodbijana odločba nedopusten poseg v inštitut zakonske zveze, saj prvostopenjski organ zakonske zveze ni razveljavil in na noben način ni posegel v njeno veljavnost, temveč je le ocenil, da je bila sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje in je le razveljavil dovoljenje za prebivanje, sama zakonska zveza pa ostane še vedno v veljavi.

To, da tožnik živi v F., ker je tam dobil delo, ni bil razlog za razveljavitev dovoljenja. Pač pa je tožnikova žena glede podrobnosti njegovega prebivanja v F. vedela zelo malo, saj je na vprašanje, kje tožnik stanuje, rekla, da ne ve, kje v F. stanuje in ne ve njegovega naslova. Treba je tudi poudariti, da prvostopenjski organ dovoljenja ni razveljavil zgolj iz razloga, ker se tožnik ni prijavil na naslovu njegove žene, ampak zaradi številnih razlogov, ki so v izpodbijani odločbi natančno pojasnjeni. Če bi šlo zgolj za en sam razlog, potem tudi po mnenju sodišča to še ne bi zadostovalo za zaključek, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje, tako pa se je prvostopenjski organ pri svoji odločitvi oprl na številne okoliščine. Res je tudi to, da nekatere izjave tožnikove žene na zaslišanju, ki jih tožnik izrecno poudarja, kot je na primer ta, da je povedala, da je tožnik ljubeč, da jo ima rad, da je k proračunu prispeval denarna sredstva, govorijo v prid temu, da zakonska zveza ni bila sklenjena navidezno, vendar pa je toliko drugih okoliščin, ki ne govorijo v prid takemu zaključku, da prvostopenjski organ ni mogel odločiti drugače, kot je odločil. Nadalje tožnik navaja, da okoliščina, da tožnikova žena naj ne bi vedela, pri katerem delodajalcu je zaposlen in koliko plače dobiva, ne more sama po sebi pripeljati do zaključka, da je izpolnjen pogoj za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje. V tej zvezi sodišče še enkrat poudarja, da ne gre zgolj za eno okoliščino, ampak za vsoto tudi številnih ostalih okoliščin, ki so privedle prvostopenjski organ do odločitve o razveljavitve dovoljenja, kot je med drugim na primer zlasti nepoznavanje tožnikovih sorodnikov ter da žena ni vedela za spremembo tožnikovega priimka.

Glede tožbene navedbe, da je žena tožnika povedala, kdo ji je bil priča, sodišče ugotavlja, da je na zaslišanju odgovorila, da je bil G.G. priča od tožnika, tega fanta (mišljena je njena priča) pa ne pozna, ne pozna njegovega imena. Nadalje je v tožbi navedeno, da upravni organ tožnikove žene ni povprašal, kako je prišlo do izbire poročne priče in da niti nje niti tožnika ni vprašal o tem, kako in zakaj je prišlo do sklenitve zakonske zveze. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je uradna oseba tožnikovo ženo vprašala, kdaj se je spoznala s tožnikom, koliko časa pred poroko ga je poznala, kje sta se spoznala. Uradna oseba jo je tudi vprašala, kako je prišlo do tega, da se je poročila s tožnikom. Prav tako je uradna oseba vprašala tožnika, kje in kako je spoznal ženo, kako dolgo jo pozna.

Po mnenju sodišča pa ni bistveno, kako okolica obravnava tožnika in njegovo ženo. Okolica, ki oba sprejema zgolj od zunaj, po mnenju sodišča nikakor ne more vedeti, kakšna je njuna obojestranska navezanost in razumevanje. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ zvezo tožnika presojal celovito in z vidika vseh elementov, saj je postavil zelo podrobna vprašanja, da bi ugotovil, ali je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da tožniku ni bila dana možnost, da bi morebitne nejasnosti ali neskladja med svojo, ženino ali hčerino izpovedbo pojasnil. Iz upravnega spisa je razvidno, da je prvostopenjski organ z dopisom z dne 3. 12. 2012 tožnika seznanil z ugotovitvami v postopku in ga pozval, naj se v roku osmih dni po prejemu tega dopisa pisno izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo zakonite odločbe. Tožnik je ta dopis prejel 5. 12. 2012, vendar se nanj ni odzval. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnik je s predlogom za svoje zaslišanje in zaslišanje priče smiselno predlagal razpis glavne obravnave. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločilo brez glavne obravnave, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je ocenilo, da predlagani dokazi niso pomembni za odločitev, saj ni pojasnjeno, zakaj bi bilo zaslišanje tožnika in njegove žene na obravnavi drugačno od zaslišanja v upravnem postopku.

K točki II. izreka: Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj tožnik do povrnitve stroškov postopka ni upravičen. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 med drugim določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.