Jedro

Sodišče mora v skladu s 156. členom URS postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče postopka ni dolžno prekiniti vedno, kadar katera od strank to zahteva, pač pa je dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe strank glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Po mnenju tožencev drugi odstavek 5. člena v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZOPNI posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. in 2. člena URS, ker od njih terja, da dokazujejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti. Sodišče druge stopnje v navedenem ne najde nobenega neskladja z URS. Ravno nasprotno. Pri ugotavljanju nesorazmernosti med obsegom premoženja in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke iz obdobja preiskovanja, ne gre izhajati zgolj iz finančne preiskave, ki je bila opravljena, temveč širše. Iz razloga, da neko premoženje ni bilo predmet finančne preiskave, tožencem ni mogoče odreči možnosti, da dokazujejo zakonitost izvora svojega premoženja. Ravno s preprečevanjem možnosti, da toženci dokažejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti, bi bilo nesorazmerno poseženo v njihovo ustavno pravico do zasebne lastnine.

Čeprav se tožbeni zahtevek ne glasi na prvega toženca, je njegova pasivna legitimacija podana. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na odločbo VSL I Cpg 573/2016, iz katere izhaja, da je pri zahtevku v skladu z ZOPNI, tudi če se noben del zahtevka izrecno ne glasi na osebo, katere izvor premoženja je zatrjevan kot nezakonit, toženec tudi oseba, ki naj bi imela tako premoženje, ki naj bi s takim premoženjem razpolagala in glede katere naj bi bili podani razlogi za sum, da je storila kataloško kaznivo dejanje. Predmetni postopek izvira iz ravnanj prvega toženca, ki je storil kataloško kaznivo dejanje, prav tako je bil eden od udeležencev finančne preiskave.

Metoda neto vrednosti, ki je bila uporabljena za izračun očitnega nesorazmerja po ZOPNI, je ustrezna. Po 5. členu ZOPNI je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Določba drugega odstavka navedenega člena vzpostavlja domnevo, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno. Z jezikovno in namensko razlago navedene določbe je mogoče ugotoviti, kako se določi višina nezakonito pridobljenega premoženja (razkorak med dohodki in premoženjem tožencev, s katerim so razpolagali v določenem časovnem obdobju, t. j. v obdobju izvedbe finančne preiskave).

Toženci utemeljeno nasprotujejo dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je nenatančna, neprepričljiva in pomanjkljiva. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tega metodološkega napotka ni v celoti upoštevalo.

Obrazložitev dokazne ocene mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, katerim dokazom verjame in katerim ne ter za to navesti ustrezne razloge. Podana dokazna ocena tudi ne teži k sintezi, saj sodišče prve stopnje nosilnih dokazov ni v zadostni meri ocenilo v odnosu s preostalimi izvedenimi dokazi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno pisanje sodbe.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so: nepremičnini ID znak del stavbe 0001 in 0002, v lasti drugotožene stranke (drugi toženec) do celote, ter nepremičnine ID znak del stavbe 0145, 0146 in 0147, v lasti tretjetožene stranke (tretja toženka) do celote, premoženje nezakonitega izvora. Odločilo je, da se navedeno premoženje tožencema odvzame in s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije. Toženim strankam (tožencem) je naložilo v plačilo pravdne stroške.

2. Toženci vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da višje sodišče sodbo spremeni, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V obsežni pritožbi, ki jo sodišče druge stopnje povzema le v bistvenem, navajajo, da je sodišče prve stopnje pavšalno zavrnilo dokazni predlog z izvedencem finančne stroke. Gre za zahtevno strokovno vprašanje, ali je bilo finančno poročilo sestavljeno v skladu s strokovnimi standardi finančne stroke, ali je metoda neto vrednosti najbolj primerna za ugotavljanje nesorazmerja med njihovim premoženjem in dohodki ter kaj se šteje med porabo, zato bi moralo sodišče prve stopnje določno in konkretno zavrniti dokazni predlog in navesti argumente za zavrnitev. Poročilo o zbranih podatkih v finančni preiskavi FURS s 14. 11. 2018 (v nadaljevanju: Poročilo) ima tudi računske napake, saj skupna poraba za kritje stroškov po tabeli 18 ni 123.459,93 EUR, temveč 99.768,26 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo pridobiti podatke o zaslužkih drugega toženca za obdobje pred finančno preiskavo. Ne drži, da zaradi zaključenega stečaja arhiv ne obstaja, saj je za arhiviranje podatkov podjetja, nad katerim se je zaključil stečajni postopek, dolžan poskrbeti stečajni upravitelj.

V konkretnem primeru se nezakonito pridobljena premoženjska korist prekriva s premoženjem nezakonitega izvora, kar je v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 10. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Tožeča stranka (tožnica) je zatrjevala, da je vir za plačilo vtoževanih nepremičnin drugega toženca in tretje toženke premoženjska korist, ki jo je prvi toženec pridobil s kataloškim kaznivim dejanjem. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zakaj ne verjame, da je prvi toženec ves denar izročil svojim upnikom. Pri tem izkrivlja dejansko stanje in navaja argumente, ki jih dokazni postopek ni pokazal. Izmišljena je navedba, da s kaznivimi dejanji ni zaslužil samo 83.550 EUR. Ker je bila s pravnomočno kazensko sodbo prvemu tožencu odvzeta vsa protipravna premoženjska korist, drugega omembe vrednega premoženja pa nima, toženci vztrajajo pri ugovoru pasivne legitimacije prvega toženca, ki ga je sodišče prve stopnje le pavšalno zavrnilo.

Tožnica je podala nove navedbe in dokaze po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, čemur so toženci nasprotovali, iz previdnosti pa so na te navedbe morali še odgovoriti. Čeprav tožnica za zamudo ni navajala nobenih razlogov, je sodišče prve stopnje njene navedbe in dokaze v celoti sprejelo in s tem kršilo določbe 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče prve stopnje je mimo trditvene podlage podalo zaključek, da sta drugi toženec in tretja toženka zunajzakonska partnerja. Zato bi moralo ugotoviti, ali je vsak od tožencev pridobil premoženje nezakonitega izvora, ki presega 50.000 EUR, ne pa ugotavljati skupne vrednosti.

Stanovanje na naslovu A. A. je bilo kupljeno iz privarčevanih sredstev iz preteklih zaposlitev drugega toženca in iz sredstev, ki jih je ustvaril kot samostojni podjetnik. V obdobju od 30. 6. 2009 do 3. 10. 2013 je s poslovnega računa dvignil 39.700 EUR in jih položil na osebni bančni račun, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo, da na privarčevana sredstva kažejo pologi gotovine v letu 2013 v znesku 57.000 EUR, razvidni iz bančnega računa pri Banki, d. d. Drugi toženec je s tem nedvomno dokazal, da je imel lastna sredstva, a mu sodišče prve stopnje ni sledilo. Treba je upoštevati, da so morali toženci dokazovati svoje prihranke za več kot 30 let nazaj, medtem ko se je finančna preiskava osredotočila zgolj na obdobje od začetka leta 2012 do konca 2017. Zato so bili v dokazni stiski, saj niso razpolagali s plačilnimi listi, finančna uprava RS pa ne razpolaga z dohodninskimi odločbami za dlje od 10 let. Sodišče prve stopnje je kljub temu odločilo, da dokaznega bremena ne bo premestilo na stran tožnice in ga tudi ne bo olajšalo, temveč bo resničnost trditev presojalo na podlagi rezultata drugih izvedenih dokazov in na podlagi splošnega poznavanja razmer. Gre za posplošeno zavrnitev njihovega predloga. Dokazovanje za več kot 30 let nazaj terja drugo metodo ugotavljanja nesorazmernosti po ZOPNI kot je metoda neto vrednosti. Prav zato bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca finančne stroke, ki bi upošteval dohodke iz preteklih delovnih obdobij.

Toženci obširno in zelo podrobno prerekajo ugotovljeno dejansko stanje, dokazno oceno in argumentacijo sodišča prve stopnje. V bistvenem sodišču prve stopnje očitajo, da je neto plačo drugega toženca iz leta 1999 zmotno upoštevalo kot podpovprečno, ker jo je preračunalo v EUR. Ni jim verjelo, da znesek 51.000 EUR, ki ga je drugi toženec 3. 10. 2013 nakazal bratu, predstavlja posojilo in privarčevani denar, čeprav so to izkazali s predložitvijo bančnega izpiska. Nesmiselna je argumentacija sodišča prve stopnje, da pri nakazilu 51.000 EUR ni šlo za posojilo in pri nakazilu 21.000 EUR s strani brata drugemu tožencu za vračilo, ker med bratoma ni šlo za poslovno sodelovanje. Sodišče prve stopnje je 51.000 EUR upoštevalo kot povečanje nesorazmernosti, pri čemer naj bi od tega odštelo znesek vračila posojila 21.000 EUR, vendar to iz Poročila ne izhaja. Zmotna je presoja izpovedi prič B. B. in C. C. Nasprotij v njunih izpovedih ni bilo. Drugemu tožencu je bil posojeni denar izročen ob podpisu posojilne pogodbe, vendar je bil prenesen v Slovenijo dosti kasneje. Ta denar ni bil namenjen za nakup stanovanja na Ulici, temveč za nakup kateregakoli stanovanja na javni dražbi, če bi bil ugoden nakup. Utemeljitev sodišča prve stopnje, da bi bil altruistični motiv za posojilo za poslovno osebo, kot je B. B., izjemno nenavaden, ne zdrži razumne presoje. Nadalje ne drži, da se trditve in izpovedi drugega toženca in prič glede načina predaje izposojenega denarja ne ujemajo. Zmotno je sodišče prve stopnje ocenilo tudi izpoved priče D. D. Tretja toženka je od očeta prejela 80.000 KM. Šlo je za dogovor znotraj družine, ki so ga vsi spoštovali in tudi realizirali, zato ni bilo potrebe po pisnem dokumentiranju. S tem denarjem je tretja toženka kupila stanovanje na T. Metoda neto vrednosti za izračun nesorazmernosti ni primerna, saj se vsi dvigi iz bančnih računov, ki nimajo kakšne posebne namembnosti, štejejo med porabo. Pri drugem tožencu je takih dvigov za 21.800 EUR, pri tretji toženki pa za 50.560 EUR. Takšna poraba za kritje stroškov je previsoka, zato je treba izhajati iz povprečnih življenjskih stroškov na posameznika v Sloveniji. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Izračun nesorazmernosti je napačen tudi zato, ker je bila kot izhodiščna vrednost nepremičnin upoštevana vrednost po GURS-u, ki ni tržna vrednost stanovanj.

Toženci sklepno uveljavljajo protiustavnost določbe drugega odstavka 5. člena ZOPNI v povezavi s tretjim odstavkom 27. člena ZOPNI, ker posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. in 2. člena Ustave RS (URS). Izpodbijajo tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožencev tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvi toženec je bil v kazenskem postopku pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), kar je kataloško kaznivo dejanje v smislu 10. točke 4. člena ZOPNI. Zoper prvega toženca in z njim povezani osebi - njegova starša (drugi toženec in tretja toženka) je bila odrejena finančna preiskava, ki je pokazala, da je podana očitna nesorazmernost med njihovimi dohodki in premoženjem. Po tožničinem prepričanju si je prvi toženec z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobil premoženje oziroma denar nezakonitega izvora, ki ga je izročil staršema, ta pa sta kupila nepremičnine, ki so predmet tega postopka. Toženci temu nasprotujejo.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da mora v skladu s 156. členom URS postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče postopka ni dolžno prekiniti vedno, kadar katera od strank to zahteva, pač pa je dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe strank glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost.1 Po mnenju tožencev drugi odstavek 5. člena v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZOPNI posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. in 2. člena URS, ker od njih terja, da dokazujejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti. Sodišče druge stopnje v navedenem ne najde nobenega neskladja z URS. Ravno nasprotno. Pri ugotavljanju nesorazmernosti med obsegom premoženja in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke iz obdobja preiskovanja, ne gre izhajati zgolj iz finančne preiskave, ki je bila opravljena, temveč širše. Iz razloga, da neko premoženje ni bilo predmet finančne preiskave, tožencem ni mogoče odreči možnosti, da dokazujejo zakonitost izvora svojega premoženja.2 Ravno s preprečevanjem možnosti, da toženci dokažejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti, bi bilo nesorazmerno poseženo v njihovo ustavno pravico do zasebne lastnine.

7. Čeprav se tožbeni zahtevek ne glasi na prvega toženca, je njegova pasivna legitimacija podana. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na odločbo VSL I Cpg 573/2016, iz katere izhaja, da je pri zahtevku v skladu z ZOPNI, tudi če se noben del zahtevka izrecno ne glasi na osebo, katere izvor premoženja je zatrjevan kot nezakonit, toženec tudi oseba, ki naj bi imela tako premoženje, ki naj bi s takim premoženjem razpolagala in glede katere naj bi bili podani razlogi za sum, da je storila kataloško kaznivo dejanje (3., 9. in 10. točka 4. člena in 5. člen ZOPNI). Predmetni postopek izvira iz ravnanj prvega toženca, ki je storil kataloško kaznivo dejanje, prav tako je bil eden od udeležencev finančne preiskave. Ob tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da se nezakonita premoženjska korist, ki jo je prvi toženec pridobil s kaznivim dejanjem, prekriva s premoženjem nezakonitega izvora, ki je predmet tega postopka. V kazenskem postopku je bila prvemu tožencu odvzeta nezakonito pridobljena premoženjska korist v višini 83.550 EUR, ki izhaja iz štirih konkretno obravnavanih dogodkov neupravičene preprodaje drog. Iz dejstvenega opisa izreka pravnomočne kazenske sodbe III K 000/207 (priloga A1 spisa) pa izhaja, da je prvi toženec tovrstna kazniva dejanja izvrševal skozi daljše časovno obdobje ter na območjih Republike Slovenije in Republike Avstrije. Iz navedenega je moč sklepati, da je bilo kriminalno udejstvovanje prvega toženca obširnejše od v kazenskem postopku obravnavanega. Prav tako si je iz tega naslova pridobil višja denarna sredstva, ki jih je (lahko) prenesel na starša. 8. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, kar je konkretizirano pojasnilo v 9., 25. in 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Za tožence so bili v postopku sporni zlasti vhodni podatki in evaluacija vmesnih postavk, za preverjanje katerih ni potrebno posebno strokovno znanje. Hiter pregled Poročila (priloga A11 spisa) tudi pokaže, da zatrjevane računske napake niso podane. Ob primerjavi tabel 17 in 183 je razvidno, da so zneski pod rubriko „skupaj“ pri posameznih letih sicer napačno (v previsokih zneskih) preneseni iz tabele 17 v tabelo 18, a je končni rezultat v tabeli 18 kljub temu matematično pravilen. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede iskanja podatkov o zaslužkih drugega toženca za obdobje pred finančno preiskavo. Toženci so sami zatrjevali, da arhiv teh podatkov zaradi stečaja podjetja, pri katerem je bil drugi toženec zaposlen še pred obdobjem finančne preiskave, ne obstaja. Tudi sicer bi morali toženci listine v zvezi s prihodki drugega toženca sami pridobiti in predložiti oziroma izkazati, da pri tem niso bili uspešni (prim. prvi in tretji odstavek 226. člena ZPP). V tem okviru ne gre slediti trditvam tožencev o dokazni stiski. Relevantnih listin niso niti poizkušali pridobiti, poleg tega se lahko pretekle prihranke in dohodke dokazuje tudi z drugimi dokazi, ne le z listinskimi. V konkretnem primeru bi bila premestitev dokaznega bremena na tožnico neustrezna, saj bi pomenila dokazovanje negativnih dejstev.

9. Metoda neto vrednosti, ki je bila uporabljena za izračun očitnega nesorazmerja po ZOPNI, je ustrezna. Po 5. členu ZOPNI je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Določba drugega odstavka navedenega člena vzpostavlja domnevo, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno. Z jezikovno in namensko razlago navedene določbe je mogoče ugotoviti, kako se določi višina nezakonito pridobljenega premoženja (razkorak med dohodki in premoženjem tožencev, s katerim so razpolagali v določenem časovnem obdobju, t. j. v obdobju izvedbe finančne preiskave). Toženci ne ponudijo tehtnih trditev za dvom o pravilnosti uporabljene metode, niti ne ponudijo svojega izračuna po metodi, ki naj bi bila po njihovi oceni pravilna.

10. Ugovor prekluzije ni utemeljen. Toženci so na prvem naroku za glavno obravnavo podali nove navedbe in dokaze, zato je sodišče prve stopnje tožnici odobrilo rok za odgovor (prvi odstavek 286.a člena ZPP). Pripravljalna vloga, ki jo je tožnica vložila po prvem naroku za glavno obravnavo tako ni bila prepozna.

11. Sodišče prve stopnje je premoženje drugega toženca in tretje toženke pravilno obravnavalo enotno, saj gre za skupno premoženje zunajzakonskih parterjev. Tožnica je obstoj zunajzakonske skupnosti med drugim tožencem in tretjo toženko zatrjevala4, česar toženci niso prerekali.

12. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je pri drugem tožencu in tretji toženki za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2017 podano nesorazmerje med obsegom njunega premoženja in prihodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, zato gre za premoženje nezakonitega izvora. Toženci utemeljeno nasprotujejo dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je nenatančna, neprepričljiva in pomanjkljiva. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tega metodološkega napotka ni v celoti upoštevalo.

13. Čeprav je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze,5 se je opredelilo zlasti do tistih, za katere je štelo, da potrjujejo njegovo odločitev. Obrazložitev dokazne ocene mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, katerim dokazom verjame in katerim ne ter za to navesti ustrezne razloge. Podana dokazna ocena tudi ne teži k sintezi, saj sodišče prve stopnje nosilnih dokazov ni v zadostni meri ocenilo v odnosu s preostalimi izvedenimi dokazi.

14. Neobstoj prihrankov drugega toženca pred letom 2012 je sodišče prve stopnje oprlo na potrdilo P. d. d. (priloga B24 spisa), iz katerega izhaja, da je drugi toženec v letu 1999, po pretvorbi SIT v EUR, prejemal manj kot 600 EUR plače, ter na pregled prometa na njegovem računu (priloga A39 spisa), iz katerega izhaja, da je moral za sina, rojenega leta 1992, plačevati preživnino, in sicer v letu 2011 v višini 212,81 EUR mesečno, zadnja plačana preživnina 13. 11. 2012 pa je znašala 220 EUR. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je drugemu tožencu po odštetju preživnine ostal znesek, ki tudi v obdobju pred letom 2012 ni zadoščal za preživetje odraslega zaposlenega fizičnega delavca. Toženci s pritožbo utemeljeno izpostavljajo, da je podana dokazna ocena neustrezna. Sodišče prve stopnje je plačo drugega toženca iz leta 1999 preračunalo v EUR in jo nato presojalo po današnjih standardih, kar ni primerno. Plačni standardi v letih pred uveljavitvijo EUR so bili drugačni (predvsem nižji) od današnjih. Ali je drugi toženec takrat prejemal podpovprečno, povprečno ali nadpovprečno plačo, ki mu ni/je omogočala akumulacije prihrankov, ni možno presojati po današnjih razmerah. Neustrezno je tudi upoštevanje zneskov preživnine iz leta 2011 oziroma 2012 in njihovo odštevanje od plače drugega toženca iz leta 1999. Na podlagi česa sodišče prve stopnje sklepa, da je preživninska obveznost drugega toženca znašala 220 EUR mesečno tudi pred letom 2012, ni pojasnilo.

15. Morebitnega obstoja prihrankov drugega toženca in tretje toženke ne gre avtomatično izključiti zaradi dejstva, da sta v letih 1996 in 2000 kupila stanovanji na X. (delno z gotovino, delno na kredit) in na Y. (z gotovino) v L. Vsekakor sta ti investiciji načeli ali celo izčrpali njune prihranke, a vendar se je to zgodilo 12 let pred obdobjem finančne preiskave ter 16 let pred nakupom naslednjega stanovanja.

16. V zvezi s posojilom 80.000 EUR s strani B. B. drugemu tožencu, je sodišče prve stopnje presojalo njuni izpovedi ter izpoved C. C. Izpostavilo je posamezne izseke iz njihovih izpovedi, ki se ne ujemajo in zaključilo, da posojila ni bilo. B. B. naj bi se zapletel pri opisu vloge priče C. C. pri podpisu posojilne pogodbe, vendar to iz zapisnika zaslišanja na naroku dne 27. 2. 2020 (list. št. 131 do 135) ne izhaja. B. B. je izpovedal, da je za podpis pogodbe zahteval tudi eno pričo, ki je bila prisotna in podpisala pogodbo. Na konkretno vprašanje, zakaj je bil C. C. zraven, kakšna je bila njegova vloga, pa je povedal, da ga je vprašal, če je zato, da podpiše kot priča in je pristal. Kaj naj bi bilo neskladnega v tem delu izpovedi, iz izpodbijane sodbe ni razvidno. Nadalje je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da se izpovedi zaslišanih ne ujemajo glede načina predaje zatrjevanega izposojenega zneska. C. C. je izpovedal, da je posojeni denar hranila sestra drugega toženca, o tem pa je izpovedal tudi slednji. Ob zaslišanju na naroku 14. 11. 2019 je povedal, da je denar pustil pri sestri v Bosni in ga po obrokih nosil v Slovenijo.6 Neprepričljiva sta tudi argumenta sodišča prve stopnje, da je pristnost posojila vprašljiva, ker pogodba ne vsebuje določila, da bo posojilojemalec po nakupu stanovanja, tega prodal in si bosta pogodbeni stranki razdelili dobiček (čeprav sta se pogodbenika o tem pogovarjala), in ker naj bi bil motiv B. B. za posojilo denarja altruističen.

17. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede nakazila 51.000 EUR drugega toženca svojemu bratu, je nejasna in pomanjkljiva. Toženci so zatrjevali, da je šlo za posojilo, ki ga je drugi toženec tudi dobil povrnjenega, in sicer 21.000 EUR z nakazilom na bančni račun, 30.000 EUR pa v gotovini. Po presoji sodišča prve stopnje bi bilo trditve tožencev mogoče sprejeti, če bi 51.000 EUR res predstavljalo posojilo in 21.000 EUR vračilo, a jim tega ni uspelo dokazati. Edina možna logična razlaga bi bila, da je šlo za neko poslovno sodelovanje med gospodarskima družbama bratov, vendar takega sodelovanja ni bilo, torej (edina) logična razlaga odpade. Kaj je želelo sodišče prve stopnje s tem povedati, ni jasno. Tako ostaja odprto vprašanje narave nakazil 51.000 EUR in 21.000 EUR. Sodišče prve stopnje tožencem ni verjelo, da zneska predstavljata posojilo in (delno) vračilo, vendar je nesporno dejstvo, da je drugi toženec razpolagal z 51.000 EUR, ki jih je 3. 10. 2013 nakazal bratu oziroma na bančni račun bratove žene, 5. 2. 2014 pa je na bančni račun dobil povrnjenih 21.000 EUR (priloga A40 spisa). O okoliščinah obeh nakazil so izpovedali drugi toženec, njegov brat E. E. in svakinja F. F. Sodišče prve stopnje njihovih izpovedi (vsake posebej in vseh skupaj) ni ocenilo, temveč je le podalo svojo interpretacijo posameznih delov izpovedi. Ob tem je E. E. neutemeljeno očitalo, da bi lahko svojo izpoved o najemu kredita in nakupu poslovnega prostora podprl z listinami,7 saj ni naloga priče, da v spis vlaga listine in dokazuje svojo izpoved.

18. V zvezi z zgoraj navedenima zneskoma je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da v izračunu nesorazmernosti po ZOPNI nista bila ustrezno upoštevana. Sodišče prve stopnje je v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je tožnica nakazilo 51.000 EUR štela kot povečanje nesorazmernosti, hkrati pa je od tega odštela nakazilo 21.000 EUR, kar ne drži. Tako iz tožbenih navedb kot Poročila (priloga A11 spisa) izhaja, da je nakazilo 21.000 EUR, ki ga je drugi toženec 5. 2. 2014 prejel na bančni račun, sicer prikazano v tabeli prilivov na TRR drugega toženca,8 nato pa pri nadaljnjih izračunih ni upoštevano.

19. O denarju, ki ga je tretja toženka prejela od svojega očeta, je sodišče prve stopnje zaslišalo tretjo toženko, njenega očeta G. G. in brata D. D. Njihovih izpovedi ni celostno ocenilo (vsake posebej in vseh skupaj) in ni podalo razlogov o njihovi (ne)verodostojnosti. Odločitev, da trditvam o prejetem denarju ne verjame, je sodišče prve stopnje oprlo le na posamezna manjša razhajanja v njihovih izpovedih in lastno interpretacijo dogodkov, kar ne zadostuje.

20. Sodišče druge stopnje po navedenem zaključuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje nenatančna in selektivna, kar onemogoča celovit pritožbeni preizkus sodbe. Opisane pomanjkljivosti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ki lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člena ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

21. Ugotovljena postopkovna kršitev je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno pisanje sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je vse relevantne dokaze neposredno izvedlo, izostala je le njihova celovita ocena, zato naj sodišče prve stopnje dokazno oceno ob ponovnem pisanju sodbe dopolni. Posamezne izpovedi in listinske dokaze naj sodišče prve stopnje presodi same zase in v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, saj je dokazna vrednost posameznega dokaza odvisna tako od njegove notranje konsistentnosti kot tudi od njegove prepričljivosti v odnosu do ostalih dokazov. Sodišče prve stopnje naj torej pri ponovnem pisanju sodbe skrbneje oceni izvedene dokaze in se nato primerno obrazloženo opredeli do celotnega ponujenega trditvenega in dokaznega gradiva. Sodišče druge stopnje ob tem pripominja, da vrnitev zadeve v ponovno pisanje sodbe ne pomeni vezanosti sodišča prve stopnje v negativnem smislu - tako, da ne bi smelo dopolniti glavne obravnave. Če ob ponovnem presojanju zadeve ugotovi, da brez ponovnega odprtja glavne obravnave ne bo moglo odločiti, bo lahko v skladu z 292. členom ZPP sklenilo, da se končana obravnava znova začne.9

22. Odločitev o razveljavitvi sodbe je sodišče druge stopnje sprejelo na podlagi ocene, da namesto sodišča prve stopnje ne more in ne sme napisati manjkajoče ocene izvedenih dokazov, saj bi s tem prekomerno poseglo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in pravico do pritožbe. S takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Ponovno izvajanje celotnega dokaznega postopka pred sodiščem druge stopnje (le v tem primeru bi sodišče postopkovne kršitve lahko odpravilo samo) tudi ne bi bilo ekonomično, saj bi moralo zaslišati vse stranke in priče, ki prebivajo v tujini, medtem ko lahko sodišče prve stopnje izdela novo dokazno oceno na podlagi že izvedenih dokazov.

23. Ker pravdni postopek v predmetni zadevi še ni končan, je odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. sklep VSL II Cp 814/2017. 2 Prim. sklep VSL I Cp 3337/2016. 3 Glej 12. in 13. stran Poročila pod prilogo A11 spisa. 4 Glej drugi odstavek pod tč. I tožničine prve pripravljalne vloge z 18. 9. 2019 (list. št. 58 spisa). 5 Prim. 8. in 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Glej prvi odstavek na list. št. 84 spisa. 7 Glej 47. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Glej 11. str. tožbe (list. št. 6 spisa) in tabelo 14 Poročila (priloga A11 spisa). 9 J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 446.