Jedro

Pri odločanju o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi smiselne uporabe četrtega odstavka 26. člena in 205. člena ZP-1 ni mogoče upoštevati okoliščine, da je storilcu bilo že leta 2002 pravnomočno izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj so od takrat do dneva storitve ponovnega prekrška potekla več kot tri leta.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilec, ki v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kljub dobrim rezultatom zdravniškega pregleda zavrnilo njegov predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker je enkrat leta 2002 že izgubil vozniško dovoljenje. S tem se ne strinja, saj meni, da je od tega dogodka minilo že preveč časa, da bi sodišče lahko upoštevalo to pri novem zakonu. Odkar velja ta zakon, še takšnega primera ni imel in je to sedaj prvič, zato tudi meni, da bi se mu moralo soditi tako. Ne razume, zakaj je moral opraviti zdravniški pregled, ko pa bi sodišče že v štartu lahko zapisalo, da tega ne bo upoštevalo, ne pa da ga tako zavaja. Od leta 2002 je minilo veliko časa in predolgo je odločati za toliko nazaj in ga enačiti s sedajšnjimi razmerami. Tudi sam se je spremenil od takrat, je zrelejši in na sploh bolj pazljiv na cesti in ni več isti človek. Poleg zdravniškega pregleda je bil tudi na edukacijskih delavnicah in nasploh je storil vse, da je izpolnil pogoje, ki so potrebni za odolžitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar je sodišče na koncu kljub temu vse to zavrnilo.

Pritožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz 5. in 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev o zavrnitvi storilčevega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oprlo na ugotovitve, da je storilec 21. 3. 2010, 21. 7. 2010 in 26. 1. 2012 storil tri istovrstne prekrške vožnje pod vplivom alkohola ter da je storilcu prvo vozniško dovoljenje, izdano 21. 10. 1994 prenehalo veljati s sodbo sodnika za prekrške v Šmarju pri Jelšah, št. P/MT-513/2000, ki je postala pravnomočna 8. 5. 2002. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni mogoče pričakovati, da storilec ne bo več ponavljal prekrškov in da bo izpolnil obveznosti po Zakonu o voznikih, pri tem pa se je oprlo na zgornje ugotovitve ter naravo storjenih prekrškov.

Pri sprejemu izpodbijane odločitve se je torej prvostopenjsko sodišče v pretežni meri oprlo na dejstvo, ki ga ob smiselni uporabi četrtega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in 205. člena ZP-1 ne bi smelo upoštevati. Četrti odstavek 26. člena ZP-1 namreč določa, da sankcij, izrečenih za prej storjeni prekršek, ni mogoče šteti za obteževalno okoliščino, če so od dneva, ko je postala odločba oziroma sodba o prekršku pravnomočna do storitve novega prekršek, pretekla več kot tri leta, 205. člen ZP-1 pa določa, da se pravnomočne odločbe, sodbe oziroma sklepi o prekrških iz evidenc izbrišejo po poteku treh let od dneva pravnomočnosti odločb, vendar ne dokler trajajo stranske sankcije, dokumentarno gradivo, na podlagi katerega so bile vpisane, pa se hrani po določbi sedmega odstavka 206. člena ZP-1. Po učinku, ki ga ima izbris pravnomočne odločbe iz evidence po določbi 205. člena ZP-1 se ta ureditev smiselno približuje določbam 9. poglavja Kazenskega zakonika (KZ-1) o rehabilitaciji, izbrisu sodbe in pogojih dodajani podatkov iz kazenske evidence. Zato storilec po izbrisu odločb o prej storjenih prekrških velja za osebo, ki še ni bila spoznana za odgovorno storitve prekrška, čeprav to v določbi 205. člena ZP-1 ni izrecno navedeno. Namen določbe o izbrisu je namreč rehabilitacija storilca prekrška, ki je v tem, da storilca zaradi prej storjenih prekrškov ni več mogoče obravnavati strožje oziroma ga ne morejo več zadeti pravne posledice zaradi prej storjenih prekrškov. Na ta način se uresničuje tudi pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave (glej Zakon o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2009, stran 877).

Storilec tako utemeljeno navaja, da ni bil obravnavan enakopravno in da sodišče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja v letu 2002 ne bi smelo upoštevati v predmetnem postopku. Poleg tega storilec v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je od leta 2002 spremenil, da je zrelejši in bolj pazljiv na cesti in ni več isti človek, s čemer opozarja na dejstvo, da se sodišču prve stopnje do njegovih navedb v predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki jih je povzelo v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni opredelilo in tudi ni ugotavljalo storilčevega odnosa do storjenih prekrškov po izrečenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja in okoliščin, v katerih so bili storjeni prekrški, medtem ko je osebnost storilca ocenilo zgolj na podlagi naravi storjenih prekrškov in dejstvo, da je storilcu v preteklosti že bilo enkrat izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Glede na navedbe v predlogu za oddolžitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in oceno o telesni in duševni zmožnosti storilca za voznika motornega vozila, ki izhaja iz spričevala o opravljenem zdravstvenem pregledu (list. št. … spisa), bi po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče moralo v zvezi s temi okoliščinami tudi zaslišati storilca, zlasti glede na to, da so storilcu kazenske točke za prekrške, na podlagi katerih je storilcu bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, izrečene s plačilnimi nalogi Policijske postaje R. S. kot tudi glede na dejstvo, da so storilcu bile vpisane dodatne kazenske točke v skupno evidenco kazenskih točk po izdaji oziroma po pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 16. 4. 2012, do česar se prvostopenjsko sodišče prav tako ni opredelilo oziroma tega ni ugotavljalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče storilčevi pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1).

V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče zaslišati storilca v zvezi z okoliščinami, ki jih navaja v predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in ki vplivajo na odločitev o takšnem predlogu ter po opravljenem zaslišanju ponovno oceniti, ali je osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, obnašanje po storjenem prekršku, stopnja odgovornosti za storjene prekrške in okoliščine, v katerih je prekršek storil, utemeljujejo obstoj pričakovanja, da prekrškov ne bo več ponavljal. Posebej bo moralo prvostopenjsko sodišče pri tem upoštevati tudi pogostost storitve prekrškov, torej čas med storjenimi prekrški, število storjenih prekrškov, okoliščine, v katerih so prekrški bili storjeni (kraj in čas storitve, konkretna stopnja ogrožanja varnosti cestnega prometa) in kot tudi druge okoliščine, ki so nastopile po pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je bil izdan v predmetni zadevi.