Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je napaka v navedbi priimka dolžnika le administrativna (pisna) napaka in torej ne gre za spremembo stranke. Zapis stranke v uvodu sodbe oziroma sklepa (in tudi v predlogu za izvršbo) ni nujno odločilen, temveč je treba upoštevati poleg zapisa tudi, kako sta opredelitev stranke razumela sodišče in dolžnik ter tudi celotno vsebino sklepa.

Napako je mogoče popraviti kadarkoli, sodišče pa lahko, če ugotovi, da je prišlo do napake v imenu, to odpravi tudi po uradni dolžnosti in ni vezano na predlog stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom popravilo sklep o dovolitvi novega sredstva izvršbe, opr. št. In 48/2009 z dne 8. 7. 2009, tako da se v uvodu priimek dolžnice Horvat pravilno glasi „Hrovat“.

Proti sklepu se je pravočasno pritožila dolžnica po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve postopka in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi, upniku pa se naloži, da dolžnici povrne stroške predmetne izvršbe. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče izdalo sklep o izvršbi opr. št. 1170 I 1/2009 z dne 21. 1. 2009 v breme osebe X. Y. Horvat. Izvršba se je začela proti drugi osebi, kot je dolžnica, in to po izrecnem predlogu upnika. Sodišče je v nadaljevanju 8. 7. 2009 izdalo sklep opr. št. 1437 In 48/2009, s katerim je nadaljevalo izvršbo z novim izvršilnim sredstvom. Povsem jasno je, da je dopustno izvršbo nadaljevati zgolj proti tisti osebi, v breme katere je izdan osnovni sklep I 1/2009 z dne 21. 1. 2009, ne pa proti drugi osebi, ki tudi ni pravni naslednik prve osebe. Iz izpodbijanega popravnega sklepa pa izhaja ravno takšna nedopustna posledica. Sodišče se je odločilo nadaljevati izvršbo proti drugemu dolžniku, kot pa je tisti iz osnovnega sklepa o izvršbi, s čimer so bistveno kršena določila ZIZ ter ZPP. Prvostopenjsko sodišče je kršilo tudi 11. člen ZIZ. Že v obrazložitvi tega sklepa piše, da je zoper sklep o izvršbi opr. št. 1437 In 48/2009 dolžnik 19. 8. 2009 vložil ugovor, o katerem pa sodišče še ni odločilo. Namesto odločanja o ugovoru, kar bi sodišče prve stopnje moralo storiti na podlagi 11. člena ZIZ, pa je raje odločilo o kasnejši vlogi upnika z dne 29. 9. 2009, pa še to na zvijačen način, da je izdalo izpodbijani popravni sklep. Na ta način se je izognilo odločanju o temeljnih navedbah iz dolžnikovega ugovora, s katerimi je dolžnica opozorila, da je bila izvršba dovoljena zoper drugo osebo, kot je navedena v izvršilnem naslovu. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Upnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, če je sodišče ne bi predhodno zavrglo, priglaša pa tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep temelji na določbi 328. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku. V skladu s prvim odstavkom tega člena lahko sodnik oziroma predsednik senata tudi v izvršilnem postopku kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. Sodišče prve stopnje je navedeno določbo pravilno uporabilo, saj zapis stranke v uvodu sodbe oziroma sklepa (in tudi v predlogu za izvršbo – prim. sklepa VSL II Cp 4911/2005 z dne 19. 10. 2005 in I Cpg 960/2001 z dne 11. 9. 2001) ni nujno odločilen, temveč je treba upoštevati poleg zapisa tudi, kako sta opredelitev stranke razumela sodišče in dolžnik ter tudi celotno vsebino sklepa (prim. komentar A. Galiča k 76. členu ZPP in komentar L. Udeta k 328. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. in 3. knjiga, GV Založba).

Sodišče prve stopnje je ob ugotoviti, da se predmetna izvršba vodi na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pg 49/2006 z dne 2. 7. 2008, v kateri je kot tožena stranka navedena X. Y. Hrovat, stanujoča na naslovu Z., pravilno ugotovilo, da je napaka v navedbi priimka Horvat (namesto pravilno Hrovat) le administrativna (pisna) napaka in torej ne gre za spremembo stranke. Višje sodišče k razlogom sodišča prve stopnje še dodaja, da je bil sklep o izvršbi opr. št. 1437 In 48/2009 z dne 8. 7. 2009 dolžnici vročen z osebno vročitvijo 11. 7. 2009, kar je razvidno iz vročilnice, pripete k list. št. 6 spisa. Na vročilnici je naveden priimek dolžnice Horvat, pa je dolžnica sklep kljub temu sprejela in zoper njega ugovarjala iz razlogov, ki se ne tičejo pasivne legitimacije. Dolžnica je torej razumela, da se kljub zamenjavi dveh črk v enem od njenih dveh priimkov sklep nanaša nanjo kot stranko postopka. V pritožbi ni navedla argumentov, niti ni predlagala dokazov, s katerimi bi utemeljevala pritožbeno trditev, da gre za spremembo osebe stranke, ne pa le za napako v navedbi priimka, zato višje sodišče, glede na prej navedeno, trditev zavrača kot neutemeljeno.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve 11. člena ZIZ, češ da bi moralo sodišče najprej odločiti o ugovoru. V prvem odstavku 328. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) je namreč predpisano, da je napako mogoče popraviti kadarkoli, sodišče pa lahko, če ugotovi, da je prišlo do napake v imenu, to odpravi tudi po uradni dolžnosti in ni vezano na predlog stranke.

Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo zavrnilo in sklep kot pravilen in zakonit potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ. Dolžnica sama krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in ji torej stroškov ni neutemeljeno povzročila upnica, upnica pa jih krije sama, ker stroški odgovora na pritožbo niso bili za izvršbo potrebni. Odgovor na pritožbo ni obligatoren, potreben pa je le takrat, kadar stranka z njim pripomore k odločitvi v zadevi. V konkretnem primeru ni upnica v odgovoru navedla nobenega dejstva, ki višjemu sodišču ne bi bilo poznano že na podlagi podatkov v spisu.