Jedro

Glede vprašanja kdaj gre za spremembo vrste periodičnega dohodka je svoje stališče zavzelo tudi že pritožbeno sodišče. Poudarilo je, da se skladno s 15. členom ZUPJS pri ugotavljanju materialnega položaja posameznika oziroma družine primarno upoštevajo podatki o dohodkih iz preteklega leta, razen kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je prišlo do spremembe vrste periodičnih dohodkov, definiranih v 8. točki 3. člena ZUPJS. V takem primeru, torej če je prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka, se izjemoma periodični dohodek, ki ga oseba ne prejema več ne upošteva, upošteva pa se novi periodični dohodek na način, kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov (sedmi odstavek 15. člena ZUPJS). V 13. členu ZUPJS je v 2. točki določeno, da se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev dohodek zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. V drugem odstavku 13. člena ZUPJS pa je določeno, da se za periodične dohodke štejejo plače, pokojnine, preživnine, rente in drugi dohodki, ki jih oseba prejema v enakih ali podobnih zneskih, v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Pritožbeno sodišče je opozorilo tudi na stališča Vrhovnega sodišča RS zavzeto v sodbi opr. št. VIII Ips 130/2016 z dne 25. 10. 2016 in sicer, da za različno obravnavo upravičencev pri ugotavljanju materialnega položaja glede na to, ali izgubijo periodični dohodek, ali pa se ta bistveno zmanjša, ni razumnega razloga. V obeh primerih se namreč materialni položaj upravičencev občutno poslabša.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "1. Odpravi se odločba CSD A. št. ... z dne 1. 9. 2016 v točkah 2., 3., 4., 5., 6. in 7. ter se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

2. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 501,73 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbe v višini 214,18 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba CSD A. št. ... z dne 1. 9. 2016 v točkah 2., 3., 4., 5., 6. in 7. in odločba CSD A. št. ... z dne 10. 8. 2016 ter da v veljavi ostane odločba tožene stranke št. ... z dne 29. 10. 2015 in da se tožnici prizna pravica za nadaljnje prejemanje državne štipendije za študijsko leto 2015/2016 v mesečnem znesku 100,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila. Nadalje je še odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve ustavnih pravic. V pritožbi navaja, da je sodišče kršilo postopkovna določila in ustavno pravico do enakosti in enakopravnosti tožnice že v procesnem smislu, saj v sodbi ni opravilo ustrezne konkretne analize vseh relevantnih tožbenih navedb in naziranj in jih tudi ni vsebinsko konkretizirano obravnavalo. Prav tako ni podalo razumne pravne obrazložitve svoje odločitve, pač pa je ostalo na ravni pavšalnosti. V razlogih sodbe je podalo logičnemu sklepanju nasprotujočo razlago, kar pomeni, da je sodba brez ustrezne obrazložitve. To predstavlja neustavno samovoljo in arbitrarnost sodišča in s tem ne le kršitev ustavne pravice do enakosti in enakopravnosti, pač pa tudi do poštenega sojenja, vse pa v povezavi s tudi po sodišču kršeno ustavno pravico do socialne varnosti. Tožnica izpostavlja kršitve določil Ustave RS in s tem v zvezi opozarja na odločbe Ustavnega sodišča RS v zvezi z dolžnostjo sodišča, da obrazloži svojo odločitev kajti v nasprotnem primeru gre za kršitev 22. člena Ustave RS. Zahtevo sodiščem in sploh vsem organom, ki odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih glede ustrezne obrazložitve nalaga tudi 6. člen EKČP. Sodišče je kršilo ustavne pravice tožnice tudi glede njenih pravic, ki ji gredo iz Evropske konvencije o človekovih pravicah in sicer zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Zaključilo je namreč, da so znašali dohodki družine 35.270,24 EUR oziroma skupaj s fiktivnim dohodkom iz premoženja ter z otroškim dodatkom 35.526,98 EUR. Sodišče je tožnici kršilo ustavno pravico do socialne varnosti iz 50. člena in enakosti ter enakopravnosti iz 14. in 22. člena Ustave RS in načelo iz 2. člena, ki določa, da je Republika Slovenija socialna država in sicer s tem, ko je spremenjene okoliščine, ki so nastale po izdaji odločbe z dne 26. 10. 2015 upoštevalo le v tistem delu, ko in če so te bile, kar se tiče pravice do štipendije, v škodo tožnice in v korist proračuna, ne pa tudi, ko so te v škodo proračuna in v korist tožniku. Upoštevalo je namreč le povečanje dohodka tožničine matere, ne pa hkratnega zmanjšanja dohodka tožničinega očima, čeprav si je mati sicer hudo invalidna, morala poiskati dodaten zaslužek prav zaradi znižane plače moža - tožničinega očima. Ustavno načelo enakosti in enakopravnosti in ustavna pravica do socialne varnosti ter načelo socialne države terjajo, da država zakon razlaga tako, da v enaki meri upošteva tako zvišanja kot tudi znižanja tekočih dohodkov družine. Sodišče pa je ravnalo v nasprotju s tem, ko je upoštevalo le zvišanje nekaterih dohodkov družinskih članov (nov periodični dohodek B.B. v znesku 3.623,31 EUR), ne pa tudi bistvenega znižanja plače C.C. (očima tožnice) - ki je tolikšno, da so skupni dohodki družine od vključno junija 2016 celo še nižji kot so bili tisti, ki so bili upoštevani pri izdaji odločbe št. ... z dne 26. 10. 2015, s katero je bila tožnici pravica do štipendije priznana. V skladu z načelom socialne države in ustavno pravico do socialne varnosti sme in mora biti za presojo upravičenosti do pravic iz javnih sredstev relevantno to, kolikšen dohodek dejansko ima družina v času, ko se ji izplačujejo pravice iz javnih sredstev. Zato je le v primeru, če v višini tekočih mesečnih dohodkov družine v času, v katerem se izplačujejo pravice iz javnih sredstev, dejansko ni sprememb v primerjavi z višino dohodkov te iste družine iz predhodnih obdobij, ustavno in zakonsko dopustno ter pravno in dejansko pravilno izhajati iz v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev1 (v nadaljevanju ZUPJS) določene domneve, da se tekoči dohodki v času izplačevanja teh pravic enaki dohodkom družine iz predhodnih obdobij, kar ZUPJS kot zakonsko domnevo uzakonja v 15. členu. Stvar temeljnih načel pravne države, v konkretnem primeru zlasti ustavne pravice do socialne varnosti pa je, da sme stranka dokazovati, da dejstva iz zakonske domneve ne ustrezajo več resničnim dejstvom in je za to, kadar tekoči dohodki dejansko niso več enako visoki kot so bili v predhodnem obdobju, potrebno upoštevati dejansko višino tekočih dohodkov, ne pa hipotetično izračunavane višine iz podatkov predpreteklega oziroma preteklega leta. Da je racio legis ZUPJS tak, da je potrebno od pravila ugotavljanja dohodkov po metodologiji upoštevanja dohodkov preteklega leta odstopiti, v kolikor pride do drugačne višine dejanskih tekočih prihodkov, to je prihodkov za obdobje za katerega se odloča o priznavanju pravic iz javnih sredstev, izhaja že iz 15. člena zakona. Prav tako upoštevanje morebitne spremembe dohodkov predpisuje 42. člen ZUPJS - ki izrecno to nalaga v primeru zvišanja dohodkov. Skladno ustavnemu načelu enakosti in enakopravnosti pa ni nobenega ustavno opravičljivega razloga, da ne bi enako veljalo tudi v obratnem primeru, kot je to podano v primeru tožnice. Odločitev sodišča je tudi v očitnem nasprotju s stališčem, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi2. Vrhovno sodišče RS posebej izpostavlja, da je nezakonito in neustavno razlogovanje, da se izguba periodičnega dohodka upošteva le, če stranka ob prenehanju enega periodičnega dohodka ni pričela prejemati nobenega novega periodičnega dohodka, ne pa tudi, če je pričela prejemati drug, če tudi nižji periodični dohodek. Sodišče je zato ravnalo napačno, ko je kot plačo C.C. upoštevalo letni znesek 18.192,93 EUR na podlagi podatkov iz leta 2015. Dne 14. 7. 2016 je namreč C.C. prvič prejel bistveno znižano plačo o čemer je B.B. (mati tožnice) tudi obvestila CSD (istočasno pa je posredovala tudi podatke o svojem novem dohodku). Bistveno znižanje plače C.C. od vključno junija 2016 dalje dokazuje tudi k tožbi priložena plačilna lista njegovega delodajalca D. z dne 14. 7. 2016 in sicer za junij 2016 v primerjavi z njegovo plačo za mesec maj 2016. Da gre za trajno znižanje plače pa dokazuje druga k tožbi priložena dokumentacija. Da so dejanski dohodki tožničine družine zaradi sprememb takšni kot je tožbeno zatrjevano, je med strankama nesporno. Sporno je le, ali upoštevati dejanski dohodek ali pa se sprenevedati in diskriminatorno iskati podatke iz preteklega leta. Do vključno za mesec maj 2016, nazadnje 14. 6. 2016, je C.C. po tedanji pogodbi o zaposlitvi prejemal bistveno višjo plačo. 14. 6. 2016 je izplačana plača znašala 1.407,57 EUR neto (bruto 2.023,95 EUR). Po novi pogodbi pa je prejel bistveno nižjo plačo. Tako mu je bila 14. 7. 2016 izplačana plača v višini 1.144,97 EUR (1.582,54 EUR bruto) mesečno, vse to pa pomeni, da je letni znesek plače C.C., ki bi ga tožena stranka in sodišče moralo upoštevati le 13.739,64 EUR, ne pa 18.192,93 EUR. Ob pravilnem upoštevanju novega dohodka B.B., ki preračunano na letni znesek po ugotovitvah tožene stranke znaša 3.623,31 EUR in pravilnem upoštevanju tekoče dejanske višine plače C.C., ki preračunano na letni znesek znaša le 13.739,64 EUR (ne pa 18.192,93 EUR) se izkaže, da bi tožena stranka in sodišče moralo upoštevati letni dohodek družine skupno 31.089,96 EUR, ne pa 35.556,98 EUR kot to navaja sodišče. Mesečno to za vsakega od petih družinskih članov pomeni 518,17 EUR, to pa je le 51,14 % povprečne neto slovenske plače, kar pomeni, da dohodek na člana družine ne presega 56 % povprečne neto slovenske plače. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku3 (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 1. 9. 2016, ki jo je tožnik s tožbo izpodbijal zaradi molka organa. Z omenjeno odločbo je bila nadomeščena odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 8. 2016, odločba št. ... z dne 26. 10. 2015 pa je bila razveljavljena s 1. 6. 2016. Odločeno je bilo, da se tožnici, ki ji je bila priznana pravica do državne štipendije z odločbo CSD A. št. ... z dne 10. 8. 2016, štipendija v šolskem oziroma študijskem letu 2015/2016 miruje in se ne izplačuje. Hkrati je bilo odločeno, da je tožnica dolžna vrniti prejeto državno štipendijo v višini 200,00 EUR v 60-ih dneh od izvršljivosti odločbe.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožena stranka pri odločanju o pravici do državne štipendije pravilno upoštevala znesek plače, ki ga je prejela tožničina mati in sicer 302,73 EUR mesečno oziroma v letnem znesku 3.623,31 EUR. Sporno pa je, ali je tožena stranka pravilno upoštevala tudi znesek plače tožničinega očima C.C. Tožena stranka je za leto 2015 upoštevala znesek 18.192,93 EUR. V primeru, da se upošteva navedeni znesek je povprečni mesečni dohodek na osebo znašal 58,49 % povprečne plače na družinskega člana in je presegel zgornjo mejo dohodkovnega razreda po drugem odstavku 23. člena v zvezi z 53.b členom ZUPJS. Tožena stranka je zato odločila, da tožnica ni upravičena do nadaljnjega prejemanja državne štipendije.

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka nepravilno upoštevala letni znesek plače, ki jo je prejel tožničin očim. Le-ta je do 14. 6. 2016 prejemal mesečno plačo v višini neto 1.407,57 EUR oziroma 2.023,95 EUR bruto, nato pa je od 15. 6. 2016 dalje na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi pričel prejemati nižjo plačo in sicer v višini 1.144,97 EUR neto oziroma 1.582,54 EUR bruto.

8. ZUPJS v drugem odstavku 15. člena določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, znižanega plačila vrtca in državne štipendije upošteva dohodek v preteklem koledarskem letu pred vložitvijo vloge, razen dohodkov iz 4., 8., 9., 10. in 11. točke prvega odstavka 12. člena tega zakona, ki se vedno upoštevajo kot tekoči dohodki. Pri ugotavljanju dohodka se upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodnine od dohodka iz dejavnosti, podatki, ki jih davčnemu organu posredujejo osebe, zavezane za dajanje podatkov in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine. Pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev se primarno uporabijo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodnine od dohodka iz dejavnosti za preteklo leto.

9. V sedmem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka, kjer oseba določenega periodičnega dohodka ne prejema več ali prejema drugo vrsto periodičnega dohodka, se periodični dohodek, ki ga ne prejema več, ne upošteva, upošteva pa se morebitni novi periodični dohodek na način, kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov. Glede vprašanja, kdaj gre za spremembo vrste periodičnih dohodkov, pa je potrebno uporabiti 8. točko 3. člena, ki določa pomen pojmov uporabljenih v zakonu. Tako je določeno, da gre za spremembo vrste periodičnih dohodkov v primeru, ko gre za izgubo ali začetek prejemanja plače skupaj z regresom, nadomestila plače, pokojnine, nadomestila in drugih dohodkov iz naslova obveznega socialnega zavarovanja, starševskega dodatka, preživnine, delnega plačila za izgubljeni dohodek, nadomestila za invalidnost in spremembo dodatka zaradi dela za najmanj polovični oziroma polni delovni čas.

10. Glede vprašanja kdaj gre za spremembo vrste periodičnega dohodka je svoje stališče zavzelo tudi že pritožbeno sodišče4. Poudarilo je, da se skladno s 15. členom ZUPJS pri ugotavljanju materialnega položaja posameznika oziroma družine primarno upoštevajo podatki o dohodkih iz preteklega leta, razen kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je prišlo do spremembe vrste periodičnih dohodkov, definiranih v 8. točki 3. člena ZUPJS. V takem primeru, torej če je prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka, se izjemoma periodični dohodek, ki ga oseba ne prejema več ne upošteva, upošteva pa se novi periodični dohodek na način, kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov (sedmi odstavek 15. člena ZUPJS). V 13. členu ZUPJS je v 2. točki določeno, da se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev dohodek zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. V drugem odstavku 13. člena ZUPJS pa je določeno, da se za periodične dohodke štejejo plače, pokojnine, preživnine, rente in drugi dohodki, ki jih oseba prejema v enakih ali podobnih zneskih, v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Pritožbeno sodišče je opozorilo tudi na stališča Vrhovnega sodišča RS zavzeto v sodbi opr. št. VIII Ips 130/2016 z dne 25. 10. 2016 in sicer, da za različno obravnavo upravičencev pri ugotavljanju materialnega položaja glede na to, ali izgubijo periodični dohodek, ali pa se ta bistveno zmanjša, ni razumnega razloga. V obeh primerih se namreč materialni položaj upravičencev občutno poslabša. 11. Tudi v sporni zadevi se je zaradi zmanjšanja plače, ki jo je prejemal tožničin očim dohodek družine občutno zmanjšal. Podan je enak dejanski stan, kot da bi oseba prenehala prejemati periodični dohodek in pričela prejemati drugega (sedmi odstavek 15. člena ZUPJS). Za konkretni primer to pomeni, da se periodični dohodek, ki ga tožničin očim ne prejema več, ne upošteva, upošteva pa se novi periodični dohodek na način, kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov. Za odločitev tako ni ključna vrsta dohodka, ki ga od določenega trenutka prejema tožničin očim, pač pa dejstvo, da se je dohodek bistveno zmanjšal in da se je zaradi tega tudi položaj družine občutno poslabšal. V tem primeru pa je potrebno upoštevati tudi zmanjšanje dohodka (ne pa le povečanje, na kar pravilno opozarja pritožba) in sicer na način, kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov (sedmi odstavek v zvezi s šestim odstavkom 15. člena ZUPJS).

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. Skladno z drugim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih5 (v nadaljevanju: ZDSS-1) je izpodbijano odločbo kot nepravilno in nezakonito odpravilo ter v skladu s 1. alinejo prvega odstavka in drugega odstavka 82. člena ZDSS-1 zadevo vrnilo v novo upravno odločanje. V novem postopku bo upravni organ upošteval stališče, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče. 13. Ker je tožnik v postopku uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena ZPP in Odvetniške tarife6 (v nadaljevanju: OT) tožniku priznalo stroške postopka v višini 501,73 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Znesek 501,73 EUR predstavlja 300 točk za tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo in 40 točk za odsotnost iz pisarne. Na skupen znesek nagrade 865 točk je sodišče priznalo še 17,30 točk za materialne stroške (0,02 % po 11. členu OT). Sodišče je za prihod pooblaščenca na narok na relaciji Žalec - Celje - Žalec priznalo kilometrino v višini 6,29 EUR (2 x 8,5 km x 0,37 EUR) tako, da skupni stroški v višini 411,26 EUR povečani za 22 % DDV v višini 90,47 EUR, znašajo 501,73 EUR. Ker je tožnik s pritožbo uspel je pritožbeno sodišče skladno s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP tožniku priznalo 375 točk za pritožbo in 2 % materialnih stroškov, vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 214,18 EUR. Stroške je dolžna tožnici povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami. 2 glej VIII Ips 130/2016 z dne 25. 10. 2016. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 glej Psp 465/2018 z dne 17. 1. 2019. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 6 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.