Jedro

Sodišče prve stopnje in drugostopenjsko sodišče sta ugotovili (ugotovitev dejanskega stanja), da pri tožnici gre za stalno izpostavljenost negativnim vplivom, pa čeprav je iz opisa nalog, ki ga je predložila revidentka, razvidno, da je bila tožnica samo pretežno izpostavljena vplivu kemikalij in nevarnosti infekcije z veliko intenzivnostjo in tudi da delo opravlja pretežno stoje (uporabljeno izrazje ni povsem primerljivo). Ker pa gre za ugotovitev dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano zaradi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP, revizijsko sodišče soglaša z zaključki nižjih sodišč, da sporna pogodba o zaposlitvi ni bila v skladu s kolektivno pogodbo in sta zato nižji sodišči toženi stranki pravilno naložili, da je dolžna predložiti tožnici v podpis pogodbo o zaposlitvi, ki bo usklajena z določili kolektivne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predlog pogodbe o zaposlitvi z dne 24.12.1991, ki ga je tožnici v podpis predložila tožena stranka, ni v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti v delu, ki se nanaša na vrednotenje oteženih pogojev dela. Tožena stranka je zato dolžna tožeči stranki za obdobje od 1.1.1992 do 1.2.1994 predložiti predlog pogodbe o zaposlitvi, ki bo usklajen z določili kolektivne pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da odločitev sodišča ni v skladu z določbo tretjega odstavka 135. člena zakona o delovnih razmerjih. Tožnica je v času uveljavitve novega zakona že bila v delovnem razmerju in bi zato moralo biti v pogodbi o zaposlitvi upoštevano zatečeno stanje. Upoštevati pa bi bilo potrebno tudi določbe 63. in 66. člena kolektivne pogodbe za dejavnosti zdravstva in socialnega varstva. Delovno mesto, na katerega je bila razporejena tožnica, nikoli ni bilo opredeljeno kot delovno mesto, na katerem se oteženi delovni pogoji pojavljajo stalno. Tudi z uveljavitvijo kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Uradni list RS, št. 15/94) je bil tožnici priznan dodatek za težje delovne pogoje, vendar za občasno izpostavljenost. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Iz določbe 135. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki je bila podlaga za izdajo izpodbijane pogodbe o zaposlitvi, izhaja, da sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ki je bila kot novost v zakon uvedena leta 1990, delavcu delovnega razmerja ne more spremeniti v delovno razmerje za določen čas in ne more spremeniti razporeditve na delovno mesto. V 63. členu ob predložitvi pogodbe o zaposlitvi veljavne kolektivne pogodbe za dejavnosti zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (KPDZSS - Uradni list RS, št. 26/91) je bila določba, da se delavcu pri prvem razvrščanju (z odločbo ali s pogodbo o zaposlitvi) ne sme zmanjšati osnovni osebni dohodek, v 66. členu pa še določba, da delavcu pripadajo dodatki za težje delovne pogoje, če je delavec stalno izpostavljen negativnim vplivom okolja.

V spornem razmerju je bilo odprto samo vprašanje, ali je pravilno stališče revidentke, ki izhaja iz v podpis predložene pogodbe o zaposlitvi, da tožnici ne pripadajo dodatki za težje delovne pogoje, kot je to bilo določeno v 66. členu KPDZSS.

Sodišče prve stopnje in drugostopenjsko sodišče sta ugotovili (ugotovitev dejanskega stanja), da pri tožnici gre za stalno izpostavljenost negativnim vplivom, pa čeprav je iz opisa nalog, ki ga je predložila revidentka, razvidno, da je bila tožnica samo pretežno izpostavljena vplivu kemikalij in nevarnosti infekcije z veliko intenzivnostjo in tudi da delo opravlja pretežno stoje (uporabljeno izrazje ni povsem primerljivo). Ker pa gre za ugotovitev dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano zaradi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP, revizijsko sodišče soglaša z zaključki nižjih sodišč, da sporna pogodba o zaposlitvi ni bila v skladu s kolektivno pogodbo in sta zato nižji sodišči toženi stranki pravilno naložili, da je dolžna predložiti tožnici v podpis pogodbo o zaposlitvi, ki bo usklajena z določili kolektivne pogodbe.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.