Jedro

Sodišče druge stopnje ne vidi potrebe po dopolnjevanju dokaznega postopka. Z izpovedbo oškodovanke, gozdarja ter delnim priznanjem obdolženca je bila v postopku na prvi stopnji zanesljivo ugotovljena tako količina posekanega lesa kot tudi, da je bil storilec obdolženec.

Izrek

Pritožba obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 5.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obdolženi je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja gozdne tatvine po 2. odstavku 158. člena KZ RS. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter na podlagi navedene zakonske določbe določena kazen tri mesece zapora, ki se ne bo izvršila, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil obdolženec. V pritožbi izrecno ne navaja pritožbenih razlogov, iz vsebine pritožbe pa je mogoče razbrati, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Obdolženec v pritožbi le ponavlja svoj zagovor, češ da lesa, ki ga je posekal v sestrinih parcelah, ni bilo 51 m3, kot trdi priča B.V., temveč le 14 m3; dodaja pa še, da ni vedel, kje poteka meja, da je sekal tudi v gozdu M.M. in da mu je nekaj lesa dal tudi B.B., zato predlaga, da ju sodišče zasliši. Sodišče prve stopnje je pravilno in zanesljivo ugotovilo vsa odločilna dejstva že na podlagi izvedenih dokazov, zaradi česar tudi pritožbeno sodišče ne vidi potrebe po dopolnjevanju dokaznega postopka. Količino posekanega lesa in da je na vseh treh parcelah, ki so nedvomno last oškodovanke, sekal obdolženec, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo na podlagi obdolženčevega priznanja, da je v oškodovankinih parcelah posekal 14 m3 lesa, izpovedbe oškodovanke M.Z. ter pričevanja gozdarja B.V.. Ta je med drugim povedal, da je na parceli št. 1260 sam zalotil obdolženca in njegove pomagače, ki so posekali drevje v skupni izmeri 7,84 m3. Hkrati je na sosednji parceli št. 1961 prav tako ugotovil črno sečnjo v obsegu 10,83 m3 in ker je obdolženec sam priznal, da je na sestrinih parcelah posekal za 14 m3 lesa, kar je več kot je bilo posekanega na parceli št. 1960, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bil obdolženec tisti, ki je sekal tudi na parceli št. 1961. Glede na obdolženčeve motive za sečnjo na oškodovankinih parcelah, njegov odnos, ki ga je pokazal do njenega premoženja in časovno povezanost vseh posekov, pa tudi ne gre dvomiti v oceno izpodbijane sodbe, da je obdolženi sekal tudi na parceli št. 3594/75. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obdolženec vedel, da seka na oškodovankinih parcelah in tudi kje potekajo meje, saj je deloma posek sam priznal, bil je prisoten na zapuščinski obravnavi in je prejel tudi sklep o dedovanju. Njegovo sklicevanje na to, češ da ni vedel kje poteka meja, je še posebej nesprejemljivo zato, ker obdolženec tam, kjer so oškodovankine parcele, nima svojih gozdnih parcel. S posplošenimi navedbami o sečnji v gozdu M.M. obdolženec le še poglablja dvome v iskrenost njegovih navedb, ne le zato, ker se na to okoliščino prvič sklicuje šele v pritožbi, temveč tudi zato, ker z navajanjem količine posekanih dreves v pritožbi prihaja v nasprotje s svojim zagovorom. Zaradi navedenih razlogov sodišče druge stopnje obdolženčevi pritožbi v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni moglo ugoditi. Čeprav se obdolženec zoper odločbo o kazenski sankciji niposebej pritožil, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 379. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu glede na ugotovljeno okoliščino upravičeno izreklo pogojno obsodbo, zlasti še, ker je oškodovanka obdolžencu dejanje očitno odpustila in izrazila željo, da naj se kazenski postopek zoper obdolženca ustavi. Tudi določena zaporna kazen in dolžina preizkusne dobe sta primerni. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odstavka 376. člena ZKP, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je sodišče druge stopnje na podlagi določb 1. odstavka 98. člena in 101. člena ZKP odločilo, da je dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka. Povprečnina je bila odmerjena po enakih kriterijih kot na prvi stopnji. Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP) je podana v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/92-I).