Jedro

Če v preiskavi zagovornik (ali obdolženec, kadar nima zagovornika) ni obveščen o zaslišanju prič, ima to lahko za posledico bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP le, če gre za izvedbo dokazov, ki jih ne bi bilo mogoče ponoviti na glavni obravnavi.

Ker ni izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da bi predlagani dokazi lahko ustvarili dvom glede odločilnih dejstev, ugotovljenih s pravnomočno sodbo, sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obs. A.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.11.2004 obs. A.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja roparske tatvine po 1. odstavku 214. člena KZ ter mu določilo kazen dve leti in dva meseca zapora. Po 52. členu KZ mu je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.11.2002, v kateri mu je bila za kazniva dejanja po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 2. odstavkom 26. člena KZ in 2. odstavka 310. člena KZ določena enotna kazen deset mesecev zapora in preizkusna doba treh let. Po 1. odstavku 110. člena KZ mu je preklicalo pogojni odpust v času od 7.9.2004 do 7.10.2004 po odločbi direktorice Zavoda za prestajanje kazni zapora L. z dne 13.8.2004, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 16.10.2002 in v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20.2.2003. Po 48. členu v zvezi s 1. točko 2. odstavka 47. člena KZ mu je nato izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora. Po 49. členu KZ mu je v to kazen vštelo čas pridržanja in čas, ki ga je prebil v priporu, in sicer od 4.10.2004 od 19.55 ure dalje. Po 69. členu KZ mu je odvzelo dva izvijača in francoski ključ kot predmete, ki so bili uporabljeni za storitev kaznivega dejanja. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, odločilo pa tudi, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.3.2005 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka, hkrati pa odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in 2. odstavka istega člena ter zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Po njegovi presoji niso podane zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona pa sploh niso opredeljene ter zato zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da so bile kršene njegove pravice že v predkazenskem postopku, ker ni bil vabljen na zaslišanje prič pred preiskovalnim sodnikom. Nakazuje, da bi lahko že v tej fazi postopka dokazoval, da ni storil kaznivega dejanja roparske tatvine, temveč le kaznivo dejanje velike tatvine.

Iz odredbe preiskovalne sodnice z dne 12.10.2004 sledi, da je o zaslišanju prič obvestila zagovornika, ne pa tudi priprtega obsojenca. Zagovornik je bil navzoč pri zaslišanju ošk. F.G., ne pa tudi pri zaslišanju ostalih prič. Iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno, da bi obsojenec in njegov zagovornik predlagala preiskovalni sodnici, da o zaslišanjih prič obvesti tudi obsojenca.

Po določbi 4. odstavka 178. člena ZKP je tudi obdolženec lahko navzoč pri zaslišanju priče, razen v primerih, ki so posebej predpisani s temi določbami. V 5. odstavku istega člena je predpisano, da mora preiskovalni sodnik med ostalim na primeren način obvestiti tudi obdolženca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih je lahko navzoč. Če pa ima obdolženec zagovornika, obvesti preiskovalni sodnik praviloma samo njega. Preiskovalna sodnica je o zaslišanju prič obvestila zagovornika. Zato s takim postopanjem ni kršila navedene določbe. Sicer pa je treba pojasniti, da bi le opustitev obvestila zagovorniku ali obdolžencu, če nima zagovornika, lahko imela za posledico bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP le, če bi šlo za izvedbo dokazov, ki jih ne bi bilo mogoče ponoviti na glavni obravnavi. V tej zadevi ne gre za takšno situacijo in zato tudi ne za kršitev, ki jo nakazuje vložnik zahteve.

Obsojenec tudi meni, da je sodišče kršilo njegovo pravico do obrambe. Navaja, da je predlagal rekonstrukcijo inkriminiranega dogodka. Tak predlog je podal, ker je bilo nemogoče, da bi lahko oškodovanca udaril s komolcem v levi predel reber. Prav tako je predlagal zaslišanje kriminalista M.B., kateri mu je povedal, da ga je oškodovanec udarjal s cerkvenim ključem in zaslišanje zdravnika specialista ter policista, kateremu je oškodovanec dal izjavo glede poškodbe. Dokazati je hotel, da oškodovanec ni verodostojna priča in da proti njemu ni uporabil sile.

Državna tožilka je na glavni obravnavi dne 29.11.2004 predlagala neposredno zaslišanje priče M.R. in odreditev izvedenstva sodnomedicinske stroke. Zagovornik je soglašal s predlogom za odreditev izvedenstva. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi obsojenec predlagal, da sodišče izvede dokaze, na katere se sklicuje v zahtevi. Sodišče prve stopnje je navedena dokaza zavrnilo ter takšno odločitev v sodbi tudi obrazložilo. Glede na ugotovljena odločilna dejstva je utemeljeno presodilo, da vprašanja, ki so v domeni medicinske stroke, ne sodijo v sklop odločilnih pravnih dejstev. Sicer pa je sodišče presodilo tudi vsa ostala dejstva, v zvezi s katerimi bi po obsojenčevi oceni moralo izvesti dokaze, ki jih navaja v zahtevi, ter v ta namen izvedlo vse potrebne dokaze. Po navedenem in upoštevaje utemeljitev, ki jo vsebuje zahteva, ni izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da bi predlagani dokazi lahko ustvarili dvom glede odločilnih dejstev, ugotovljenih s pravnomočno sodbo. Zato sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Zahteva se sklicuje tudi na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Trdi, da proti oškodovancu F.G. ni storil sile in s tem nakazuje, da sodišče njegovega dejanja ni pravilno pravno opredelilo. Vendar iz nadaljnje obrazložitve, v kateri prikazuje lastno videnje poteka inkriminiranega dogodka in daje lastno presojo oškodovančeve izpovedbe, sledi, da izpodbija dejanske zaključke pravnomočne sodbe. S tem pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Sodišče, ki je dejansko stanje ugotovilo v skladu z opisom, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, je obsojenčevo dejanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje roparske tatvine po 1. odstavku 214. člena KZ ter se tako pokaže, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. A.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenčeve premoženjske razmere, kot so bile ugotovljene na prvi in drugi stopnji, so tudi Vrhovnemu sodišču narekovale oprostitev povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).