Jedro

Revizijska navedba, da je upravljavec smučišča zaradi ekonomskih razlogov na smučišču dopuščal anarhijo, nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Iz dejanskih ugotovitev ne izhaja zaključek niti o njegovi objektivni odgovornosti niti o opustitvi dolžnega nadzora na smučišču.

Izrek

I. Revizija zoper stroškovno odločitev sodišča druge stopnje se zavrže. II. Revizija zoper odločitev o glavni stvari se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi poškodbe pri smučanju na ..., in sicer od prvega toženca kot neposrednega povzročitelja škode ter od drugega toženca kot upravljavca smučišča, ki naj bi opustil nadzor nad varnostjo na smučišču. Tretja toženka je odgovornostna zavarovalnica drugega toženca. Tožnik je drugemu tožencu očital, da je prvemu tožencu dopuščal nevarno deskanje. Za nepremoženjsko škodo je zahteval 75.000,00 EUR, za premoženjsko pa 1.039,05 EUR.

**Ugotovljeno dejansko stanje** - Prvi toženec se se 12. 1. 2006 ob 14.50 uri na smučišču ... zaletel v tožnika. Smučal je prehitro in premalo previdno. S pravnomočno kazensko sodbo je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena Kazenskega zakonika. Iz pravnomočne kazenske sodba izhaja, da je izključni vzrok za tožnikovo poškodbo nepravilna vožnja prvega toženca.

- Na dan škodnega dogodka je bilo na smučišču predpisano število nadzornikov, ki so kontrolirali smučišče. Do ure, ko se je tožnik poškodoval, niso ugotovili kršitev in niso prejeli prijave, da je na smučišču smučar ali deskar, ki smuča v nasprotju s predpisi. Nadzorniki in reševalci so se gibali po smučišču in vzorčno pokrivali teritorij. V primeru kršitev so ukrepali. V dnevnikih so nadzorniki evidentirali le odvzeme vozovnic. Reševalca sta tožnika po škodnem dogodku do zgornje postaje gondolske žičnice odpeljala z reševalnim čolnom. Sam se je nato brez spremstva z gondolsko žičnico odpeljal v dolino, od koder ga je žena z osebnim avtomobilom odpeljala v bolnišnico.

- Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da je tožnik utrpel pretres možganov lažje do srednje hude stopnje, zlom kota spodnje čeljustnice na desni strani, zlom kondilarnega nastavka spodnje čeljustnice levo, zlom nosnih kosti, zlom desne strani zgornje čeljustnice v predelu sinusa zgornje čeljustnice, razpočno rano desne strani brade, ki predira v ustni preddvor, udarnino desne strani obraza in udarnino prsnega koša levo. Izvedenec je podrobneje opisal intenziteto in trajanje telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem in trajne posledice. Pojasnil je, da je brazgotina na bradi kozmetični deficit. Izvedenec je na glavni obravnavi izpovedal, da je prišlo pri tožniku samo za en pretres možganov lažje do srednje hude stopnje.

- Pri tožniku primarnega strahu zaradi nezavesti ni bilo. Trpel je dalj časa trajajoč strah za izid zdravljenja.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je prvi toženec dolžan tožniku plačati 19.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugega toženca in tretjo toženko. O stroških postopka je odločilo po uspehu. Sodišče je tožniku iz naslova nepremoženjske škode priznalo 7.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, 11.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.500,00 EUR za strah. Ocenilo je, da tožnik ni upravičen do odškodnine za skaženost v višini 3.000,00 EUR. Zavrnilo je zahtevek za plačilo premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku v višini 1.039,05 EUR z argumentom, da tožnik te škode ni izkazal z gotovostjo. Presodilo je, da drugi toženec kot upravljavec smučišča za nezgodo ni odškodninsko odgovoren, ker tožnik ni dokazal, da je drugi toženec kršil dolžnostno ravnanje iz 22. člena Zakona o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju ZVSmuč). Čeprav bi morali reševalci tožnika med vožnjo z reševalnim čolnom imobilizirati z ovratnico in v najbližjo bolnišnico odpeljati bodisi z reševalnim vozilom bodisi s helikopterjem, zaradi napačnega pristopa ni prišlo do poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja. Pri tožniku zaradi nestrokovno izvedenega nudenja prve pomoči in neustreznega prevoza z reševalnim čolnom in osebnim vozilom brez strokovnega spremstva ni nastala dodatna trajna škoda na zdravju. Ker so bile posledice nestrokovnega ravnanja drugega toženca minimalne, drugi toženec ni odgovoren za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nepravilnega reševanja. Vzročna zveza med ravnanjem prvega toženca in škodo zaradi ravnanja drugega toženca ni bila pretrgana.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi prvega toženca delno ugodilo in spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. V ostalem delu je pritožbo prvega toženca zavrnilo. V celoti je zavrnilo pritožbo tožnika. Odločilo je, da tožnik in prvi toženec sama krijeta svoje pritožbene stroške. Strinjalo se je z višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pojasnilo je, da je tožnik utrpel več poškodb, ki se po Fischerjevi lestvici razvrstitve telesnih poškodbo uvrščajo delno med srednje hude, delno pa med lahko primere. Zlom čeljusti je uvrščen med srednje hude primere. Ostale poškodbe pa med lahke primere. Iz dejanskih ugotovitev tudi po presoji sodišča druge stopnje izhaja zaključek o izključni krivdni odgovornosti prvega toženca. V konkretnem primeru niso bile ugotovljene okoliščine na smučišču, ki bi kazale na povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi. V zvezi z dolžnostjo upravljavca smučišča se je sodišče sklicevalo na 22., 27. in 28. člen ZVSmuč. Sklicevalo se je tudi na odločbe Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 1023/2008, II Ips 1129/2008, II Ips 143/2006, II Ips 446/1999, II Ips 297/1998 in II Ips 349/1996. Pojasnilo je, da upravljavec smučišča odgovarja za škodo, ki jo smučarju povzroči drug smučar, če je to posledica nereda, ki ga ni preprečil in da ne more preprečiti vsakega trčenja, niti ne more odgovarjati za posamično nepravilno ravnanje smučarjev. Od upravljavca smučišča ni mogoče zahtevati, da nadzira slehernega smučarja in prepreči vsako posamezno nevarno smučanje. Takšna zahteva bi bila prestroga. Dokazno breme za dokazovanje protipravnega ravnanja zaradi opustitve dolžnega vzdrževanja reda in varnosti na smučišču je bilo na tožniku. V konkretnem primeru ni bilo razlogov za prevalitev dokaznega bremena. Ker tožnik ni uspel dokazati, da so bili nadzorniki drugega toženca neskrbni, ni uspel dokazati protipravnega ravnanja drugega toženca. Vpogled v obratovalne dnevnike smučišča v sezoni 2005 - 2006 ni ključni dokaz. Čeprav delavci drugega toženca niso poskrbeli za strokovno reševanje in prevoz tožnika, tožnik glede na ugotovljeno dejansko stanje ni upravičen do višjega zneska odškodnine. Sodišče se je strinjalo tudi z zavrnitvijo zahtevka za povrnitev premoženjske škode v višini 1.039,05 EUR iz naslova izgube na zaslužku.

**Revizija tožeče stranke**

4. Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanih sodb. Meni, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugega toženca in tretjo toženko materialnopravno zmotna. Ker je bilo smučišče nevarno, je podana objektivna odgovornost drugega toženca. Drugi toženec je zaradi ekonomskih razlogov na smučišču dopuščal anarhijo. Nižji sodišči sta z uporabo pravnih veščin zanikali smoter prava in pozabili na temeljne postulate sojenja. Trditveno in dokazno breme sta razporedili neenakomerno. S trditvenim in dokaznim bremenom v tožnikovo breme sta neživljenjsko pretiravali. Izvedeni dokazi so bili ocenjeni pristransko. Šesta alineja prvega odstavka ZVSmuč določa, da smučišče ne sme obratovati, če ni zagotovljen nadzor na smučišču. Zakonodajalec je mislil na aktiven nadzor ob poostreni profesionalni odgovornosti. Revizija se sklicuje na drugi odstavek 74. člena Ustave, drugi odstavek 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pravno razmerje med upravljavcem smučišča in uporabnikom smučišča sta nižji sodišče razumeli napačno. Drugi toženec je gospodarska družba. Zaradi napačne uporabe pravila o dokaznem bremenu je podana bistvena kršitev 8. člena in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dokazno breme bi moralo biti prevaljeno. Na podlagi poostrene profesionalne odgovornosti bi drugi toženec moral dokazati, da je storil vse, da do nesreče ne bi moglo priti. Tudi za drugega toženca je veljal 212. člen ZPP. Sodišče druge stopnje se je zadovoljilo s podatkom, da je bilo kritičnega dne v službi predpisano število nadzornikov. V smislu poostrene profesionalne odgovornosti bi nadzor moral biti aktiven. V obratovalnih dnevnikih za sezono 2005 - 2006 ni bilo vpisanih nobenih ukrepanj. Sodišče druge stopnje je ugotovljena dejstva prikrojilo in ni upoštevalo posebnosti konkretnega primera. Obratovalni dnevnik z dne 12. 1. 2006 je bil neverodostojen. Opozarjal je, da je ta dokaz na več mestih ponarejen, popravljen, z manjkajočimi podatki in manjkajočimi ali zelo sumljivimi podpisi. Podana je kršitev iz drugega odstavka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker je bil tožnikov pretres možganov z izgubo zavesti napačno in protispisno ocenjen. Sodišče je napačno citiralo izvedenca travmatologa, da naj bi tožnik utrpel pretres možganov lažje do srednje hude stopnje. Tega izvedenec ni rekel. Takšen zaključek bi bil v nasprotju z medicinsko vedo. Sodna medicina pretres možganov z izgubo zavesti opredeljuje kot hudo telesno poškodbo. To je splošno znano dejstvo. Višina odmerjene odškodnine je prenizka. Iz sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da je sodišče kot najhujšo poškodbo štelo zlom čeljustnice, pretres možganov z izgubo zavesti pa kot lažjo oziroma srednje hudo telesno poškodbo. To ni res. Najhujša in najnevarnejša telesna poškodba je bil pretres možganov z izgubo zavesti. Ker se je sodišče zmotilo glede ocenjevanja te poškodbe, se je podrla konstrukcija celotne nepremoženjske škode. Napačni sta tudi odločitvi glede premoženjske škode in stroškovne odločitve v pritožbenem postopku. Predložil je plačilne liste. Sodišče je izenačevalo koriščenje letnega dopusta za potrebe staleža s koriščenjem letnega dopusta zaradi poležavanja na plaži. 5. Tožene stranke niso podale odgovora na tožnikovo revizijo.

**Presoja dovoljenosti revizije zoper odločitev o pritožbenih stroških**

6. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), ki je nesamostojen, saj je odvisen od odločitve o sporu. Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Izpodbijani stroškovni sklep ni takšen sklep, zato je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP, I. točka izreka).

**Presoja utemeljenosti revizije**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugega toženca in tretjo toženko je materialnopravno pravilna. Revizijska navedba, da je drugi toženec zaradi ekonomskih razlogov na smučišču dopuščal anarhijo, nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Iz dejanskih ugotovitev ne izhaja zaključek o objektivni odgovornosti drugega toženca. Z revizijsko navedbo o pristranski oceni izvedenih dokazov in izpodbijanjem verodostojnosti obratovalnega dnevnika z dne 12. 1. 2006 revizija nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sklicevanje na drugi odstavek 74. člena Ustave, drugi odstavek 144. člena ZUP in drugi odstavek 6. člena OZ je neutemeljeno. Ker iz dejanskih ugotovitev ne izhaja zaključek, da je drugi toženec opustil dolžan nadzor na smučišču, ni podana protipravnost njegovega ravnanja. Nižji sodišči pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti drugega toženca trditvenega in dokaznega bremena nista razporedili napačno.

9. Revizijsko izpodbijanje višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo z argumentom, da je bila za tožnika najhujša in najnevarnejša telesna poškodba pretres možganov, pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijski očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker naj bi bil tožnikov pretres možganov protispisno ocenjen, ni utemeljen. Izvedenec medicinske stroke je na zaslišanju izpovedal, da je prišlo pri tožniku samo za en pretres možganov, za katerega je ocenil, da je lažje do srednje hude stopnje. Razlogi nižjih sodišč so jasni in med njimi ni nasprotij. Očitana protispisnost ni podana. Nižji sodišči sta pravilno pojasnili, da tožnik premoženjske škode ni uspel dokazati. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP, II. točka izreka). Odločitev, da tožnik na podlagi prvega odstavka 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške revizijskega postopka, je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije.