Jedro

Za javno podjetje, ki je organizirano kot družba z omejeno odgovornostjo, se v skladu z 28. členom ZGJS za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače. Smiselno enako je to urejal tudi 43. člen ZUKN. Ker vprašanje imenovanja direktorja javnega podjetja, organiziranega kot d. o. o., kot tudi vprašanje reševanja sporov v zvezi s tem, ne v ZGJS ne v drugem zakonu ni urejeno drugače, je treba za presojo obravnavane zadeve uporabiti določbe Zakona o gospodarskih družbah.

Glede na to je torej spor, ki ga je tožnik sprožil z vložitvijo tožbe zoper sklep Mestnega sveta tožene stranke (kot organa svoje ustanoviteljice), gospodarski spor, za odločanje o njem pa je ob smiselni razlagi določbe 1. točke prvega odstavka 482. člena v zvezi s 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP pristojno okrožno sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, II. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 63/2013-12 z dne 3. 9. 2013 se spremeni tako, da se zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru.

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklenilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi (I. točka izreka sklepa), in odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi pristojnemu Delovnemu sodišču v Mariboru (II. točka izreka sklepa). Tožnik je tožbo vložil zoper sklep Mestnega sveta Mestne občine Maribor, št. 10003-59/2012 090208 z dne 5. 2. 2013, s katerim je bil na podlagi 10. člena Odloka o ustanovitvi Javnega podjetja Energetika Maribor, d. o. o. (v nadaljevanju Odlok), 18. člena in 19. člena Statuta Javnega podjetja Energetika, d. o. o. (v nadaljevanju Statut), in 23. člena Statuta Mestne občine Maribor za direktorja Javnega podjetja Energetika Maribor, d. o. o. (v nadaljevanju JPEM, d. o. o.), s 24. 2. 2013 za dobo štirih let imenovan A. A. (prizadeta stranka v tem sporu).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi 10. člena Odloka in 18. člena Statuta, ki določata, da direktorja imenuje Mestni svet tožene stranke na predlog župana. Navedena pravna ureditev temelji na 27. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), ki pa je bil razveljavljen na podlagi četrte alineje prvega odstavka 43. člena Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (v nadaljevanju ZUKN). ZUKN je z uveljavitvijo Zakona o slovenskem državnem holdingu (v nadaljevanju ZSDH) tudi že prenehal veljati. Zato sodišče prve stopnje svoje pristojnosti za odločanje v tej zadevi ni sprejelo. Ker pa gre pri imenovanju direktorja tudi za sklenitev delovnega razmerja, se zakonitost izbire presoja po pravilih delovnopravne zakonodaje v individualnem delovnem sporu pred pristojnim delovnim sodiščem (točka a prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1), zato je za pristojno štelo Delovno sodišče v Mariboru.

3. Prizadeta stranka, imenovani direktor JPEM, d. o. o., vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Graja zaključek prvostopenjskega sodišča, da gre pri imenovanju direktorja tudi za sklenitev delovnega razmerja, in pojasnjuje, da izpodbijani sklep Mestnega sveta tožene stranke nima niti narave niti vsebine individualnega delovnopravnega akta, temveč gre za upravni akt. Pri tem se sklicuje na 2. člen in 4. člen ZUS-1 in pojasnjuje, da je tako stališče potrdila tudi sodna praksa, in sicer Vrhovno sodišče (pravilno Upravno sodišče) v zadevi I U 1270/2012 z dne 21. 2. 2013. Meni, da je glede na to pritožba utemeljena in je za odločanje v tem upravnem sporu pristojno Upravno sodišče. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je za reševanje sporov v zvezi z imenovanjem direktorja javnega podjetja stvarno pristojno Upravno sodišče RS ali delovno sodišče (oziroma katero drugo sodišče splošne pristojnosti).

6. Izpodbijani sklep o imenovanju direktorja JPEM, d. o. o., je sprejel Mestni svet tožene stranke, torej organ Mestne občine Maribor kot ustanoviteljice. JPEM, d. o. o., opravlja dejavnost kot izbirno gospodarsko javno službo (prvi odstavek 1. člena Odloka). Področje gospodarskih javnih služb ureja ZGJS kot splošni zakon, urejeno pa je za določene gospodarske javne službe tudi v področnih zakonih. Niti ZGJS niti Energetski zakon pa ne določa, katero sodišče je pristojno za sodno varstvo v primerih, kot je obravnavani.

7. Pravna podlaga za sodno varstvo v upravnem sporu za primere, kot je obravnavani, je bila nekoč v četrtem odstavku 27. člena ZGJS. Vendar je bila ta določba razveljavljena s 43. členom ZUKN, ki je veljal od 29. 5. 2010 do 28. 12. 2012 in je prenehal veljati z uveljavitvijo ZSDH (prva alineja 43. člena ZSDH). Drugi odstavek 43. člena ZUKN pa je tudi določal, da se določbe zakonov iz prejšnjega odstavka istega člena ZUKN, torej tudi določba 27. člena ZGJS, za družbe, urejene v teh zakonih, uporabljajo do uskladitve aktov družb in oblikovanja organov družb v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. V 44. členu ZUKN je bilo tudi določeno, da morajo organi družb, ki so imele posebne sisteme upravljanja, določene v zakonih iz prejšnjega člena, zagotoviti uskladitev aktov družb in oblikovanje organov v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi ZUKN (44. člen ZUKN).

8. Neposredne zakonske podlage za stvarno pristojnost Upravnega sodišča pri odločanju o sporih, kot je obravnavani, tako že ob vložitvi tožbe v tem upravnem sporu ni bilo več. Odločitev, da Upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), je zato pravilna.

9. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje pristojnemu Delovnemu sodišču v Mariboru. Kot namreč pravilno izpostavlja pritožnik, gre v obravnavani zadevi za spor glede imenovanja direktorja (javnega podjetja), to pa ni spor v zvezi s sklenitvijo delovnega razmerja, za katerega bi bilo na podlagi točke a prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. Prav tako obravnavani spor ni drug individualni delovni spor po prvem odstavku 5. člena ZDSS-1, zato ne spada v pristojnost delovnega sodišča. 10. Javno podjetje, v katerem si za imenovanje na mesto direktorja prizadeva tožnik, je organizirano kot družba z omejeno odgovornostjo. V skladu z 28. členom ZGJS se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače. Smiselno enako je to urejal tudi 43. člen ZUKN. Ker vprašanje imenovanja direktorja javnega podjetja, organiziranega kot d. o. o., kot tudi vprašanje reševanja sporov v zvezi s tem, ne v ZGJS ne v drugem zakonu ni urejeno drugače, je treba za presojo obravnavane zadeve uporabiti določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ta v sedmem poglavju (471. člen ZGD-1 in naslednji) ureja družbo z omejeno odgovornostjo, v 515. členu pa posebej položaj poslovodij (direktorjev).

11. Glede na to je torej spor, ki ga je tožnik sprožil z vložitvijo tožbe zoper sklep Mestnega sveta tožene stranke (kot organa svoje ustanoviteljice), gospodarski spor, za odločanje o njem pa je ob smiselni razlagi določbe 1. točke prvega odstavka 482. člena v zvezi s 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.

12. Pritožnik se v pritožbi sklicuje na drugačno odločitev sodišča prve stopnje (in ne Vrhovnega sodišča, kot očitno pomotoma navaja) v zadevi I U 1270/2012 z dne 21. 2. 2013. Vsebina navedene zadeve je presoja narave dopisa in sklepa Državnega zbora RS o razrešitvi položajnega uradnika, torej že zaradi tega obravnavani primer ni enak in ni mogoče govoriti o odstopu od sodne prakse. Pritožnik pa v pritožbi ni obrazložil, v čem je relevantno pravno in dejansko stanje v zadevi, na katero se sklicuje, in v obravnavani zadevi toliko primerljivo, da bi lahko šlo za neenotno sodno prakso prvostopenjskega sodišča. Poleg tega pa Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper sodbo in sklep I U 1270/2012 še ni odločilo.

13. Vrhovno sodišče je upoštevaje vse navedeno pritožbi prizadete stranke delno ugodilo, in sicer glede II. točke izreka izpodbijanega sklepa, in to točko izreka spremenilo tako, da se zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru, sicer pa je v preostalem delu – torej glede I. točke izreka izpodbijanega sklepa – pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na smiselni uporabi četrtega in tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka z 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena.