Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče sodi, da je toženka s tem, ko tožniku ni omogočila dokazovanja njegovih (nasprotnih) trditev glede spornih dejstev na glavni obravnavi zagrešila bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar je vplivalo ali moglo vplivati na ugotovitev v konkretni zadevi zaradi česar je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu nezakonita.
I.Tožbi se ugodi tako, da se točki 1 in 3 izreka odločbe Agencije za trg vrednostnih papirjev 0605-12/2022-52 z dne 15. 2. 2024 odpravita in zadeva v tem obsegu vrne Agenciji v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi
1.Z izpodbijano odločbo je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija, tudi toženka) zavrnila tožnikov ugovor z dne 9. 10. 2023 zoper odredbo Agencije 0605-12/2022-37 z dne 12. 9. 2023 (točka 1 izreka) in ugovor A. A. iz ... z dne 10. 10. 2023 zoper Odredbo Agencije 0605-12/2022-40 (točka 2 izreka) ter tožniku in A. A. naložila v plačilo takse za ugovor (točki 3 in 4 izreka).
2.Iz obrazložitve izhaja, da je Agencija pri tožniku izvedla postopek nadzora po Uredbi (EU) 596/2014 z dne 16. 4. 2014 o zlorabi trga (v nadaljevanju Uredba MAR) v katerem je preverjala ali je tožnik v od 31. 5. 2022 dalje izdajal naročila in sklenil posle, ki predstavljajo morebitno tržno manipulacijo z delnicami B. izdajatelja C., d.d. Z Odredbo 0605-12/2022-37 (v nadaljevanju Odredba) z dne 12. 9. 2023 je tožniku odredila, naj odpravi kršitev prepovedi tržne manipulacije iz 15. člena Uredbe MAR v zvezi s podtočko (i) točke (a) prvega odstavka 12. člena Uredbe MAR, ki jo je storil, ko je na v Odredbi navedene datume z družbama D., d.o.o., Ljubljana (v nadaljevanju D.) in E., d.o.o., Zagreb (v nadaljevanju E.), s katerima je deloval povezano, sklenil oz. poskusil skleniti posle na organiziranem trgu Ljubljanske borze, ki so dajali ostalim udeležencem zavajajočo predstavo glede ponudbe, povpraševanja in cene delnice B. Določba 15. člena Uredbe MAR prepoveduje poskus ali izvajanje tržne manipulacije, ki je opredeljena v 12. členu Uredbe MAR. Toženka je ugotovila, da od skupaj 23 poslov, sklenjenih v letu 2022 s 56 delnicami B., sta tožnik in družba D. med seboj sklenila 5 poslov s 17 delnicami B., tožnik in družba E. pa 5 poslov s 15 delnicami B. V okoliščinah majhnega trgovanja z delnicami B. je bil tožnik z družbama D. in E. udeleženec vseh sklenjenih poslov z delnicami B., pri čemer so navedeni subjekti delovali povezano. Iz Odredbe izhaja tožnikova povezanost z družbo D. oz. poznanstvo lastnikov in direktorjev tožnika in družbe D., A. A. (direktor tožnika) in F. F. (direktor družbe D.), ki sta tudi sorodstveno povezana. Izhaja tudi poznanstvo A. A. (direktor tožnika) in G. G. (direktor družbe E. ter lastnik in direktor družbe H., ki opravlja enako dejavnost kot A. A. oz. tožnik - igre na srečo). Dejanski in edini lastnik družbe E. je bil do 23. 4. 2019 I. I. (oče A. A.), nato pa J. J., ki je bil tudi zastopnik družbe E. do 21. 6. 2021, ko je direktorsko funkcijo prevzel G. G. A. A. in J. J. povezuje dolgoletno poznanstvo, saj sta poslovno sodelovala na področju kinematografije in v borznoposredniški družbi K., kjer je bil A. A. predsednik uprave, J. J. pa borzni posrednik. Tožnikovi posli z delnicami B. so predstavljali pomemben oz. celoten delež dnevnega obsega skupne dnevne količine poslov. Pri sklepanju teh poslov je tožnik z družbama D. in E. deloval povezano oz. na podlagi dogovora. Naročila, ki so jih družbe izdajale v trgovalni sistem preko borznega člana L., so bila usklajena glede količine in cene. Tožnik je z družbama D. in E. v situaciji majhnega trgovanja z delnicami B. povezano sklenil več poslov, ki so večkrat predstavljali edini sklenjeni posel v posameznem dnevu. Skupaj z družbama D. in E. je oblikoval zaključni tečaj delnice B., ki se je konec trgovalnega dne javno objavil. Z zaključnim tečajem je ostalim udeležencem na trgu prikazoval napačno predstavo glede trgovanja z delnicami B. Ostali udeleženci na trgu se bili zavedeni glede ponudbe, povpraševanja in gibanja cene delnice B. Gre za vzbujanje lažnega vtisa o trgovanju. Cilj tovrstnega trgovanja je bil, da se ostalim udeležencem trga prikazuje aktivnost trgovanja z delnicami B. Toženka v Odredbi zaključuje, da navedena ravnanja predstavljajo kršitev prepovedi tržne manipulacije. Tožnik je sklenil oz. poskusil skleniti manipulativne posle (četrti odstavek 12. člena Uredbe MAR), zato mu je toženka z Odredbo odredila, naj s temi ravnanji preneha in jih ne sme ponoviti, k čemur naj se zaveže s pisno izjavo. Naložila mu je tudi plačilo pavšalnega nadomestila stroškov izdaje Odredbe. Po dokončnosti Odredbe bo informacija o izrečenem nadzornem ukrepu objavljena na spletni strani toženke.
3.Tožnikove ugovore zoper Odredbo je toženka zavrnila na straneh 8 do 14 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ne sprejema očitka, da ni pojasnila spornosti naročil s 4 % odstopanjem pod enotnim tečajem, saj je v obrazložitvi Odredbe pojasnila, da bi 4 % odstopanje sprožilo prekinitveno avkcijo, ki je v avkcijskem načinu trgovanja varovalni mehanizem,, ki preprečuje večja nenadna gibanja tečajev in pripomore k omejitvi dvigov oz. znižanj cen vrednostnih papirjev ter preprečevanju cenovnih manipulacij na trgu, ne more pa jih v celoti preprečiti. Spornost tožnikovih ravnanj je v tem, da so bila manipulativna ravnanja vseh udeleženih subjektov pri obravnavanih poslih usmerjena v vzbujanje lažnega vtisa o trgovanju z delnico B. (glede ponudbe, povpraševanja in gibanja cene). Ne gre za posamezno oddano naročilo tik nad pragom prekinitvene avkcije. Cene v naročilih so bile skrbno oblikovane, da so obšle varovalni mehanizem. Očitek o pristranskem obravnavanju je neutemeljen. Določba 15. člena Uredbe MAR tržno manipulacijo prepoveduje z opredelitvijo, da gre za zlorabo trga in ni pogojena s pridobitvijo koristi udeležencev. Izvršitvena ravnanja tržne manipulacije določa 12. člen Uredbe MAR. Namen nadzora je odkrivanje in preprečevanje zlorab trga (424. člen Zakona o trgu finančnih instrumentov, v nadaljevanju ZTFI-1). Za ugotovitev tržne manipulacije kot prepovedane zlorabe trga po določbah Uredbe MAR ugotovitev koristi ni predpostavka. Toženka zaključka o kršitvi prepovedi tržne manipulacije ni temeljila na očitku pridobljene koristi,, ampak na dejstvu povezanega delovanja navedenih družb, ki so v obravnavanem obdobju izdajale naročila za trgovanje oz. sklepale posle z delnicami B. in so dajale zavajajočo predstavo glede ponudbe, povpraševanja in cene navedene delnice (15. člen Uredbe MAR v zvezi s podtočko (i) točke (a) prvega odstavka 12. člena Uredbe MAR). Glede dokaznih predlogov za zaslišanje A. A., F. F. in G. G. toženka navaja, da je odločilna dejstva o povezanosti ravnanja navedenih družb ugotovila že na podlagi listinskih dokazov, zbranih v postopku nadzora trgovalnih podatkov borze, podatkov KDD in borznoposredniške družbe. Dejansko stanje je v tem delu razjasnjeno in dokazano, saj zaključki o povezanosti teh oseb temeljijo na objektivnih dejstvih in dokazih. Zaslišanje A. A., F. F. in G. G., ki naj bi izpovedovali dejstva o nepovezanosti tožnika z družbama D. in E. pri obravnavanem trgovanju z delnico B. ni potrebno ter tudi ne bi doprineslo k razjasnitvi zadeve. Izpovedovanje, da zaradi nižanja tečaja delnice B. tožnik in navedene družbe niso imele koristi, je nepotrebno, ker gre za nerelevantno dejstvo, saj korist, pridobljena zaradi tržne manipulacije, ni element definicije tržne manipulacije iz Uredbe MAR.
4.Tožnik zoper točki 1 in 3 izreka izpodbijane odločbe vlaga tožbo. Meni, da je materialnopravno zmotna, da so bile storjene bistvene kršitve pravil postopka ter da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Ni sporno dejstvo, da je bila v obravnavanem obdobju delnica B. nelikvidna. Pri nelikvidnih delnicah ni delujočega trga, zato na tečaj (nelikvidne) delnice vpliva vsak sklenjen posel. Zato tožnik s sklenitvijo oz. poskusom sklenitve predmetnih poslov ostalim udeležencem na trgu ni mogel dati zavajajoče predstave glede ponudbe, povpraševanja in cene delnic B. Zaradi nelikvidnosti delnic vsak sklenjen posel z navedenimi delnicami na novo oblikuje ceno, zato v primeru nelikvidnih delnic o tržni manipulaciji ni mogoče govoriti. Iz opredelitve pojma tržne manipulacije, podane v podtočki (i) točke (a) prvega odstavka 12. člena Uredbe MAR izhaja, da ni pomemben zavajajoč oz. manipulativen namen pri sklepanju poslov, ampak se zahteva ugotavljanje "zavedenosti" kot objektivne okoliščine, ki se nanaša na tretje osebe kot udeležence trga. V primeru nelikvidnih delnic, kot je delnica B., pa tretje osebe, ki so udeležene na trgu trenutna cena delnice pri sklepanju poslov ne more zavesti. Tožnik oporeka trditvam toženke, da je bila likvidnost delnice B. v obravnavanem obdobju bistveno večja, kot pred tem. Toženka želi s trditvami o občutno povečani likvidnosti delnice B. izpodbiti tožnikove ugovore, da so se tudi v preteklosti sklepali posli z delnicami B., ki so bistveno znižali tečaj delnice B. V letu 2022 je bilo res sklenjenih nekaj več poslov v primerjavi z letom 2021, vendar pa je bilo v letu 2021 prodanih večje število delnic B. Trditve o večji likvidnosti delnic B. v letu 2022, ne držijo. Toženka očita tržno manipulacijo tudi pri poskusu sklepanja poslov z delnicami B., vendar ne pojasni, na kakšen način naj bi tožnik s poskusom sklenitve poslov z delnicami B. storil dejanje tržne manipulacije. Poskusi sklenitve poslov v sistemu niso vidni, zato tudi niso mogli nikogar zavesti.
5.Tožnik oporeka trditvam toženke o povezanem delovanju z družbama D. in E. in o njihovem dogovarjanju pri trgovanju z delnicami B. Za dokazovanje tega dejstva je tožnik predlagal zaslišanje takratnih zastopnikov navedenih družb: A. A., F. F. in G. G., ki ga toženka nezakonito ni izvedla. Gre za zatrjevano negativno dejstvo, ki ga tožnik drugače kot z zaslišanjem ne more dokazati. Toženka je predlagane dokaze zavrnila, ker je ocenila, da je dejansko stanje že razjasnjeno. S tem pa je, ne da bi poprej zaslišala predlagane priče, vnaprej presodila, da izvedba teh dokazov ne bo spremenila njenih dejanskih ugotovitev o povezanem delovanju predmetnih družb. S tem je storila vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožnik se je z dokaznim predlogom za zaslišanje prič branil pred očitki toženke o njegovem povezanem delovanju z družbama D. in E. pri trgovanju z delnicami B., zato bi toženka te dokaze kot nepotrebne smela zavrniti le, če bi ugotovila, da takšnega povezanega delovanja ni bilo. Zavrnitev teh dokaznih predlogov z argumentom, da njihovo zaslišanje ne bi v ničemer doprineslo k dodatni razjasnitvi zadeve, pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dovoljena, zaradi česar je bila storjena absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in kršitev pravice do izvajanja dokazov (ki je sestavni del pravice do izjave) pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Toženka se je nezakonito in protiustavno pri svojem odločanju o povezanem delovanju tožnika z družbama D. in E. oprla zgolj na listinske dokaze. Tožnik še dodaja, da ga toženka s pridobljenimi listinskimi dokazi tudi ni seznanila, zato se do njih ne more argumentirano izjasniti, s čimer je kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Tožnik je že v svojih dopisih z dne 2. 12. 2022 in 7. 2. 2023 pojasnil, da z družbama D. in E. ni povezan. Ni res, da tožnik ni oporekal ugotovitvam toženke o povezanosti in o sodelovanju A. A. in J. J., saj je izrecno opozoril na neupoštevnost člankov, iz katerih je toženka izpeljala zaključke o njuni povezanosti. V svojem ugovoru je oporekal tudi očitku povezanosti, ki naj bi izhajal iz imena družb M. in H. Dejstvo poznanstva med določenimi osebami ne izkazuje, da bi te osebe med seboj povezano delovale pri sklepanju poslov z delnicami B.
6.Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi sama priznava, da so bile delnice v dveh obravnavanih poslih prodane po več kot 4 % nižji ceni od prejšnjega zaključnega tečaja (31. 5. 2022 po 7,02 % nižji in 6. 6. 2022 po 7,55 % nižji), zato ne vzdržijo navedbe, da so bile cene v naročilih in v poslih skrbno oblikovane. Tožnik je delnice B. kupoval po nižji ceni od takratnega tečaja, kar ni nič nenavadnega. Svoja naročila za nakup delnic B. je postavljal za nekaj % pod enotnim tečajem. Ceno za nakup delnic B. je določil na podlagi svoje ocene dogajanja na trgu in ocene finančnih izkazov družbe C., d.d., ne pa z namenom zavajanja drugih udeležencev trga. Iz priloženega izpisa podatkov o sklenjenih poslih z delnicami B. je razvidno, da so se v letu 2022 sklepali tudi drugi posli, pri katerih tožnik ni bil udeležen in se je z njimi znižal tečaj (npr. 16. 6. 2022). Z nobenim poslom v letu 2022 se tečaj delnice B. ni zvišal. Iz izpiska je tudi razvidno, da je tožnik v obravnavanem obdobju sklepal posle tudi z drugimi udeleženci in ne zgolj z družbama D. in E. (28. 9. 2022, 25. 10. 2022 in 11. 11. 2022). Tožnik je imel odprta naročila za nakup delnic B po več mesecev. Ta naročila so bila vidna vsem udeležencem trga. Na trgu lahko vsak udeleženec poda naročilo po svojem preudarku in svoji lastni oceni za vrednost delnice. Cene na trgu se oblikujejo na podlagi sklenjenih poslov, vpliv pa imajo tudi prodajna in nakupna naročila. Pri delnicah je pomemben podatek po kakšni ceni bi delnico lahko prodali na določen dan in ne po kakšni ceni je bil sklenjen zadnji posel. Ker je tožnik stalno kupoval delnice B. je logično, da je sklenil večino poslov in se je zaradi tega tudi povečala njihova likvidnost. Pri obravnavanih poslih je bila zagotovljena transparentnost. Tudi ostali posli, pri katerih ni prišlo do prekinitvene avkcije (ker cena ni odstopala za več kot 4 %), so se sklenili v 2-minutnem intervalu naključnega zaključka avkcije. Tožnik podaja dokazni predlog, naj toženka predloži izpis podatkov o vseh naročilih za nakup in prodajo delnic B. v letu 2022. Navedeni podatki bodo lahko dokazali, da so bili v obravnavanem obdobju tudi drugi zainteresirani prodajalci in kupci, katerih ponudba in povpraševanje nista bistveno odstopali od predmetnih poslov, kar kaže, da je bila cena sklenjenih poslov realna in ni šlo za manipulacijo s ceno. Predlaga tudi postavitev izvedenca ekonomske stroke, specializiranega za vrednostne papirje, ki naj pojasni, ali je šlo za tržno manipulacijo.
7.Toženka je na 16. strani obrazložitve Odredbe sama ugotovila, da je kršitev iz Odredbe že zaključena, zato je 2. točka izreka Odredbe, v kateri tožniku nalaga prenehanje ugotovljenih ravnanj, neizvedljiva. Do tožnikovih ugovorov se toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelila, kar predstavlja kršitev določb postopka. Toženka bi zaradi ugotovljene kršitve prepovedi tržne manipulacije, lahko izrekla le ukrepe nadzora, ki so določeni v (a) do (g) točki drugega odstavka 30. člena Uredbe MAR, med katerimi pa ni ukrepa "predložitve izjave", kot se v Odredbi zahteva od tožnika. Skladno z (a) točko drugega odstavka 30. člena Uredbe MAR lahko toženka od kršitelja zahteva zgolj, da preneha z ravnanjem in ga ne ponovi, ne pa tudi, da v zvezi s tem predloži izjavo. V Odredbi želi toženka to pravico utemeljevati s sklicevanjem na določbo 495. člena ZTFI-1, ki v 3. točki prvega odstavka določa, da izrek odredbe vsebuje "način odprave kršitve, kadar agencija subjektu nadzora naloži, da kršitve odpravi na določen način". Takšna razlaga ni pravilna, saj 495. člen ZTFI-1 določa zgolj navedbo vsebine izreka odredbe, ne pa, kakšni so načini odprave kršitve, ki pa so določeni v drugem odstavku 30. člena Uredbe MAR. Ukrepi nadzora so kaznovalne narave, kazenske sankcije pa morajo biti vnaprej jasno določene. Zahteva toženke po predložitvi izjave, kot izhaja iz 2. točke izreka Odredbe, je nezakonita in jo je potrebno odpraviti. Toženka je tudi neutemeljeno zavrnila tožnikov ugovor zoper 4. točko izreka Odredbe glede stroškov postopka, ki jih je odmerila na podlagi prvega odstavka tarifne številke 101 Tarife o taksah in nadomestilih. Tožnik nasprotuje določitvi višine pavšalnega nadomestila stroškov predmetnega postopka v višini 400 točk oz. 1.680,00 EUR, kar je najvišja možna višina stroškov po navedeni tarifni številki. Predmetna zadeva ni tako zahtevna, da bi se lahko odmerili stroški v najvišji višini. Objektivni kriteriji za odmero stroškov bi morali biti določeni v tarifi. Toženka arbitrarno navaja, da gre pri odkrivanju in dokazovanju tržne manipulacije za časovno in vsebinsko najzahtevnejši postopek nadzora in s tem posega v tožnikovi ustavno zagotovljeni pravici iz 22. člena in 25. člena Ustave RS. Sodišče tožnik predlaga, naj vpogleda v predlagane listine, zasliši A. A., F. F. in G. G. ter postavi izvedenca ekonomske stroke, specializiranega za vrednostne papirje. Sodišče naj razpiše glavno obravnavo in samo izvede dokazni postopek ter v skladu s prvim odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) razsodi tako, da tožbi ugodi in odpravi točki 1 in 3 izreka odločbe Agencije 0605-12/2022-50 z dne 15. 2. 2024 ter v celoti odpravi Odredbo Agencije 0605-12/2022-37 z dne 12. 9. 2023. Če pa bo sodišče ocenilo, da mora dokazni postopek izvesti Agencija (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), pa tožnik podredno predlaga, naj sodišče razsodi tako, da odločbo Agencije 0605-12/2022-50 z dne 15. 2. 2024 v točkah 1 in 3 izreka odpravi ter zadevo v tem obsegu vrne Agenciji v nov postopek. V vsakem primeru pa naj toženki naloži, da je dolžna tožniku v 15-dneh od prejema te sodbe povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila. Poleg navedenega tožnik sodišču tudi predlaga, da vse postopke, ki se v zvezi z očitano tržno manipulacijo vodijo pri naslovnemu sodišču skladno z 42. členom ZUS-1 združi v skupno obravnavanje in odločanje.
8.Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Tožbeni razlogi so v bistvenem enaki razlogom iz ugovora zoper Odredbo. Dejstvo, da je delnica B. nelikvidna, ni sporno. Po stališču tožnika v primeru nelikvidnih delnic o tržni manipulaciji ni mogoče govoriti, s čimer se toženka ne strinja in navaja 12. člen Uredbe MAR, ki ne določa, da je nujna predpostavka za tržno manipulacijo v zvezi s posameznim vrednostnim papirjem, obstoj delujočega trga tega vrednostnega papirja. Tožnikova zahteva po normalno delujočem trgu za delnico B., kot predpogoju za presojo obravnavanih ravnanj kot tržne manipulacije, nima podlage v določbah Uredbe MAR. Če je nelikvidnost delnice B. dejstvo, pa ni pravilno stališče tožnika, da zaradi nelikvidnosti v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o tržni manipulaciji. Res v takem primeru vsak sklenjen posel vpliva na tečaj (nelikvidne) delnice. Res je tudi, da normalne cene delnice B., glede na njihovo nelikvidnost, ni mogoče določiti in da je pri izvršitvi tržne manipulacije, manipulativni namen nepomemben. Toženka se sklicuje na obstoj nezakonitega poslovnega razloga. S tem odpade ekskulpacijski razlog iz 12. člena Uredbe MAR. Glede vpliva na ceno tožnik izhaja iz posameznega posla. Očitek toženke pa temelji na načinu trgovanja tožnika, torej vseh ugotovljenih okoliščinah tega trgovanja. Toženka je v Odredbi ugotovila okoliščine (preteklo in sedanje poslovno sodelovanje navedenih družb, dolgoletno medsebojno poznavanje njihovih lastnikov oz. zastopnikov, njihovo kapitalsko oz. upravljavsko povezanost, sorodstveno povezanost njihovih lastnikov), ki predstavljajo skupek objektivnih okoliščin, ki skupaj izkazujejo obstoj mreže povezav in ki utemeljujejo zaključek o povezanem ravnanju obravnavanih družb pri sklepanju poslov z delnico B. Toženka je dejstva in okoliščine, ki kažejo na tržno manipulacijo, obravnavala skupno, saj nekateri znaki samostojno ne zadostujejo za materialnopravni zaključek o tržnem manipuliranju. Teh znakov je več in so med seboj časovno in logično povezani ter kažejo, da gre za tržno manipulacijo. Trgovalni podatki izkazujejo enake okoliščine sklenitve oz. poskusa sklenitve poslov ter enako vsebino poslov z delnico B. in so navedeni v Odredbi. Ne gre za posamezen posel, ampak za vzorec sklepanja več poslov, ki so si sledili v opazovanem obdobju. Opisanih je več kriterijev, ki so bili izpolnjeni hkrati (padec cene delnice B. se je presojal skupaj s tem, kdo je sporne posle sklepal) in utemeljujejo zaključek o tržni manipulaciji. Bistveni element tržne manipulacije, ki tudi izhaja iz ugotovljenega načina trgovanja tožnika, je vzbujanje napačne predstave o trgovanju z delnico B. in vplivanje na oblikovanje (nižje) cene tečaja delnice B., na podlagi več sklenjenih poslov v obdobju petih mesecev med navedenimi družbami, ki so pri tem delovale povezano oz. usklajeno. V obravnavanem primeru je ponovno izkazan podoben način trgovanja tožnika z delnicami B., kot ga je toženka ugotovila že v letu 2017 in v tem postopku nadzora tudi že izdala odredbo zaradi kršitve prepovedi tržne manipulacije. Res je, da toženka normalne cene ni ugotavljala, saj je zagotovitev nenormalne cene (kar predpostavlja ugotavljanje normalne cene) ali umetne ravni cene finančnega instrumenta znak izvršitvenega ravnanja tržne manipulacije iz podtočke (ii) točke (a) prvega odstavka 12. člena Uredbe MAR, ki ga ne očita. Pomembno dejstvo so elementi podtočke (i) točke (a) prvega odstavka 12. člena Uredbe MAR, to je ugotovitev o zaporedni objektivni spremembi cene delnice B. navzdol, torej nižanju cene, glede na uradni tečaj predhodnega dne,, ki so bile posledica medsebojnih poslov tožnika ter družb D. in E., ki so delovale povezano oz. usklajeno. Čim pa je tako, cena, ki jo oblikujejo dogovorjeni posli, ne odraža ponudbe in povpraševanja na trgu. V konkretnih okoliščinah usklajenega trgovanja, je zavedenost tretjih oseb na trgu objektivno dejstvo, saj so bili ti zavedeni z napačno predstavo glede trgovanja z delnico B. glede ponudbe, povpraševanja in trenda gibanja cene. Očitek zavajajoče predstave glede ponudbe, povpraševanja in cene B., ni utemeljen. Nelikvidnost delnice po mnenju toženke ne izključuje možnosti izvajanja tržne manipulacije. Nesporno se je likvidnost delnice B. v obravnavanem obdobju povečala. Različno vrednotenje obsega tega povečanja, pa ni pomembno. Ključno je, da je tožnik na podlagi nakupnih naročil sklepal posle z delnicami B. po nižji ceni od cene prejšnjega sklenjenega posla. Vsako znižanje tečaja pa ne predstavlja tržne manipulacije. Za obstoj tržne manipulacije, kot jo opredeljuje podtočka (i) točke (a) prvega odstavka 12. člena Uredbe MAR, je bistven način trgovanja. Ta pa je na podlagi analize naročil in poslov z delnicami B., ki so navedeni v 1. točki izreka Odredbe, izdajanje nakupnih naročil s strani tožnika in sklepanje oz. poskus sklepanja poslov z delnico B. od 31. 5. 2022 do 24. 10. 2022, pri čemer so bila tožnikova naročila usklajena glede količine in cene, ki je vedno odstopala od predhodne, z naročili družb D. in E., s katerima je tožnik deloval povezano. Tožnik je na prepovedan način poskrbel za vtis trgovanja z delnico B. in gibanje njene cene (navzdol), kar pomeni, da so bili ostali udeleženci zavedeni z napačno predstavo o tem trgovanju glede ponudbe, povpraševanja in (padanja) cene teh delnic. Glede poskusa sklenitve poslov z delnicami b. iz 1. c.) točke izreka Odredbe pa Uredba MAR v 15. členu izrecno prepoveduje "izvajanje ali poskus izvajanja" tržne manipulacije. Nakupna naročila tožnika iz 1. c.) točke izreka Odredbe, ki jih je oddal na trg in niso bila izvršena oz. se posli niso sklenili, ker so bila nasprotna prodajna naročila s strani družbe E. prepozno vnesena oz. oddana, pa predstavljajo poskus izvajanja tržne manipulacije. Za vsa izdana nakupna naročila tožnika (izvršena in neizvršena) je toženka ugotovila enake okoliščine, ki so ključne za utemeljevanje izvajanja oz. poskusa izvajanja tržne manipulacije v obravnavanem primeru. Te okoliščine so: da so tožnik in družbi D. ter E. izdajali nasprotna (medsebojna) nakupna oz. prodajna naročila, ki so bila usklajena glede količine in cene, količina je bila vedno minimalna, cena je vedno odstopala od predhodne, posledično so bili ostali udeleženci na trgu zavedeni z napačno predstavo o trgovanju z delnico B. glede ponudbe, povpraševanja in cene te delnice. V nadaljevanju navaja okoliščine, ki kažejo na povezanosti navedenih družb. Tožnik zavrača vsebino časopisnih člankov in jim oporeka zaradi časovne oddaljenosti, ne ugovarja pa dejstvu, da A. A. in J. J. povezuje dolgoletno poznanstvo ter skupno profesionalno udejstvovanje na področju trga finančnih instrumentov na položaju predsednika uprave oz. pooblaščenega borznega posrednika v isti borznoposredniški družbi (K.). Tožnik se do teh relevantnih dejstev ni opredelil in jih ni zanikal niti v tožbi.
9.Iz objavljenega Letnega poročila družbe C., d.d. za leto 2021 izhaja, da se je v letu 2021 povečal lastniški kapital (indeks 111) in sredstva (indeks 105). V letu 2021 so bile izplačane dividende (100,00 EUR na delnico B.). Sprejet je bil sklep o izplačilu vmesne dividende 60,00 EUR na delnico B. Dne 24. 3. 2022 je družba C., d.d. izplačala za 9.374.880 EUR dividend. Opisano je, ne glede na zmanjšanje čistega poslovnega izida (indeks 35), zadoščalo za pričakovanje rasti cene delnice B. na podlagi objavljenih letnih rezultatov (in ne obratno). Zakoniti poslovni razlog mora biti izključen, da poleg obstoja enega ali več zakonitih poslovnih razlogov za izveden posel, naročilo ali ravnanje ne sme obstajati še nezakoniti poslovni razlog za izveden posel, naročilo ali ravnanje (z namenom oz. zaradi vplivanja na ceno finančnega instrumenta). Tega pa po mnenju toženke tožnik ni izkazal. Glede 10 % spremembe tečaja delnice B. v enem mesecu, je tožnik spregledal, da je cena delnice B. od 31. 5. 2022 do 11. 11. 2022 padla iz 570,00 EUR na 314,00 EUR, to je za 44,91 %. Toženka ni zatrjevala, da tožnik ni sklenil poslov tudi z drugimi subjekti. Drugi udeleženci na trgu pa so bili zavedeni z napačno predstavo o trgovanju z delnico B., ki jo je vzbujal tožnik skupaj z družbama D. in E., ki so delovali povezano oz. usklajeno. Tržna manipulacija z nelikvidno delnico B., ki se tožniku očita, je po mnenju toženke izkazana. Tožnik v tožbi trditveno podlago razširja z navedbami in dokazi, ki predstavljajo nova dejstva in nove dokaze (479. člen ZTFI-1). Tožnik je šele v tožbi predlagal postavitev izvedenca. S predlaganimi listinskimi dokazi v tožbi tožnik dokazuje dejstvo globine trga delnice B., kar je nepotrebno. Agencija se je do relevantne globine trga delnice B. že opredelila v Odredbi. Odločilna dejstva o tržni manipulaciji, izvršeni s sklenjenimi posli tožnika z ostalimi subjekti nadzora, je toženka ugotovila že na podlagi listinskih dokazov, zbranih v postopku nadzora ter je svoje ugotovitve tudi obrazložila in utemeljila v obrazložitvi Odredbe in izpodbijane odločbe. Napačno je tožnikovo stališče, da so nadzorni ukrepi Agencije kaznovalne narave. Izpodbijana Odredba je bila izdana v postopku nadzora. Stroške predmetnega postopka je Agencija odmerila po prvem odstavku Tarifne številke 101 Tarife o taksah in nadomestilih, ki določa kriterij zahtevnosti posamezne zadeve za določitev takse (od 100 do 400 točk), ki ga je tudi upoštevala in utemeljila.
10.Tožba je utemeljena.
11.Z izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu je toženka zavrnila tožnikov ugovor z dne 9. 10. 2023 zoper Odredbo Agencije 0605-12/2022-37 z dne 12. 9. 2023, s katero je ugotovila tožnikovo kršitev prepovedi tržne manipulacije iz 15. člena Uredbe MAR v zvezi s podtočko (i) točke (a) prvega odstavka 12. člena Uredbe MAR, ki naj bi jo storil tožnik oz. za njegov račun A. A. od 31. 5. 2022 dalje skupaj z družbama D. in E., s katerima naj bi deloval povezano in naj bi sklenil oz. poskusil skleniti posle z delnico B. izdajatelja C., d.d. na organiziranem trgu Ljubljanske borze, ki so dajali ostalim udeležencem zavajajočo predstavo glede ponudbe, povpraševanja in cene delnice B. Določba 15. člena Uredbe MAR prepoveduje poskus ali izvajanje tržne manipulacije, ki je opredeljena v 12. členu Uredbe MAR. Med strankama je sporno vprašanje ali je tožnik pri sklepanju predmetnih poslov z delnico B. v obravnavanem obdobju ravnal povezano in usklajeno z družbama D. in E. Sporna je ugotovitev toženke, da obravnavani posli z delnico B. predstavljajo tržno manipulacijo oz. poskus tržne manipulacije. Tožnik je v postopku pred Agencijo (v ugovoru zoper Odredbo) in tudi v tožbi očital, da je toženka storila bistveno kršitev določb postopka, ker ni opravila glavne obravnave in na njej izvedla predlaganih dokazov (zaslišanja prič), zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno.
12.Uredba MAR v točki (a) prvega odstavka 12. člena tržno manipulacijo opredeljuje kot sklenitev posla, oddajo naročila za trgovanje ali drugo ravnanje, ki, med drugim (i) da je ali bi lahko dajalo napačne ali zavajajoče signale glede ponudbe finančnega instrumenta, povpraševanja po njem ali njegove cene, /.../, razen če oseba, ki sklene posel, odda naročilo za trgovanje ali se zaveže za kakršnokoli drugo ravnanje, ugotovi, da je bil tak posel, naročilo ali ravnanje izveden iz zakonitih razlogov in so skladni s sprejeto tržno prakso, kot je vzpostavljena v skladu s 13. členom. V 15. členu Uredba MAR nato tržno manipulacijo prepoveduje, za kršitev te prepovedi pa 30. člen Uredba MAR državam članicam nalaga, da (med drugim) omogočijo vsaj odreditev prenehanja ravnanja in prepoved ponovitve takšnega ravnanja kot upravni ukrep. V tej zvezi ZTFI-1 v drugem odstavku 426. člena določa, da če toženka pri nadzoru ugotovi kršitev določb Uredbe MAR, navedenih v (a) točki prvega odstavka 30. člena Uredbe MAR, /.../ izreče ukrepe nadzora iz (a) do (g) točke drugega odstavka 30. člena Uredbe MAR (in globe iz 540. člena ZTFI-1).
13.Na podlagi petega odstavka 476. člena ZTFI-1 je zoper upravni akt, kot je tudi izpodbijani akt, zagotovljena pravica do sodnega varstva, kar izhaja tudi iz pravnega pouka izpodbijanega akta. V skladu z drugim odstavkom 475. člena ZTFI-1 se za postopek sodnega varstva smiselno uporablja ZUS-1. Sodišče je izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu preizkušalo na podlagi 480. člena ZTFI-1 v mejah tožbenega zahtevka in v razlogov, ki so navedenih v tožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. Pri tem je sodišče v skladu z določbo 479. člena ZTFI-1 upoštevalo, da tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku pred Agencijo.
14.Za odločitev v konkretnem primeru je relevantna tudi določba 471. člena ZTFI-1, na podlagi katere Agencija odloča brez naroka (prvi odstavek). Ne glede na prejšnji odstavek Agencija razpiše ustno ali videokonferenčno obravnavo, če: 1. je treba zaslišati priče ali izvedence, 2. sta v postopku udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi interesi, 3. je treba opraviti predstavitev vodenja poslov borznoposredniške družbe po 43. členu ZBan-3 v zvezi s 185. členom tega zakona ali 4. v drugih primerih, če presodi, da je to koristno za razjasnitev zadeve (drugi odstavek). V skladu z določbo drugega odstavka 463. člena ZTFI-1 se v primeru, če z ZTFI-1 ni drugače določeno, za postopke odločanja Agencije uporablja ZUP.
15.Sodišče se najprej opredeljuje do zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka.
16.Tožnik je že v postopku pred Agencijo (v ugovoru zoper Odredbo) podal pravočasen in substanciran dokazni predlog za zaslišanje prič: A. A., F. F. in G. G., ki bi lahko izpovedali, da tožnik in družbi D. in E. pri trgovanju z delnicami B. v obravnavanem obdobju niso povezano delovali oz. se za sklepanje poslov z delnicami B. niso medsebojno dogovarjali ter, da niso imeli nikakršnih koristi od nižjega tečaja delnic B. Z navedenim dokaznim predlogom je tožnik skušal dokazati v konkretnem primeru pravno relevantno dejstvo, ki je bilo med strankama sporno in sicer, da tožnik z družbama D. in E. pri trgovanju z delnicami B. v obravnavanem obdobju ni deloval povezano oz. se za sklepanje poslov z delnicami B. niso medsebojno dogovarjali. Za dokazovanje tega spornega dejstva je tožnik predlagal zaslišanje takratnih zastopnikov navedenih družb: A. A., F. F. in G. G. Toženka je predlagane dokaze z zaslišanjem prič zavrnila z obrazložitvijo v izpodbijani odločbi, da je odločilna dejstva o povezanosti ravnanja navedenih družb ugotovila že na podlagi listinskih dokazov, zbranih v postopku nadzora trgovalnih podatkov borze, podatkov KDD in borznoposredniške družbe. Dejansko stanje je v tem delu bilo po mnenju toženke zato že razjasnjeno in dokazano, saj zaključki o povezanosti teh oseb temeljijo na objektivnih dejstvih in dokazih. Zaslišanje A. A., F. F. in G. G., ki naj bi izpovedovali dejstva o nepovezanosti tožnika z družbama D. in E. pri obravnavanem trgovanju z delnico B., po mnenju toženke ni potrebno ter tudi ne bi doprineslo k razjasnitvi zadeve. S takšno zavrnitvijo dokaznega predloga pa je toženka, ne da bi poprej zaslišala predlagane priče, vnaprej presodila, da izvedba teh dokazov ne bo spremenila njenih dejanskih ugotovitev o povezanem delovanju tožnika z družbama D. in E. Tožnik po presoji sodišča povsem utemeljeno ugovarja, da je toženka izvedla vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dovoljena. Tudi sodišče sodi, da zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem prič z argumentom, da njihovo zaslišanje ne bi v ničemer doprineslo k dodatni razjasnitvi zadeve, pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno zaradi česar je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in kršitev pravice do izvajanja dokazov (ki je sestavni del pravice do izjave) ter predstavlja tudi kršitev ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Toženka se je v konkretnem primeru pri svojem odločanju nezakonito oprla zgolj na listinske dokaze, predlagano zaslišanje prič pa ni zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov.
17.Po presoji sodišča ni pravilno stališče toženke, da je zakonito zavrnila v postopku predlagano zaslišanje prič A. A., F. F. in G. G., ki naj bi izpovedali o neobstoju povezanega delovanja oz. medsebojnega dogovarjanja tožnika z družbama D. in E., ker je odločilna dejstva ugotovila že na podlagi listinskih dokazov, zbranih v postopku nadzora in je to dejstvo štela za dokazano. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič se toženka sklicuje na pisne izjave prič in sicer, da je tožnik (direktor A. A.) v dopisu z dne 2. 12. 2022 že pisno izpovedal, da z družbama D. in E. ni povezano deloval oz. se za sklepanje poslov z delnicami B. ni dogovarjal. Enako sta s tem v zvezi v dopisu z dne 2. 12. 2022 v postopku nadzora pisno izpovedovali tudi družbi D. (direktor F. F.) in E. (direktor G. G.) v dopisu z dne 27. 2. 2023. Toženka v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga zaslišanja prič navaja, da je pisne izjave prič v postopku nadzora že presodila ter na podlagi vseh listinskih dokazov skupaj štela dejstvo povezanosti ravnanja tožnika z družbama D. in E. pri obravnavanih poslih tožnika z delnico B. za dokazano. Razlogi za razpis ustne obravnave po 471. členu ZTFI-1 v obravnavanem primeru po mnenju toženke niso bili podani, saj zaslišanje prič, ki so v postopku že podale pisne izjave in bi o tem še ustno izpovedovale, ni bilo potrebno. Dejansko stanje je bilo po mnenju toženke v celoti razjasnjeno. Sodišče predhodno navedenim stališčem toženke ne sledi. Četudi dajejo stranke v skladu z določbo 469. člena ZTFI-1 svoje izjave pisno in jim možnost podajanja pisnih izjav Agencija v skladu z določbo 470. člena ZTFI-1 tudi mora zagotoviti, lahko v dokaz svojih trditev predlagajo tudi zaslišanje prič. V skladu s 1. točko drugega odstavka 471. člena ZTFI-1 Agencija razpiše ustno obravnavo, če je treba zaslišati priče ali izvedence. O tem, kdaj je treba zaslišati priče, ZTFI-1 nima posebnih določb.
1.V skladu z drugim odstavkom 463. člena ZTFI-1 se v primeru, če z ZTFI-1 ni drugače določeno, za postopke odločanja Agencije uporablja ZUP. Navedeno pomeni, da mora Agencija v postopkih spoštovati tudi temeljna načela ZUP (8. člen in 9. člen) ter zagotavljati spoštovanje ustavnih pravic in svoboščin (2. člen, 22. člen in 23. člen Ustave RS). Agencija bi morala predlagane dokaze obravnavati in jih izvesti ali pa zavrniti iz zakonsko dopustnih razlogov. Med temi razlogi pa ni dopustna vnaprejšnja dokazna ocena.
2.V konkretnem primeru je toženka tožnikov dokazni predlog za zaslišanje prič zavrnila z neustreznim argumentom, da so navedene priče že podale pisne izjave in da dejstvo o povezanosti ravnanja tožnika z družbama D. in E. pri obravnavanih poslih tožnika z delnico B. šteje za dokazano že na podlagi listinskih dokazov. O tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi, pri čemer se dokazi izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati (prvi odstavek 165. člena ZUP). Kot dokaz se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, postavitev izvedenca in ogled (drugi odstavek 164. člena ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj preko izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni.
Povedano drugače: če stranka zatrjuje, da listine, četudi naj bi izkazovale resnično stanje stvari, tega ne izkazujejo, in to stranka izpodbija z drugimi dokazi oz. jih predlaga (npr. zaslišanje prič), mora organ (torej tudi toženka), oceniti dokazno vrednost te listine in drugih predlaganih dokazov, ki jih mora zato tudi izvesti. Ker je v obravnavanem primeru tožnik ugotovljenim dejstvom, ki naj bi izhajali iz listinske dokumentacije ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo drugih dokazov in sicer zaslišanje predlaganih prič, bi morala po presoji sodišča toženka opraviti ustno obravnavo in predlagane priče tudi zaslišati. Kolikor se toženka pri utemeljevanju, da ji ustne obravnave ni treba opraviti zaradi posebnosti postopka sklicuje na 469. člen, 47o člen in prvi odstavek 471. člena ZTFI-1, je po presoji sodišča takšno stališče napačno. Res je, da se zaradi posebnosti postopka nadzora Agencije dokazni postopek izvaja s podajo pisnih izjav stranka, vendar pa to ni izključno dokazno sredstvo, saj je tudi v teh postopkih dopustno dokazovanje z vsemi dokaznimi sredstvi, ki so primerna in ustrezna. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba dokazni predlog za zaslišanje prič izvesti ali pa ga zavrniti iz zakonsko dopustnih razlogov tj., če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga priča dokazala za odločitev ni pravno relevanten ali pa neprimerno za ugotovitev določenega dejstva.
Ker je v konkretnem primeru tožnik že v postopku nadzora ugovarjal, da z družbama D. in E. pri trgovanju z delnicami B. v obravnavanem obdobju ni deloval povezano oz. se za sklepanje poslov z delnicami B. z njima ni dogovarjal in v ta namen predlagal izvedbo zaslišanja prič A. A., F. F. in G. G., bi morala toženka po presoji sodišča opraviti ustno obravnavo in na njej zaslišati predlagane priče. Navedenega dokaznega predloga toženka tudi ni zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov. S tem je kršila tožnikovo pravico do izvedbe predlaganih dokazov in s tem njegovo pravico do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče sodi, da je toženka s tem, ko tožniku ni omogočila dokazovanja njegovih (nasprotnih) trditev glede spornih dejstev na glavni obravnavi zagrešila bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar je vplivalo ali moglo vplivati na ugotovitev v konkretni zadevi zaradi česar je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu nezakonita.
Ker so bila v predmetni zadevi bistveno kršena pravila postopka (drugi odstavek 27. člena ZUS-1), ki jih je ugovarjal tožnik že v postopku pred Agencijo in posledično dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in točki 1 in 3 izreka izpodbijane odločbe odpravilo ter zadevo v navedenem obsegu na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj, ob upoštevanju stališč sodišča glede pravil postopka, o zadevi ponovno odloči. V ponovnem postopku naj toženka sledi stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, ter opravi ustno obravnavo, na njej tožniku omogoči dokazovanje svojih trditev, po potrebi izvede še druge dokaze in sledeč rezultatu ugotovitvenega postopka o zadevi ponovno odloči. Če pa toženka meni, da zaslišanje predlaganih prič ni primerno, ni potrebno ali nerelevantno, pa naj predlagan dokaz zavrne z ustavnoskladno obrazložitvijo.
Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu naj odloči v sporu polne jurisdikcije ter samo izvede dokazni postopek, ker pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni saj podatki postopka glede na ugotovljene kršitve zakona za to niso dali ustrezne podlage. Ker sodišče ni samo odločalo o stvari v sporu polne jurisdikcije tudi ni izvedlo glavne obravnave in v tožbi predlaganih dokazov. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.
Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj vse postopke, ki se v zvezi z očitano tržno manipulacijo vodijo pri naslovnemu sodišču skladno s prvim odstavkom 42. členom ZUS-1 združi v skupno obravnavanje in odločanje, saj nanj ni vezano.
Sodišče se do drugih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, ker so že ugotovljene kršitve pravil postopka zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe v izpodbijanem delu.
Sodišče je seznanjeno s sodbo Upravnega sodišča RS I U 439/2024-21 z dne 4. 11. 2024, v kateri pa sodišče pa ni našlo kršitev določb postopka, kot so bile podane v konkretnem primeru in jih je že v postopku pred Agencijo ugovarjal tožnik.
Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika pripada tožniku, če je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, povrnitev stroškov v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).
-------------------------------
1Glej sodbi Upravnega sodišča RS I U 426/2016-15 z dne 10. 10. 2017 in IV U 222/2017-41a z dne 3. 6. 2019.
2Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 190/2017 z dne 13. 2. 2019.
3R. Pirnat v Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana, 2020, str. 207-210.
Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES - člen 12, 15
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.