Jedro

Ni dovolj, da opis kaznivega dejanja krive ovadbe vsebuje le pravno opredelitev kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženec naznanil, ampak mora vsebovati tudi naznanjena dejstva in okoliščine iz katerih izhajajo zakonski znaki naznanjenega kaznivega dejanja, v obravnavani zadevi kaznivega dejanja izsiljevanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe „naznanitev kaznivega dejanja“ mora torej biti konkretiziran z opisom naznanjenega kaznivega dejanja, saj sicer ni mogoče oceniti, ali je naznanjeno dejanje res kaznivo dejanje in tako, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ne more namreč biti dvoma, da naznanitev, da je nekdo storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ne predstavlja le očitka o pravni opredelitvi uradno pregonljivega kaznivega dejanja, saj je ovadba izjava, katere vsebina je predvsem opis določenega kaznivega dejanja s konkretizacijo vseh njegovih znakov (pravna opredelitev ni pomembna) in navedba določenega storilca.

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijani sklep v odločbi o stroških postopka dopolni tako, da morata oškodovanca kot tožilca povrniti tudi potrebne izdatke in nagrado obdolženčevega zagovornika; pritožba oškodovancev kot tožilcev pa se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, zavrglo obtožni predlog oškodovancev kot tožilcev, zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da sta oškodovanca kot tožilca, na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP, dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter morebitne potrebne izdatke obdolženca.

Proti takemu sklepu sta vložila pritožbi obdolženčev zagovornik in oškodovanca ko tožilca.

Oškodovanca kot tožilca potom pooblaščenca navajata, da vlagata pritožbo iz pritožbenega razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje. Obdolženčev zagovornik navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa, v kolikor meni, da so izpolnjeni pogoji, izpodbijani sklep spremeni v pritožbi nakazni smeri ter v primeru ugoditve pritožbi pritožnikov prizna nagrado za sestavo tožbe v višini 500,20 EUR.

Pritožba oškodovancev kot tožilcev ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba obdolženčevega zagovornika.

Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrglo obtožni predlog zato, ker je ugotovilo, da dejanje, ki je predmet obtožnega predloga oškodovancev kot tožilcev ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP). Obdolženčev zagovornik sicer v pritožbi pravilno izpostavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa dejansko izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), vendar pritožbeno sodišče kljub sicer pravilnemu stališču tega pritožnika, ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav iz drugega sledečega razloga.

Tako kot za obtožni predlog državnega tožilca tudi za obtožni predlog oškodovanca kot tožilca velja, da mora vsebovati opis kaznivega dejanja, to je opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja mora biti tak, kot se zahteva za obtožnico, torej mora vsebovati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet na katerem, in sredstvo s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, kot ga vsebuje obtožni predlog in je povzet v izrek izpodbijanega sklepa, ne zadostuje tem kriterijem. Ni dovolj, da opis kaznivega dejanja krive ovadbe vsebuje le pravno opredelitev kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženec naznanil, ampak mora vsebovati tudi naznanjena dejstva in okoliščine iz katerih izhajajo zakonski znaki naznanjenega kaznivega dejanja, v obravnavani zadevi kaznivega dejanja izsiljevanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe „naznanitev kaznivega dejanja“ mora torej biti konkretiziran z opisom naznanjenega kaznivega dejanja, saj sicer ni mogoče oceniti, ali je naznanjeno dejanje res kaznivo dejanje in tako, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ne more namreč biti dvoma, da naznanitev, da je nekdo storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ne predstavlja le očitka o pravni opredelitvi uradno pregonljivega kaznivega dejanja, saj je ovadba izjava, katere vsebina je predvsem opis določenega kaznivega dejanja s konkretizacijo vseh njegovih znakov (pravna opredelitev ni pomembna) in navedba določenega storilca.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da opis kaznivega dejanja naveden v obtožnem predlogu subsidiarnih tožilcev ne vsebuje (vseh) znakov kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo tako kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

Obdolženčev zagovornik pa ima prav, da je odločitev o stroških postopka v nasprotju z drugim odstavkom 96. člena ZKP, oziroma pomanjkljiva. Drugi odstavek 96. člena ZKP določa, da če se postopek konča s sklepom, s katerim se postopek ustavi ali obtožnica zavrže, mora oškodovanec kot tožilec povrniti tudi potrebne izdatke in nagrado obdolženčevega zagovornika, saj v obravnavani zadevi ne gre za primere, ki so naštete v drugem odstavku 96. člena ZKP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Odločitev pritožbenega sodišča ima podlago v tretjem odstavku 402. člena ZKP.