Jedro

Vsak od več dedičev odgovarja za zapustnikove obveznosti samo do višine vrednosti svojega dednega deleža in če ta ne zadostuje za kritje celotne obveznosti (dolga), lahko upnik plačilo razlike zahteva od drugih dedičev.

Izrek

V delu, ki se nanaša na pravnomočno odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo, prisojeno J. Š. v višini 5.482,10 EUR oziroma 1,400.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se revizija zavrne.

V ostalem se revizija zavrže.

Obrazložitev

1. Prva tožnica je vdova, drugi in tretji tožnik pa sta sina B. Š., ki je umrl v prometni nesreči 26. 6. 1990. Za posledicami prometne nesreče je umrl tudi njen povzročitelj B. Z.; toženka je njegova vdova. Vsi trije tožniki so zahtevali, da jim mora tožnica plačati odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, prvi tožnici pa plačati tudi odškodnino za premoženjsko škodo (pogrebne stroške in nakup žalnih oblačil).

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka prvi tožnici plačati 1,400.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo ter 17.025,50 SIT odškodnine za premoženjsko škodo ter S. Š. 1,000.000 SIT in D. Š. 700.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper tako sodbo zavrnilo.

4. Toženka sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo revizijsko sodišče nanje odgovorilo.

5. Revizija je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

6. Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije

7. V premoženjskopravnih sporih (takšni spori so tudi odškodninski spori) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR oziroma 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če imajo zahtevki v tožbi različno dejansko in pravno podlago, ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Po stališču revizijskega sodišča se morajo enaki procesni položaji obravnavati enako in je treba pravilo o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta pri pasivnem sosporništvu uporabiti tudi, ko je sosporništvo aktivno(1). To v konkretnem primeru pomeni, da je revizija nedovoljena glede prvi tožnici prisojenih 9.140,90 SIT in 7.884,60 SIT, ker ta zneska ne dosegata revizijskega praga in ker je njuna dejanska in pravna podlaga drugačna od prisojenega ji zneska 1,400.000 SIT; nedovoljena je tudi, prav tako zaradi nedoseganja revizijskega praga, glede S. Š. prisojenega zneska 1,000.000 SIT in D. Š. prisojenih 700.000 SIT odškodnine. Zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije a) o procesnih kršitvah

8. Zakoniti dedni delež toženke je znašal 1/2 zapuščine, deleži preostalih dedičev pa skupaj še 1/2. Toženka uveljavlja, da so vsi dediči po materialnem pravu enotni in nujni sosporniki, ker so med seboj v takšni zvezi, da lahko le vsi skupaj razpolagajo s pravicami iz zapuščine, iz te pravice pa izhaja tudi nujnost, da so lahko le vsi skupaj toženi. Ker so tožniki tožbo vložili samo proti revidentki, je tožena napačna stranka in bi moralo sodišče zahtevek že iz tega razloga zavrniti.

9. Stališče revidentke je zmotno: ne le zato, ker so si dediči zapuščino že razdelili (toženka sama poudarja, da je odplačno pridobila dedne deleže svojih sodedičev), skupno upravljanje in razpolaganje z dediščino pa je predpisano le za čas do delitve (prvi odstavek 145. člena ZD), pač pa tudi zato, ker je izrecno predpisana solidarna odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove (tretji odstavek 142. člena ZD), kar pomeni, da imajo upniki pravico izbire, ali bodo tožili vse dediče ali samo nekatere (pri tem je lahko odločitev, da bodo tožili samo nekatere dediče, v njihovo škodo(2). Dediči kot dolžniki zapustnikovega dolga torej niso ne enotni in ne nujni sosporniki(3).

10. Revidentka trdi, da je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ker so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju, saj je najprej zapisano, da znaša vrednost zapuščine 4.400.000 SIT, kasneje pa, da ta vrednost znaša 4.500.000 SIT, pri čemer ni jasno, katero vrednost je pritožbeno sodišče štelo za vrednost celotne zapuščine in katero za vrednost toženkinega dednega deleža. Poleg tega je bila vrednost zapuščine med strankama nesporna in je sodišče sploh ne bi smelo ugotavljati.

Očitek je neutemeljen. Razlogov o tem, koliko znaša vrednost celotne zapuščine, v izpodbijani sodbi sploh ni, saj ta ugotovitev ob pravilni uporabi materialnega prava (ker toženka za zapustnikove obveznosti odgovarja le do višine vrednosti svojega dednega deleža) ni pomembna. Zapis o tem, koliko znaša vrednost toženkinega dednega deleža pa je povsem jasen: ta vrednost znaša 4.400.000 SIT, kar je bilo med pravdnimi strankami na naroku za glavno obravnavo 9. 11. 2004 ugotovljeno kot nesporno. Nadaljnji zapis, da je toženka sodedičem, ki so ji skupaj odstopili preostalo polovico zapuščine, za to odplačala skupno 4.500.000 SIT je le argument za zaključek, da toženkina odgovornost ni izčrpana že pri znesku, morebiti nižjem od 4.400.000 SIT. Nejasnosti v razlogih oziroma nasprotja med njimi torej ni. Ne drži niti trditev, da naj bi pritožbeno sodišče ugotavljalo vrednost zapuščine, pa je ne bi smelo, ker o njej ni spora: kot je bilo že navedeno, je v razloge izpodbijane sodbe zgolj povzelo med pravdnimi strankami nesporno ugotovljeno vrednost. b) o uporabi materialnega prava

11. Toženka uveljavlja, da sta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče zmotno uporabili določbo 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), po kateri dedič odgovarja za zapustnikove dolgove samo do višine vrednosti podedovanega premoženja. Opozarja, da v primeru, ko je dedičev več, vsak dedič odgovarja le do višine vrednosti svojega dednega deleža in ne do višine vrednosti celotne zapuščine. Zato bi v konkretnem primeru, ko vrednost zapuščine po ugotovitvah nižjih sodišč znaša 4,400.000 SIT, toženka lahko odgovarjala največ do višine 2,200.000 SIT in ne do vrednosti celotne zapuščine, saj je njen dedni delež znašal le 1/2 zapuščine. Ostali dediči so ji sicer dedne deleže odstopili, vendar zaradi tega niso prenehali biti dediči. 12. Glede odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove je v 142. členu ZD določeno: (1) da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja; (2) da dedič, ki se je odpovedal dediščini, ni odgovoren za zapustnikove dolgove; (3) da so v primeru, če je dedičev več, ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne ter (4) da se med dediči delijo dolgovi v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, če ni v oporoki drugače določeno.

13. Zapustnikovi dolgovi in njegove obveznosti (poleg premoženja in premoženjskih pravic in nekaterih nepremoženjskih pravic) so sestavni del zapuščine. Zaradi medsebojne povezanosti stvari, pravic in obveznosti, ki spadajo v zapuščino, tudi zapustnikove obveznosti na dediča preidejo v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). Če je dedičev več, se odgovornost za zapustnikove obveznosti (med katere spadajo tudi dolgovi) med njih porazdeli. Dediči odgovarjajo solidarno in osebno, s podedovanim in s svojim siceršnjim premoženjem (odgovornost pro veribus hereditatis)(4), vendar je ta osebna odgovornost za zapustnikove dolgove ex lege kvantitativno omejena do vrednosti tistega, kar je dedič podedoval: meja dedičeve osebne odgovornosti za zapustnikove obveznosti je vrednost aktive zapuščine. Zaradi solidarnosti osebne odgovornosti dedičev lahko upniki sami izberejo, ali bodo zahtevali izpolnitev od vseh ali od nekaterih dedičev; če upnik ne zajame s tožbo vseh dedičev, gre to lahko samo na njegovo škodo, ne pa na škodo sodedičev: kot pravilno meni revidentka in kot je pravilno pojasnilo tudi pritožbeno sodišče, vsak od več dedičev odgovarja za zapustnikove obveznosti samo do višine vrednosti svojega dednega deleža in če ta ne zadostuje za kritje celotne obveznosti (dolga), lahko upnik plačilo razlike zahteva od drugih dedičev(5). Dedič namreč ne odgovarja za obveznosti (dolgove), ki bi jih "napravil" sam, pač pa jih je "napravil" zapustnik, zato je zakon z opisano omejitvijo osebne odgovornosti zagotovil, da dedič s tem, ko je dedoval po zapustniku, ne bi prišel v slabši položaj od tistega, ki bi ga imel, če sploh ne bi dedoval(6).

14. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da vrednost toženkinega dednega deleža (ki je predstavljal 1/2 zapuščine) znaša 4,400.000 SIT (kar je bilo na naroku za glavno obravnavo 9. 11. 2004 ugotovljeno kot nesporno). To je torej meja, do katere seže toženkina odgovornost za obveznosti njenega umrlega moža do tožnikov ter je nepomembno, do katere višine je seglo izplačilo dednih deležev preostalih dedičev, ki jim je skupaj pripadla preostala polovica zapuščine.

15. V zvezi z vprašanjem kvantitativne omejitve odgovornosti za zapustnikove obveznosti je treba odgovoriti na vprašanje, ki ga načenja revizija: ali se omejitev nanaša samo na upnici (glede obeh upnikov je revizija nedovoljena) prisojeno glavnico, ali tudi zamudne obresti od nje in stroške pravdnega postopka. Revidentka namreč trdi, da je vsota stroškov pravdnega postopka in zakonskih zamudnih obresti že večkrat presegla vrednost njenega dednega deleža. V zvezi s tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da je dolžan dedič poravnati vsako zapustnikovo obveznost v celoti, torej poleg glavne terjatve plačati tudi stranske terjatve: obresti, penale, stroške in podobno, vendar le tiste, ki so nastale do zapustnikove smrti kot trenutka prehoda zapuščine na dediča (132. člen ZD)(7) in le do takrat, ko plačilo navedenih postavk doseže mejo vrednosti njegovega dednega deleža. Za več, kot znaša njemu pripadla aktiva, ne odgovarja. Ko dedič za plačevanje zapustnikovih dolgov izda toliko, kot ustreza vrednost njemu pripadle aktive zapuščine, osebna odgovornost za zapustnikove dolgove preneha; dedič ima ugovor, da je njegova odgovornost za zapustnikove dolgove izčrpana(8). Gre za samostojen ugovor materialnega prava, ki se lahko nanaša na tožbeni zahtevek v celoti ali le na njegov del(9). Da plačilo, ki se zahteva od nje, presega vrednost njenega dednega deleža, bi morala toženka ugovarjati že med pravdo(10). Tega ni storila vse do revizije. Ker defenzivnih procesnih dejanj toženke v tej smeri ni bilo, je neutemeljen njen revizijski očitek, da bi morala biti omejitev, da za zapustnikove obveznosti odgovarja le do zneska 4.400.000 SIT, zapisana v izreku pravnomočne sodbe, neutemeljena. Poleg tega je očitno, da dolg v trenutku prehoda zapuščine ni presegel vrednosti toženkinega dednega deleža ter da so zakonske zamudne obresti sankcija za njeno zamudo ter pravdni stroški posledica njenega pravdanja.

16. Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj zadeve II Ips 345/2002, II Ips 116/2003, II Ips 230/2005, II Ips 640/2008. Op. št. (2): Karel Župančič, citirano delo, str. 168. Op. št. (3): Tako tudi sodba in sklep II Ips 217/2003. Op. št. (4): Nikola Gavella in Vlado Belaj, Nasljedno pravo, III. bitno izmjenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2008, str. 266. Op. št. (5): Karel Župančič, Dedno pravo, ČZ, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, str. 168. Op. št. (6): Karel Župančič, ibidem.

Op. št. (7): Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v zadevah II Ips 690/2003 in II Ips 365/2005. Op. št. (8): Nikola Gavella in Vlado Belaj, ibidem, str. 266 in 267. Op. št. (9): Primerjaj Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 226. Op. št. (10): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča Republike Hrvatske, REV-1830/97 in REV-177/97.