Jedro

Iz vrste kaznivih dejanj in prekrškov, ki jih je storil tožnik, načina njihove storitve, pa tudi iz števila storjenih kaznivih dejanj, predvsem pa prekrškov, sodišče sklepa, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nedvomno nevarnost za javni red in mir.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bil tožnik že pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj in tudi zaradi prekrškov zoper javni red in mir, kar je potrdil tudi sam na zaslišanju dne 10.3.1993. Glede na to je tožena stranka ocenila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, zato je na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije vlogo za pridobitev državljanstva zavrnila.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajal je, da ni dejanske podlage za ugotovitev, da bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red. Tožnik je bil res kaznovan, vendar je kazen prestal že leta 1988. Tožnikova mati je Slovenka, poročen je s Slovenko že 15 let in tudi oba njegova otroka sta slovenska državljana. Je lastnik podjetja, ki je registrirano v Sloveniji.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da bi večkratna predkaznovanost tožnika pomenila nevarnost za javni red države. Število storjenih kaznivih dejanj in prekrškov kaže, da se tudi po sprejemu v državljanstvo tožnik ne bi podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Tožba ni utemeljena.

Po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 - ZDS) lahko tožena stranka po prosti presoji zavrne vlogo za pridobitev državljanstva tudi, če oseba izpolnjuje vse pogoje iz 1. odstavka navedenega člena, če so dani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije lahko pristojni upravni organ zavrne, če bi sprejem osebe v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije nima določb o dokazovanju, zato je pri izvajanju dokazov v zvezi z državljanstvom treba uporabiti določbe zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis. Navedeni zakon v 1. odstavku 159. člena določa, da je treba dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotoviti z dokazi. Po 2. odstavku 209. člena zakona morajo biti v utemeljitvi odločbe navedeni razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, ki je navedena v izreku odločbe. Tožena stranka sicer ni navajala dokazov, ki so bili podlaga za odločitev v izpodbijani odločbi, vendar so bistvene okoliščine, ki so pomembne za odločitev, v bistvu nesporne. Tožnik je zaslišan kot stranka dne 10.3.1993 izpovedal, da je bil dvakrat pravnomočno obsojen in da je zadnjo kazen prestal februarja 1992. Izpovedal je tudi, da je bil pred sodnikom za prekrške v postopku okoli 20 krat. V tožbi je tožnik izrecno navajal, da je bil res že kaznovan.

Iz vrste kaznivih dejanj in prekrškov, zaradi katerih je bil tožnik pravnomočno obsojen, načina njihove storitve, pa tudi iz števila storjenih kaznivih dejanj, predvsem pa prekrškov, sodišče sklepa, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red Republike Slovenije. Zato meni, da je tožena stranka utemeljeno na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva. Sodišče je odločilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona.