Jedro

Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in iz poslovnega razloga. Tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnik zaradi razlogov na njegovi strani ni izpolnil njenih pričakovanj glede samoiniciativnosti, inovativnosti, osebne kreativnosti in dajanja predlogov. Tožena stranka je v oceni poskusnega dela sama zapisala, da se je od tožnika zahtevalo veliko timskega dela, v katero prav gotovo sodi določeno sodelovanje ali vsaj (dobra) komunikacija z neposredno nadrejeno. Življenjsko je, da (tudi vodilni) delavec v prvih mesecih svoje zaposlitve išče podatke in usmeritve od svojega neposredno nadrejenega, kar ne pomeni nujno neinovativnosti oziroma nesamoiniciativnosti. Ker je dokazni postopek pokazal, da mu tega tožena stranka ni omogočila, nedoseganje pričakovanj tožene stranke s strani tožnika ne more biti razlog za negativno oceno poskusnega dela in posledično odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik v poskusni dobi delal neuspešno. Opravljanje dela mu je bilo že od vsega začetka oteženo zaradi razmer pri toženi stranki in ravnanja ter opustitev njegove neposredne nadrejene. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014 nezakonita (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku na podlagi te odpovedi ni prenehalo delovno razmerje, temveč je trajalo do 31. 10. 2014 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 5. 2014 do 31. 10. 2014, prizna delovno dobo in ga prijavi v socialna zavarovanja (III. točka izreka). Naložilo ji je še, da je dolžna tožniku obračunati plačo za mesec april 2014 v bruto znesku 500,00 EUR ter plačo za vsak mesec od maja 2014 do oktobra 2014 v bruto znesku 2.307,50 EUR, sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2014 v bruto znesku 395,00 EUR in denarno povračilo v bruto znesku 2.700,00 EUR ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v znesku 898,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje s stroškovno posledico. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ocene o neuspešno opravljenem poskusnem delu ni podala komisija za spremljanje poskusnega dela, ker naj bi tožnikovo poskusno delo morali oceniti vsi trije člani komisije, ki so poimensko določeni v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Meni, da je to neživljenjsko, v nasprotju z napotki pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa in brez materialnopravne podlage. Zatrjuje bistveno kršitev postopkovnih določb, saj je sodišče prve stopnje po eni strani tožnikove navedbe glede sodelovanja A.A. pri pripravi ocene označilo za prepozne in jih zaradi prekluzije ni upoštevalo, po drugi strani pa je prek navedb priče B.B. in tožnika sprejelo trditveno podlago, da naj bi A.A. oceno podpisal zato, ker je želel ostati v službi pri toženi stranki. Ker sta bila glede na izpoved B.B. s tožnikom prijatelja že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, po mnenju tožene stranke od njega ni bilo mogoče pričakovati negativne ocene tožnikovega dela. Nasprotuje tudi zaključkom glede vsebinske veljavnosti tožnikove ocene poskusnega dela in trdi, da so dokazno nepodprti, razlogi in navedbe pa so v medsebojnem v nasprotju. V zvezi z izpovedjo priče C.C. opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je izpovedal tudi, da je od tožnika pričakoval več, da sodelovanja s komercialo ni bilo ter da bi tožnik od njega lahko dobil vse podatke, če bi hotel. Ponavlja, da ni nikoli trdila, da tožnik ni delal, temveč da ni zadostil pričakovanjem tožene stranke glede samoiniciativnosti in vodstvenih sposobnosti. Opozarja na namen instituta poskusnega dela. Pove, da je bil tožnik seznanjen z opisom del in pričakovanji tožene stranke ter trdi, da to izhaja iz izpovedi D.D. in E.E. Priznava, da je bilo področje v času nastopa dela tožnika v razsulu, vendar pa je tožena stranka pričakovala, da bo tožnik predstavil rešitve in pričel z delom za izboljšanje stanja maloprodaje, in ne, da bo ugotavljal okoliščine in dejstva, ki jih je tožena stranka poznala že pred njegovo zaposlitvijo. Nasprotuje ugotovitvi, da tožnik ni imel podpore pri vključitvi v delovni proces, da mu E.E. ni postavila ciljev in da mu ni bila na voljo, in trdi, da je to v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik imel možnost postavljanja vprašanj ter da je določena navodila in plan toženke za leto 2014 in cilje poznal. V zvezi s tem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in trdi, da tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela zaradi pomanjkanja znanj in osebnostnih lastnosti, in ne zaradi ravnanj oziroma opustitev E.E. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično presodilo, da tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu glede tožnikove neinovativnosti in glede pričakovanj v zvezi s primerjavo maloprodajnih enot s konkurenco. Sklicuje se na izpoved priče E.E., da je bil tožnik zaposlen kot vodilni delavec, ki ne rabijo „držanja za roko“. Po njenem mnenju je dokazni postopek pokazal, da je bil tožnik nesamozavesten, saj je venomer iskal izgovore, da bi ga morala usmerjati E.E. V zvezi z nesklicem poslovodskega sestanka 18. 3. 2014 oziroma njegovo samovoljno prestavitvijo na mesec maj je po njenem mnenju tožnik ravnal v nasprotju s sklepom kolegija in tu ni imel prostih rok, saj so bili ti sestanki bistveni. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je splošno dobro poslovanje tožene stranke v obdobju tožnikovega poskusnega dela tudi posledica tožnikovega dobrega dela. Meni, da je ocena po vsebini pravilna, saj tožnik kvalitet, ki jih je pričakovala tožena stranka v času poskusnega dela, ni pokazal, zato je ob dejstvu, da je tudi poslovni razlog izkazan, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014 zakonita. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presojalo, ali je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in poslovnega razloga skladna z zahtevami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - da je tožnik s toženo stranko 16. 12. 2013 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 1. 2014 dalje za opravljanje del na delovnem mestu vodja maloprodaje, - da je bilo v 1. členu pogodbe dogovorjeno poskusno delo v trajanju 3 mesecev, ter da tožnikovo delo v času trajanja poskusnega dela ocenjuje komisija v sestavi B.B., E.E. in A.A.; - da je tožena stranka tožniku 1. 4. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in iz poslovnega razloga, ker je komisija za spremljanje tožnikovega poskusnega dela podala oceno o neuspešno opravljenem poskusnem delu tožnika in ker tožena stranka ni imela za tožnika ustreznega delovnega mesta, ki bi mu ga lahko ponudila v skladu s pogodbo o zaposlitvi; - da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik v poskusni dobi delal neuspešno ter da je bilo tožniku opravljanje dela že od vsega začetka oteženo zaradi razmer pri toženi stranki in ravnanja ter opustitev E.E. kot njegove neposredne nadrejene; - da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014 nezakonita in zato tožniku na njeni podlagi delovno razmerje ni prenehalo, temveč mu je prenehalo z dnem razveze pogodbe o zaposlitvi 31. 10. 2014, zato mu pripadajo: denarno povračilo po 118. členu v višini ene bruto plače, nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zmanjšana za prejeto denarno nadomestilo med brezposelnostjo, ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2014. 6. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi formalno neveljavne ocene poskusnega dela, ker pisne ocene niso podali vsi trije člani komisije, ki so poimensko določeni v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Oceno sta podpisala dva člana komisije, to sta E.E. in A.A., na njeno veljavnost pa ne morejo vplivati trditve o razlogu A.A. za njen podpis oziroma naknadnem nestrinjanju z njo. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Vendar pa navedeni napačni zaključek sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je pravilno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014 nezakonita tudi zato, ker je negativna ocena poskusnega dela tožnika po vsebini neutemeljena. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na formalno (ne)pravilnost ocene poskusnega dela tožnika, ne opredeljuje.

7. Očitek, da so zaključki sodišča prve stopnje dokazno nepodprti in v medsebojnem nasprotju, po svoji vsebini pomeni nasprotovanje oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter v zvezi z listinskimi dokazi. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi B.B. in tožnika, ni pa sledilo izpovedi E.E. in zakonitega zastopnika tožene stranke D.D. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

8. Tožena stranka v pritožbi izraža dvom v verodostojnost izpovedi B.B. zaradi njegovega domnevnega prijateljstva s tožnikom, vendar je to nedopustna pritožbena novota. Tožena stranka to trditev podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da je brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega je navedba povsem splošna, tako da navedeni priči zgolj na tej podlagi ni mogoče odreči verodostojnega pričanja. Tudi njegova izpoved je bila enako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivo in argumentirano.

9. Tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitev sodbe vključilo le del izpovedi priče C.C., na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne vpliva. Navedeni je namreč izpovedal, da je pri delu s tožnikom sodeloval bolj neuradno, kot vodja kontrolinga, tako da njegov neposredni vtis o tožniku oziroma njegovem delu niti ni odločilen za ugotavljanje uspešnosti poskusnega dela tožnika. Poleg tega pa iz njegovega pričanja še izhaja, da bi tožnik konkretne predloge lahko naslovil le na svojo nadrejeno in ne na pričo ter da je imel vtis, da je tožnik bil pri stvari in da je hotel pomagati ter da je bil pozitiven kot karakter. Poleg tega je izpovedal, da je bilo s komercialnim oddelkom že prej težje sodelovati, da pred prihodom tožnika ni bilo zagnanosti in timskega dela, kljub temu, da je bilo podatkov na razpolago dovolj. Povedal je tudi, da ni spremljal tožnika in bi težko karkoli rekel. Glede na navedeno pa dejstvo, da je navedeni izpovedal tudi, da je (od tožnika) pričakoval več ter da ga je lahko tožnik vprašal, karkoli je želel, na ugotovitev o nezakonitosti ugotovljene negativne ocene dela ne vpliva.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku ni bilo omogočeno, da bi poskusno delo uspešno opravil, čeprav je ugotovilo tudi, da je imel svojo nadrejeno in C.C. možnost vprašati, če česa ni vedel, da so pri toženi stranki bili sestanki ter da so mu bili predstavljeni cilji tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je glede na obstoječe okoliščine pri toženi stranki (status insolventnega podjetja oziroma da je bila tožena stranka v času tožnikovega prihoda „v popolnem razsulu“, dejstvo, da je bilo pred tožnikovim prihodom delovno mesto vodje maloprodaje dlje časa nezasedeno ipd.), komunikacijo in odnos nadrejenih do tožnika (zlasti njegove neposredno nadrejene E.E.), odrejene naloge in delo tožnika negativna ocena opravljenega poskusnega dela nezakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, ali je glede na vse navedeno tožnik imel možnost uspešno opraviti poskusno delo. Gre za celovito oceno, na pravilnost katere ne vplivajo posamezne s strani tožene stranke izpostavljene okoliščine. Pritožba sicer pravilno opozarja, da sami prodajni rezultati in bodrilno pismo direktorja ne pomenijo, da je tožnik upravičil pričakovanja tožene stranke v okviru svojega poskusnega dela, vendar pa je priča B.B. izpovedal, da je ob dobrih prodajnih rezultatih težko kaj očitati tožniku. Res je sicer, da so prodajni rezultati večinoma posledica prizadevanj več delavcev v daljšem časovnem obdobju, vendar pa v predmetni zadevi ni mogoče mimo ugotovitve, da je bila tožena stranka oziroma področje maloprodaje v času tožnikove zaposlitve v slabem stanju („v popolnem razsulu“). Glede na to ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je dosegla dober prodajni rezultat kljub premalo iniciativnemu delu tožnika, še posebej glede na dejstvo, da je bilo tožnikovo delovno mesto vodja maloprodaje, in s tem neposredno povezano s prodajnimi rezultati.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnik zaradi razlogov na njegovi strani ni izpolnil njenih pričakovanj glede samoiniciativnosti, inovativnosti, osebne kreativnosti in dajanja predlogov. Čeprav je bil tožnik zaposlen na vodilni funkciji, mu ni mogoče očitati, da ni nemudoma po začetku svoje zaposlitve pri toženi stranki začel z izboljšavami v maloprodaji, podajanjem predlogov itd., ne da bi se seznanil s samim stanjem, četudi je bilo takšno stanje sami toženi stranki (oziroma priči E.E.) poznano. Dejstva, da se je tožnik obračal na svojo nadrejeno z vprašanji in od nje želel dobiti usmeritve, ni mogoče šteti za pomanjkanje samozavesti oziroma željo, da bi se ga „držalo za roko“. Tožena stranka je v oceni poskusnega dela sama zapisala, da se je od tožnika zahtevalo veliko timskega dela, v katero prav gotovo sodi določeno sodelovanje ali vsaj (dobra) komunikacija z neposredno nadrejeno. Življenjsko je, da (tudi vodilni) delavec v prvih mesecih svoje zaposlitve išče podatke in usmeritve od svojega neposredno nadrejenega, kar ne pomeni nujno neinovativnosti oziroma nesamoiniciativnosti. Da bi tožnik v času poskusnega dela lahko pokazal pričakovano samoiniciativnost, inovativnost, podajal predloge ipd., bi mu tožena stranka to morala omogočiti, pri čemer za to ne zadostuje seznanitev z opisom del in pričakovanji zakonitega zastopnika tožene stranke in neposredne nadrejene. Ker je dokazni postopek pokazal, da mu tega tožena stranka ni omogočila, nedoseganje pričakovanj tožene stranke s strani tožnika ne more biti razlog za negativno oceno poskusnega dela in posledično odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva niti dejstvo, da je tožnik prestavil poslovodski sestanek s prvotno načrtovanega datuma (18. 3. 2014) na mesec maj. Zaradi prestavitve enega sestanka, četudi je ta pomemben in določen s sklepom kolegija pri toženi stranki, tožniku ni mogoče očitati pomanjkljive organizacije dela in slabega vodenja, ki bi lahko vodilo do negativne ocene poskusnega dela.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.