Jedro

Določbe 2. odstavka 100.a člena ZObr ni mogoče razumeti tako, da je sodno varstvo izključeno, kadar je pritožbeni postopek zoper odločitev o pravicah iz delovnega razmerja urejen tako, da se uveljavlja po službeni poti in da je sodno varstvo dovoljeno le, kadar se pravica do pritožbe realizira na podlagi določbe 2. odstavka 100.a člena ZObr. Ta določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe. Vendar pa ta določba pomeni zgolj to, da se zahteva za uveljavljanje pravic oziroma ugovor po 2. odstavku 100.a člena vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, pritožba, ki se uveljavlja po službeni poti, pa se vloži pri poveljniku bataljona, njemu enake ali višje enote. Vendar pa je tako zoper končno odločitev ministra oz. pooblaščene osebe kot tudi zoper dokončno odločitev komisije o službeni oceni dovoljeno sodno varstvo, če gre za odločitev o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja.

Dokončna odločitev komisije o službeni oceni (ki je predmet izpodbijanja v tem individualnem delovnem sporu) je po svoji naravi odločitev o pravici iz delovnega razmerja, zato je zoper takšno odločbo dopustno sodno varstvo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje z dne 31. 3. 2014 je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo.

Z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje z dne 9. 4. 2014 je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v višini 315,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 31. 3. 2014 se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je izpodbijani sklep tožene stranke, s katerim je bilo odločeno o njegovi zahtevi za preizkus izredne službene ocene, delovno-pravni akt in kot tak podlaga za priznanje pravice iz delovnega razmerja. Zato je zoper tak sklep dopustno sodno varstvo. Pravila službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 83/2009, v nadaljevanju: Pravila službe) v 104. točki sicer res določajo, da je odločitev komisije dokončna, kar pa ne pomeni, da sodno varstvo ni dopustno. Tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami) ne določa, da se varstvo pravic v zvezi s službeno oceno uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe. V 11. odstavku 93. člena ZObr je določeno le, da se usposobljenost in uspešnost dela vojaških oseb ocenjuje s službeno oceno v skladu s Pravili službe in kriteriji, ki jih predpiše minister. Navedeno pomeni, da se pravila službe uporabljajo le za dejansko oceno uspešnosti dela vojaških oseb, torej za samo „vsebino“, ne pa za postopek varstva pravic v zvezi s službeno oceno. To v konkretnem primeru pride v poštev določba 8. odstavka 100.a člena ZObr, ki tožniku daje pravico do sodnega varstva. V kolikor bi šteli, da 2. odstavek 100.a člena ZObr ta primer izključuje sodno varstvo, bi bila takšna ureditev protiustavna, saj bi tožniku in ostalim vojaškim osebam kršila temeljno ustavno pravico do sodnega varstva, obenem pa bi bila do teh oseb tudi diskriminatorna. Takšna ureditev bi bila tudi v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 31/91 s spremembami) in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tudi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 9. 4. 2014 tožnik uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari (to je o zavrženju tožbe), zato je napačen tudi izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške postopka. Napačnost odločitve o glavni stvari je razvidna tudi iz dopisa tožene stranke z dne 5. 7. 2013, ki ga je tožnik pridobil šele sedaj in ga prilaga pritožbi. Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo nagrado za narok v višini 126,00 EUR, saj narok sploh ni bil opravljen. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve glede stroškov fotokopiranja in tiskanja, zato izpodbijanega sklepa v tem delu ni možno preizkusiti. Razen tega stroški fotokopiranja izpisov službenih odsotnosti tožnika sploh niso potrebni stroški za ta spor, saj ne dokazujejo ničesar pravno relevantnega. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sodno varstvo zoper dokončno službeno oceno ni dopustno, ker ima tožnik v primeru nestrinjanja s takšno oceno le pravico do pritožbe po službeni poti, kot jo urejajo Pravila službe, nadaljnje sodno varstvo pa, da ni predvideno. Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo iz določbe 5. odstavka 103. točke Pravil službe o tem, da se podrejeni zoper službeno oceno lahko pisno pritoži po službeni poti poveljniku bataljona njemu enake ali višje enote v skladu s Pravili službe. Tožnik je tako tudi ravnal in se je zoper izredno službeno oceno pritožil, o pritožbi je odločala komisija za preizkus izredne službene ocene, ki je bila imenovana v skladu z 2. odstavkom 104. člena Pravil službe. Sklep te komisije pa tožnik izpodbija v tem individualnem delovnem sporu.

Zmotno je prepričanje sodišča prve stopnje, da iz okoliščine, da se pritožba zoper službeno oceno uveljavlja po službeni poti, izhaja zaključek, da zoper dokončno oceno ni sodnega varstva. Tudi dokončna odločitev komisije o službeni oceni je po svoji naravi odločitev o pravici iz delovnega razmerja. Določbe 2. odstavka 100.a člena ZDR ni mogoče razumeti tako, da je sodno varstvo izključeno, kadar je pritožbeni postopek zoper odločitev o pravicah iz delovnega razmerja urejen tako, da se uveljavlja po službeni poti in da je sodno varstvo dovoljeno le, kadar se pravica do pritožbe realizira na podlagi določbe 2. odstavka 100.a člena ZObr. Ta določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih razen, če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe. Vendar pa ta določba pomeni zgolj to, da se zahteva za uveljavljanje pravic oziroma ugovor po 2. odstavku 100.a člena vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, pritožba, ki se uveljavlja po službeni poti, pa se vloži pri poveljniku bataljona, njemu enake ali višje enote. Vendar pa je tako zoper končno odločitev ministra oz. pooblaščene osebe kot tudi zoper dokončno odločitev komisije o službeni oceni dovoljeno sodno varstvo, če gre za odločitev o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik ima prav, ko opozarja, da bi drugačno tolmačenje predpisov bilo v nasprotju z Ustavo RS.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju s prakso pritožbenega sodišča glede možnosti sodnega varstva v zvezi s službenimi ocenami vojaških oseb. Tako je pritožbeno sodišče v sodbi Pdp 361/2011 z dne 12. 9. 2013 zavzelo stališče, da tožeča stranka zoper dokončno odločitev komisije (o pritožbi zoper službeno oceno) ni uveljavljala sodnega varstva v skladu z zakonom, zato je ocena postala dokončna in pravnomočna in je nanjo vezano tudi sodišče. Še bolj jasno stališče o dopustnosti sodnega spora je pritožbeno sodišče zavzelo v sklepu opr. št. Pdp 856/2013 z dne 5. 12. 2013. Ob sklicevanju na iste predpise, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je drugostopenjsko sodišče zaključilo, da je sodišče pristojno za odločanje o zakonitosti službene ocene.

Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na analogijo z ukazi, za katere v resnici velja, da zoper njih ni možno sodno varstvo. Službene ocene pripadnika Slovenske vojske ni možno enačiti z aktom vodenja in poveljevanja v smislu določbe 43. člena ZObr. Sicer pa je tudi ustavno sodišče v sklepu U-I-253/96 z dne 2. 4. 1988 zavzelo povsem jasno stališče, da je delovni spor dopusten zoper posamične akte, ki jih ob upoštevanju vojaškega statusa in drugih pogojev vojaške osebe izda Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije v funkciji delodajalca. Službena ocena in z njo povezan sklep komisije, ki je odločala o tožnikovi zahtevi za preizkus te ocene prav gotovo pomenita posamičen delovno-pravni akt, zoper katerega ima tožnik pravico sprožiti individualni delovni spor, potem ko ta postane dokončen. Tudi za dokončen sklep komisije, oblikovane na podlagi 104. člena Pravil službe, velja določba 8. odstavka 100.a člena ZObr o pravici delavca na obrambnem področju, da v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pred pristojnim sodiščem.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep o zavrženju tožbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi izpodbijani sklep o stroških postopka, saj bo sodišče prve stopnje o njih lahko odločilo šele potem, ko bo po vsebini odločilo o glavnem zahtevku.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek moralo obravnavati po vsebini.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.