Jedro

Z navedbami, da obsojencu naklep ni dokazan, zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, da ni razlogov o odločilnem dejstvu, ampak izraža le pomisleke, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 279/2006 obsojena U.P. in B.G. spoznalo za kriva kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Izreklo jima je pogojni obsodbi, v katerih je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Odločilo je, da sta obsojenca na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati povprečnino vsak v višini 1.500 EUR. Z isto sodbo pa ju je na podlagi določbe 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 244. člena v zvezi s 25. členom KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 1265/2008 zavrnilo pritožbi zagovornikov obsojencev zoper obsodilni del sodbe in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornika obsojencev sta zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1., 2. in 4. točki 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagala sta, naj Vrhovno sodišče zahtevama ugodi ter izpodbijano sodbo v obsodilnem delu tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemata za razveljavitev sodbe v napadenem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Kršitve zakona niso podane, zahtevi pa uveljavljata razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. V vsebinsko enakih zahtevah za varstvo zakonitosti zagovornika uveljavljata, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o krivdi, saj zavestna in voljna sestavina naklepa nista dokazani. Nelogično in nezakonito je ravnanje sodišča, da obsojencema za del istega dogodka (kaznivo dejanje po prvem odstavku 146. člena KZ) očita direktni naklep, obenem pa za isti dogodek pravilno ugotovi (kaznivo dejanje po prvem odstavku 244. člena KZ), da naklepa ni bilo. Utemeljitev ocene v zvezi z različnima deloma sodbe (obsodilni in oprostilni del) o obstoju oziroma neobstoju naklepa sodi na področje dejanskega stanja in z navedbami zagovornika ne uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, da je sodba sama s seboj v nasprotju. K izražanju pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa sodijo tudi navedbe, da ni dokazan naklep. Zagovornika ne uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka, da ni razlogov o odločilnem dejstvu, to je o naklepu, ampak izražata le pomisleke, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavljata razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Enako velja za navedbe, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker sodišče ni uporabilo določb o silobranu, čeprav bi jih glede na ugotovljena dejstva moralo uporabiti, saj je bilo oškodovančevo ravnanje, ko je zaklenil zadnja vrata avtomobila, v katerem sta bila obsojenca, ter jima s tem onemogočil izhod iz avtomobila, vsekakor protipravno dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 143. členu KZ. Protipraven odvzem prostosti pa je pomenil za oba obsojenca protipraven napad in je bilo njuno ravnanje neogibno potrebna obramba, da sta od sebe oškodovančev protipraven napad odvrnila. Zagovornika ne uveljavljata kršitve kazenskega zakona, ampak ostajata na ravni zatrjevanj, da odločilna dejstva v sodbi niso pravilno ugotovljena, ker sodišče ni uporabilo določb o silobranu. Da fizičen napad obeh obsojencev na oškodovanca ni bil nujno potreben za rešitev spora glede plačila za opravljeno storitev in zadrževanja obeh obsojencev v vozilu je ugotovilo že višje sodišče, ko je odgovorilo na pritožbi zagovornikov, s katerima sta uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Da zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vložiti, pa je bilo zagovornikoma v tej odločbi že pojasnjeno.

7. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Odločba o stroških postopka, ki jih morata plačati obsojenca, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.