Jedro

Življenjska skupnost je po določbi četrtega odstavka 99. člena KZ-1 dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, to pa je samo ena od oblik družinske skupnosti iz prvega odstavka 191. člena KZ-1. Ne glede na to je trajnejša življenjska skupnost zunajzakonskih partnerjev pravni standard, katerega vsebine KZ-1 ne določa. Ugotovitev obstoja takšne skupnosti je rezultat vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je V. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem in drugem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen dve leti zapora ter preizkusno dobo tri leta, izreklo pa mu je tudi varstveno nadzorstvo za čas treh let, odločilo, da se čas, prestan v priporu v primeru preklica pogojne obsodbe všteje v izrečeno kazen zapora in obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi višje državne tožilke v Kopru in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen dve leti zapora, vanjo vštelo čas, prebit v priporu, pritožbo zagovornice obsojenca pa zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Obsojenčeva zagovornica je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona in, kot navaja, v skladu z določilom 427. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) opozarja na očiten dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenih odločilnih dejstev. Vložnica opozarja na izpovedbe prič, ki da v celoti zanikajo kakršnokoli fizično ali psihično nasilje obsojenca do oškodovanke, ki naj bi tudi ne iskala zdravniške pomoči, zunanjih znakov fizičnega nasilja – modric pa nihče od zaslišanih nikoli ni videl. Vložnica zato zaključuje, da sodišče ne bi smelo v celoti pokloniti vere izpovedbi oškodovanke, ampak bi moralo dvom v njeno izpovedbo upoštevati v korist obsojenca. Drugi ugovor, ki ga uveljavlja zahteva, je stališče, da med obsojencem in oškodovanko ni šlo za neko trajnejšo življenjsko skupnost niti v njunem razmerju ni šlo za podrejenost oškodovanke. Zato bi lahko v tej zadevi dejanje, ki se očita obsojencu, pravno opredelili le kot kaznivo dejanje po 135. členu KZ-1. Posebej vložnica poudarja, da tako obsojenec kot oškodovanka obstoj trajnejše življenjske skupnosti zanikata in ni podan subjektivni element takšne zveze. Vložnica opozarja na stališče višjega državnega tožilca, ki ga je podal v predlogu v pritožbenem postopku, in sicer da sodišče znakov kaznivega dejanja ne bi smelo šteti kot obteževalno okoliščino. Vložnica predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa da obsojencu izreče bistveno milejšo sankcijo.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ugotavlja, da vložnica v pretežnem delu zahteve uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona, ker naj bi sodišče moralo dejanje pravno opredeliti po 135. členu KZ-1, ni podana, na ta očitek je po oceni vrhovne državne tožilke sprejemljivo odgovorilo pritožbeno sodišče in je presoja o obstoju trajanja življenjske skupnosti obsojenca in oškodovanke pravilna. Kazen, ki jo je izreklo pritožbeno sodišče, je odmerjena v predpisanem zakonskem okviru, vprašanja ustreznosti izrečene kazni pa ni dovoljeno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Zagovornica obsojenca je v odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke znova opozorila na izjavo oškodovanke, da zveze med njo in obsojencem ni štela za trajnejšo zvezo, prav tako je oškodovanka povedala, da v odnosu z obsojencem ni imela podrejenega položaja. Zagovornica obsojenca vztraja pri oceni, da bi bilo obravnavano dejanje potrebno pravno opredeliti po 135. členu KZ-1, saj je za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem in drugem odstavku 191. člena KZ-1 nista podana element trajne življenjske skupnosti in element podrejenosti. Zagovornica se ponovno sklicuje na obrazložitev višjega državnega tožilca v predlogu, ki ga je podal v pritožbenem postopku, in zaključuje, da je pritožbeno sodišče pri izrekanju kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega V. D. glede vprašanj, ali je v obravnavanem primeru obstajala družinska skupnost med obsojencem in oškodovanko in ali je obsojenec oškodovanko spravljal v podrejeni položaj, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), oziroma, da sta uveljavljani vprašanji dejanske in ne pravne narave. Življenjska skupnost je po določbi četrtega odstavka 99. člena KZ-1 dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, to pa je samo ena od oblik družinske skupnosti iz prvega odstavka 191. člena KZ-1. Ne glede na to je trajnejša življenjska skupnost zunajzakonskih partnerjev pravni standard, katerega vsebine KZ-1 ne določa. Ugotovitev obstoja takšne skupnosti je rezultat vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera. Presoja, ali je pri enem ali drugem partnerju obstajala volja za takšno skupnost, je dejansko vprašanje, o katerem odloča sodišče na podlagi načela proste presoje dokazov. Pri takšni presoji je seveda pomembna vsebina razmerij obeh partnerjev kot tudi obstoj volje za zvezo. Za ugotavljanje takšne volje so pomembne predvsem okoliščine, ki so bile podane v času trajanja te zveze in ne toliko izjave enega od partnerjev po končani zvezi. Dejstvo grdega ravnanja s partnerko oziroma psihičnega in fizičnega nasilja samo po sebi ne izključuje obstoja trajnejše življenjske skupnosti. V življenju takšni primeri niso nikakršna izjema.

6. Podobno velja za vprašanje ugotavljanja podrejenosti oškodovanke v skupnosti z obsojencem. Gre za dejansko vprašanje, pri katerem sodišče na podlagi okoliščin primera ugotavlja, ali je izpolnjen pravni standard – podrejen položaj v skupnosti, ki predstavlja prepovedano posledico kaznivega dejanja nasilja v družini.

7. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnica glede vprašanj obstoja trajnejše življenjske skupnosti in ali je bila oškodovanka v njej v podrejenem položaju uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP.

8. V zvezi s kritiko izrečene kazni vložnica ni navedla, za katero kršitev zakona naj bi pri tem šlo: ali ker je pritožbeno sodišče odločitev o izrečeni sankciji prvostopnega sodišča spremenilo in obsojencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen zapora, ali ker je kazen zapora previsoka, tega ugovora zato Vrhovno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP ni presojalo. Ob tem velja pripomniti, da sme sodišče v primeru, ko intenzivnost izvršitvenega dejanja presega mejo, potrebno za obstoj kaznivega dejanja, to upoštevati še posebej kot obteževalno okoliščino, zato uveljavljana kršitev v nobenem primeru ni podana.

9. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve zakona niso podane in da je zahteva praktično v celoti podana zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu prvega odstavka 95. člena in 98. a člena ZKP.