Jedro

Tožnica, ki se je na ozemlje Republike Slovenije stalno naselila leta 1957, vojno nasilje pa je bilo izvedeno na ozemlju današnje Republike Hrvaške, ne izpolnjuje pogojev za status žrtve vojnega nasilja po 2. odstavku 6. člena in 2. odstavku 7. člena ZZVN. Po navedenih določbah bi se morala tožnica naseliti na ozemlju Slovenije najkasneje do 31.12.1945, pri tem pa se po ustaljeni sodni praksi kot ozemlje Republike Slovenije upošteva ozemlje sedanje RS oziroma sedanjih dežel Furlanije – Julijske krajine in Koroške.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in nadaljnji) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 24.12.2004. Tožena stranka je v reviziji odpravila odločbo Upravne enote Kamnik dne 22.9.2004, s katero je upravni organ prve stopnje na podlagi 20. in 29. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) tožnici priznal status in pravice begunke/pregnanke za čas od 26.7.1944 do 15.5.1945, in odločila, da se zavrne tožničin zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

Sodišče prve stopnje navaja, da dejansko stanje med strankami ni sporno. Domačo hišo, v kateri je tožnica živela v vasi A., ki je na ozemlju Republike Hrvaške, so Nemci požgali. Tožnica se je po požigu s svojo družino naselila v vasi B., ki je prav tako na ozemlju Republike Hrvaške, in tam živela do leta 1947, ko se je vrnila v delno obnovljeno domačo hišo v A., v Republiko Slovenijo oziroma v C. pa se je preselila leta 1957. Ker nasilje ni bilo storjeno na ozemlju današnje Republike Slovenije, tožnica pa se je v Republiko Slovenijo preselila šele leta 1957, sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Navaja, da je po določbah 1. člena ZZVN žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali nasilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunim sodelavcem. Kot pravno relevantno ozemlje določa ZZVN poleg ozemlja sedanje Republike Slovenije, še ozemlje dežele Furlanije Julijske Krajine v Republiki Italiji in ozemlje dežele Koroške v Republiki Avstriji, ozemlje na območju bivše Kraljevine Jugoslavije pa, če je imela oseba ob prenehanju nasilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to mogoče, vendar najkasneje do 31.12.1945 (6. in 7. odstavek 2. člena ZZVN). Sodišče prve stopnje pri zavrnitvi tožničinega ugovora, da je ZZVN krivičen do slovenskih prebivalcev Istre, navaja, da je odločanje o skladnosti zakonov z Ustavo RS v pristojnosti Ustavnega sodišča RS. V zvezi z ugovorom, da je bil tožničini sosedi ob enakih okoliščinah priznan status žrtve vojnega nasilja, pa, da se v obravnavanem primeru odloča zgolj o tem, ali tožnica izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, da je bilo v drugem primeru ob enakih okoliščinah odločeno drugače pa tožnica tudi ne more dokazovati zgolj z navedbo imena druge osebe, ne da bi navedla še številko odločbe, s katero je bilo v drugi zadevi odločeno in njeno (morebitno) dokončnost oziroma pravnomočnost. V pritožbi tožnica navaja, da bi ji status žrtve vojnega nasilja moral biti priznan, izpolnjeni so namreč pogoji iz 6. in 7. odstavka 2. člena ZZVN. Kraj A. je sedaj res na ozemlju Republike Hrvaške, vendar je bil tja priključen po ukinitvi STO-ja, pred tem pa je po dokazilih, ki jih je v postopku predložila, spadal pod OLO D., torej v Slovenijo. Istra je v času nastalega vojnega nasilja tudi spadala pod Furlanijo Julijsko krajino v Republiki Italiji. Poleg že omenjenega zahtevka sosede T.T. je bil ugodno rešen tudi zahtevek Z.Z., roj. Z., kar je toženi stranki podrobno opisala v dopisu z dne z 5.5.2005, opravilne številke njunih odločb sta toženi stranki sigurno dosegljive.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, se pritožba, ki je bila vložena 9.6.2005, obravnava kot revizije po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, sodba sodišča prve stopnje je 1.1.2007 postala pravnomočna.

Po presoji vrhovnega sodišča zatrjevani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker ni sporno, da tožnica ob pričetku izvajanja nasilja ni imela stalnega prebivališča na ozemlju sedanje Republike Slovenije, saj je kraj A., od koder je bila pregnana zaradi požiga domače hiše, v času odločanja (upravnih organov in sodišča) nesporno del ozemlja Republike Hrvaške, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bila tožnica upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja, če bi izpolnjevala tudi pogoje iz 6. odstavka 2. člena ZZVN, torej če bi kot slovenska državljanka, nad katero je bilo nasilje storjeno na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije, imela po prenehanju vojnega nasilja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Po določbi 7. odstavka 2. člena ZZVN se šteje, da je imela oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, če se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to glede na tedanje transportne, nastanitvene, zaposlitvene in druge razmere mogoče, vendar najkasneje do 31. decembra 1945. Ker je v upravnih spisih izjava tožnice, da se je v Republiki Sloveniji stalno naselila leta 1957, vrhovno sodišče pritrjuje stališču, da pogoj iz 6. odstavka 2. člena ZZVN ni podan, zaradi česar tožnici zahtevanega statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožničini ugovori glede obmejnega območja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v času pred ustanovitvijo STO. Po stališču sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je namreč pri presoji izpolnjenosti pogojev iz 6. odstavka 2. člena ZZVN pravno pomembno ozemlje sedanje Republike Slovenije oziroma sedanjih dežel Furlanije - Julijske krajine v Republiki Italiji in Koroške v Republiki Avstriji (na primer I Up 837/02 z dne 29.10.2004, I Up 180/03 z dne 31.1.2005).

Tožničine ugovore, da so bili zahtevki drugih strank ob enakih okoliščinah ugodno rešeni, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in pravilno navedlo, da se v obravnavanem primeru odloča zgolj o tem, ali tožnica glede na dejanski in pravni stan svojega primera izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za zahtevani status žrtve vojnega nasilja. Sodišče prve stopnje je tožnici tudi pravilno pojasnilo, da bi morala svoja zatrjevanja podpreti tudi s kakšnimi dokazi, saj je v tem delu dokazno breme na njeni strani.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.