Jedro

Ugovor neizpolnitve je mogoče podati le zoper glavno nasprotno zavezo pogodbene stranke, ne pa glede postranskih zavez (npr. neizročitev bančne garancije).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se s p r e m e n i tako, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 350.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1997 do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 89.298,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.11.2000 do plačila. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (kolikor je zavrnjen obrestni zahtevek za čas od 18.6.1996 do 31.12.1996).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 350.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1996 do plačila in ji povrniti stroške postopka po sodni odmeri, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve do plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da v 8 dneh plača toženi stranki stroške postopka v znesku 89.972,00 SIT. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh razlogov po ZPP in predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo ugovor neizpolnitve, ki ga je podala tožena stranka, saj se ta lahko poda samo zoper glavno nasprotno zavezo, ne pa glede postranskih zavez, za kar gre pri zahtevi za izročitev bančne garancije. Poleg tega pa iz same pogodbe tudi ne izhaja, da bi morala tožeča stranka toženi stranki takšno garancijo tudi dejansko izročiti. Pa četudi bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, bi v takšnem primeru moralo s sodbo izreči, da je tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost, če izpolni svojo tudi tožeča stranka, ali če da zanjo varščino. Za zadrževanje zneska tožena stranka tudi nima nobenega opravičljivega razloga več, ker je čas za uveljavitev pravic iz naslova morebitnih napak v gradnji tudi že minil. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti po 1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in po določilu 1. odst. 458. čl. ZPP se sme sodba, ki je izdana v takšnem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava; predmet izpodbijanja s pritožbo tako ne more biti na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Kar se tiče slednjega, so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere so vezane tako stranke, kot tudi pritožbeno sodišče : da je tožeča stranka kot izvajalec iz podizvajalske pogodbe v roku in celo v večjem obsegu opravila dela na objektu M. (izvedba teraco tlaka), da je tožena stranka kot naročnik po končni situaciji poravnala vse z izjemo zneska 350.000,00 SIT, katerega zadržuje zato, ker ji tožeča stranka ni izročila bančne garancije po podizvajalski pogodbi in da tožena stranka oz. naročnik vse od konca leta 1996 uporablja objekt, na katerem so bila dela opravljena. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je utemeljen ugovor neizpolnjene pogodbe, ki ga je podala tožena stranka; gre namreč za to, da je bila obveznost tožeče stranke po podizvajalski pogodbi z dne 5.4.1996 izvršitev del, navedenih v 1. čl. (izvedba teraco tlaka), obveznost tožene stranke pa je plačilo opravljenih del (9. čl. in 10. čl.). In zgolj v zvezi s temi vzajemnimi (glavnimi) obveznostmi bi bilo mogoče uveljavljati ugovor neizpolnjene pogodbe po 122. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V 12. čl. navedene pogodbe je res določeno, da izvajalec jamči za kvalitetno izvedbo del z bančno garancijo, vendar gre v zvezi s slednjo le za obliko jamstva, ne pa za glavno pogodbeno obveznost, zato je sodišče prve stopnje ugovoru neizpolnjene pogodbe neutemeljeno ugodilo (v zvezi s tem pa ima pritožba prav tudi v delu, kolikor opozarja, da če je sodišče prve stopnje že ugodilo ugovoru neizpolnitve, bi moralo toženi stranki naložiti, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi tožeča stranka). Ugovor tožene stranke, podan tekom postopka na prvi stopnji je bil tudi, da primopredaja opravljenih del ni bila izvršena in ni bil sestavljen primopredajni zapisnik, zaradi česar po mnenju tožene stranke plačilo po končni situaciji še ni zapadlo. ZOR v 3. odst. 623. čl. res določa, da naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi (torej pred prevzemom); ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka s koncem leta 1996 pričela uporabljati objekt, na katerem so bila dela opravljena, se šteje, da je bil prevzem opravljen najkasneje na dan začetka uporabe objekta. Glede na to je tožena stranka v zamudi s plačilom preostalega zneska po končni situaciji od 1.1.1997 dalje in je zato dolžna tožeči stranki plačati zakonite zamudne obresti od navedenega datuma dalje (1. odst. 277. čl. ZOR), ne pa že od 18.6.1996 dalje, kot to uveljavlja tožeča stranka, zaradi česar je pritožbeno sodišče zavrnilo obrestni zahtevek za čas od 18.6.1996 do 31.12.1996, v preostalem delu pa zahtevku tožeče stranke ugodilo in v tem smislu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (4. tč. 358. čl. ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi uspela s pretežnim delom zahtevka, zaradi zavrnjenega dela pa niso nastali dodatni stroški, ji je dolžna tožena stranka povrniti stroške postopka (3. odst. 154. čl. ZPP), in to tiste, ki so dejansko nastali in ki so bili potrebni za pravdo (1. odst. 155. čl. ZPP). Pravdni stroški tožeče stranke znašajo 89.298,00 SIT (sestava tožbe in dveh vlog, zastopanje na dveh narokih za glavno obravnavo, materialni stroški in DDV - slednji znaša 14.022,00 SIT) in so bili odmerjeni v skladu s stroškovnikom te stranke z dne 11.9.2000. V skladu s svojim zahtevkom je tožeča stranka upravičena tudi do plačila zakonitih zamudnih obresti na navedeni znesek od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (20.11.2000) do plačila. O stroških pritožbenega postopka pa pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožeča stranka ni uveljavljala.