Jedro

Ker mora skladno s 116. členom ZPP sodišče ugotoviti, da je predlog stranke za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka utemeljen, ker je stranka narok zamudila iz upravičenega razloga, mora stranka predlogu priložiti dokaze oziroma predlagati izvedbo dokazov, s katerimi tak opravičljiv razlog utemeljuje. Sodišče ni dolžno pozivati stranke, da naj navedbe v predlogu dokaže. Sodišče prve stopnje je toženo stranko takoj, ko je predlagala preložitev naroka, pozvalo, da naj predloži dokazila o zadržanosti. Teh pa tožena stranka ni predložila niti ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka) in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati njene stroške postopka v višini 202,64 EUR v roku 15 dni na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ..., odprtega pri A., Izpostava B., sklic ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dolga do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da vztraja pri tem, da na narok ni pristopila iz utemeljenih in opravičljivih razlogov, kar je sodišču prve stopnje tudi pravočasno dokazala s predložitvijo listin, ki opravičujejo njen izostanek. Tožena stranka še vedno meni, da pooblastila ni potrebno izkazovati, dokler pooblaščenec ne izvede kakšnega pravdnega dejanja v njenem imenu. Sodišče prve stopnje je ravnalo prepovršno in zelo enostransko, poleg tega pa je povsem neživljenjsko spregledalo, da je v dejanski situaciji, ko je prihod na narok onemogočen zaradi zdravstvenih težav, onemogočeno tudi dokazovanje tega z listinami. Z izpodbijanim sklepom je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo določbe materialnega prava, ko je ugotovilo, da izostanek stranke z naroka, kljub vsem predanim dokazom in navedbam, ni opravičljiv. S tako zaostreno interpretacijo določb ZPP je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Prav tako bi moralo toženo stranko še pred razpisom naroka za obravnavanje zahteve za vrnitev v prejšnje stanje pozvati, da dopolni dokaze in predloži potrdilo o obstoju mandatnega razmerja v pisni obliki. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pritožbe ne izhaja, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, zato je pri preizkusu, kot je že navedeno, pazilo le na tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dosledno spoštovanje določb ZPP, ki ga sodišču prve stopnje očita pritožba, ni niti absolutna niti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasen, vendar ni utemeljen. Tožena stranka ni utemeljila upravičenega razloga, da bi sodišče prve stopnje lahko sodni postopek vrnilo v stanje naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka ni pristopila na narok za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni predložila niti dokaza, da je bila C.C. pooblaščena za zastopanje tožene stranke na naroku za glavno obravnavo 12. 9. 2013, prav tako pa tudi ne zdravniškega potrdila, kot je določeno v 115. členu ZPP. Zaradi tega ni dokazala, da je njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, pri čemer na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Ker mora skladno s 116. členom ZPP sodišče ugotoviti, da je predlog stranke za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka utemeljen, ker je stranka narok zamudila iz upravičenega razloga, mora stranka predlogu priložiti dokaze oziroma predlagati izvedbo dokazov, s katerimi tak opravičljiv razlog utemeljuje. Sodišče ni dolžno pozivati stranke, da naj navedbe v predlogu dokaže. Zato so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišča prve stopnje toženo stranko pozvati tako, da bi ji naložilo, katere listine za utemeljitev svojih navedb naj predloži, neutemeljene. Sodišče je toženo stranko že takoj, ko je predlagala preložitev naroka, pozvalo, da naj predloži dokazila o zadržanosti. Teh pa tožena stranka ni predložila niti ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Prav tako je napačno stališče tožene stranke, da ni dolžna predložiti pooblastila za zastopanje za C.C., ker ta še ni opravila nobenega pravdnega dejanja. S tem, ko pooblastila ni predložila niti ob pozivu sodišča ob podaji predloga za preložitev naroka niti ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, tožena stranka ni dokazala, da je C.C. dejansko pooblastila za zastopanje na naroku za glavno obravnavo. Zato sodišče prve stopnje, tudi v primeru, da bi bilo zdravniško potrdilo po 115. členu ZPP predloženo sodišču, predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne bi moglo ugoditi.

Pritožbeno sodišče poudarja, da določbe ZPP veljajo za vse udeležence postopkov enako in da sodišče prve stopnje s tem, ko jih je spoštovalo, ni ravnalo niti „prepovršno“ prav tako pa tudi ne „enostransko“ Ker pritožba tožene stranke ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih tožena stranka ni priglasila.