Jedro

Tožničina pravica do zagovora ni bila kršena, čeprav na zapisnik o zagovoru niso bila povzete njene navedbe o zdravstvenem stanju, ki naj bi opravičevalo izostanek z dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka tožnici nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008, ki je datirana z dne 13. 1. 2009, ki jo je tožena stranka izdala tožnici, odpravi; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na ustrezno delovno mesto, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe; da je tožena stranka dolžna tožnici priznati za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 13. 1. 2009 dalje do ponovne reintegracije vse pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, da ne bo izvršbe in da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati vse zapadle neto plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, to je do 13. 1. 2009 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter s prispevki in davki, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi in naloži toženi stranki v plačilo stroške tega postopka oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožničinih navedb, zlasti v delu, ki se nanaša na sam postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sodbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. Nadalje navaja, da je v ZDR sicer res predvidena možnost, ki jo lahko izkoristi delodajalec v primeru kršitve delavčevih obveznosti v zvezi s prihajanjem na delo, vendar pa v konkretnem primeru glede na vse okoliščine primera tožena stranka ni bila upravičena izreči tako skrajnega ukrepa, kot je odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je imela z odločbo ZZZS priznan bolniški stalež do 30. 11. 2008. Ob koncu bolniškega staleža se je tožnica zglasila pri svoji lečeči zdravnici, ki je v njenem imenu podala tudi pritožbo zoper odločitev o zaključku bolniškega staleža. Dne 1. 12. 2008 se je zglasila pri toženi stranki in jo o tem, da bo njena lečeča zdravnica podala ponoven predlog (pritožbo) na ZZZS, pri čemer je bila prepričana, da dokler ne bo odločeno o predlogu, lahko ostane doma. Tudi glede na zdravstveno stanje ni bila sposobna opravljati svojega dela. Tožnica je bila z odločitvijo ZZZS seznanjena dne 22. 12. 2008 in je takoj po prejemu odločbe ZPIZ seznanila toženo stranko o prenehanju bolniškega staleža. Tedaj ji je tožena stranka omogočila izrabo letnega dopusta. Meni, da bi ji glede na vse okoliščine tožena stranka vsekakor lahko od 1. 12. 2008 dalje omogočila koriščenje rednega letnega dopusta, ki ga je do tedaj še imela. Če ji je tožena stranka priznala redni letni dopust za čas od 23. 12. 2008 dalje, ni nobenega resnega razloga, da ji koriščenje dopustna ne bi priznala tudi za čas od 1. 12. 2008. Iz postopanja tožene stranke izhaja le njena očitna namera, da tožnici z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prekine delovno razmerje. Tožena stranka je zgolj za potrebe tega sodnega postopka navajala, da naj bi zaradi izostanka tožnice prihajalo do prerazporejanja delavk pri toženi stranki. Takšno zatrjevanje ni bilo v tem postopku v ničemer izkazano. Da do resnih motenj pri toženi stranki ni moglo priti zaradi izostanka tožnice, je mogoče ugotoviti že iz dejstva, da je bila tožnica pred tem več mesecev odsotna zaradi zdravstvenih težav in tožena stranka na tožnico objektivno tudi po 1. 12. 2008 dalje ni mogla računati in je tako kot pretekle mesece organizirala delovni proces. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnica ni imela nobenega utemeljenega razloga, da bi mislila, da ji z dnem 1. 12. 2008 ni treba priti na delo. Tožnica je prejela odločbo ZZZS z dne 29. 10. 2008 kot tudi odločbo ZZZS z dne 28. 11. 2008, kjer je bilo v obeh odločbah zapisano, da pritožba ne zadrži izvršitve. Priča R.P. je tožnico dne 1. 12. 2008 na to tudi izrecno opozorila. Tožena stranka je z zaslišanjem direktorice in priče dokazala, da ji je tožničin neupravičeni izostanek od 1. 12. 2008 dalje povzročil nevšečnosti in dodatne stroške, motil je delovni proces ter povzročil veliko negodovanja med ostalimi delavkami. Tožnici tudi ni mogla odobriti izrabe letnega dopusta iz razloga, ker tožnica za to ni zaprosila in ker se na podlagi 165. člena ZDR letni dopust izrablja upoštevaje tudi potrebe delovnega procesa. Delovni proces pa ni dovoljeval izostanka tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnica neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožničinih navedb, zlasti v delu, ki se nanaša na sam postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sodbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. S tem smiselno zatrjuje, da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po tej določbi je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, ko izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka dne 13. 1. 2009 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja storjenih naklepoma ali iz hude malomarnosti, ker je bila tožnica od dne 1. 12. 2008 do 22. 12. 2008 neupravičeno odsotna z dela in tako najmanj pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi morala in mogla to storiti. Tožena stranka je tožnici izredno odpoved podala na podlagi 2. in 3. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), ki določata, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja oziroma, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka postopek podaje izredne odpovedi izvedla skladno z zakonskimi določbami (2. in 3. odstavek 83. člena ZDR) in da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 2009, glede na ugotovitev, da je tožena stranka dokončno odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 18. 12. 2008 prejela dne 23. 12. 2008 in ji je bil takrat znan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana pravočasno, torej v 30 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga (subjektivni rok) in v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (objektivni rok), določenih v 2. odstavku 110. člena ZDR. Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožničinih navedb, zlasti v delu, ki se nanaša na sam postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo tudi na tožničin ugovor, da na zagovoru ni imela možnosti pojasniti okoliščine in razloge svojega izostanka z dela. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožničina pravica do zagovora, s tem, ko na zapisnik o zagovoru niso bila povzeta tožničina navajanja o zdravstvenem stanju, ni bila kršena njena pravica do zagovora. Zagovor je pravica delavca, da se seznani in opredeli do očitanih kršitev in da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Dolžnost delodajalca pa je, da mu zagovor omogoči. Iz zapisnika razgovora z dne 13. 1. 2009 (priloga B6) izhaja, da je tožnica opisovala zdravstveno stanje, da pa le-to na zapisnik res ni bilo povzeto. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je za presojo utemeljenosti tožničine odsotnosti z dela bistveno dejstvo, zakaj tožnica na delo ni prišla, še zlasti glede na ugotovitve, da je tožena stranka v tem času že razpolagala z odločbami o ugotovljeni tožničini zmožnosti za delo, zaradi česar dejstvo, da na zapisnik o zagovoru ni povzet opis tožničinega zdravstvenega stanja, tudi po stališču pritožbenega sodišča ne predstavlja kršitve pravice do zagovora.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v izredni odpovedi kot razlog za izredno odpoved navedla hujšo kršitev pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jih tožeča stranka storila s tem, ko je od 1. 12. 2008 do 22. 12. 2008 neupravičeno izostala z dela in na delo 1. 12. 2008 ni prišla, čeprav ji je s 30. 11. 2008 potekel bolniški stalež oziroma ni prišla na delo najmanj pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti. Iz potrdil o upravičeni zadržanosti od dela z dne 30. 9. 2008 in z dne 1. 12. 2008 je razvidno, da je bila tožnica pred spornim obdobjem začasno nezmožna za delo od 25. 9. 2008 do 30. 11. 2008. Z odločbo imenovanega zdravnika z dne 29. 10. 2008 pa je bilo odločeno, da je tožnica začasno nezmožna za delo od 25. 10. 2008 do 30. 11. 2008, od 1. 12. 2008 pa je zmožna za delo. Z novo odločbo imenovanega zdravnika z dne 28. 11. 2008 je bilo ponovno odločeno, da je tožnica od 1. 12. 2008 dalje zmožna za delo ob upoštevanju Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu. Zoper slednjo je tožnica vložila tudi pritožbo na zdravstveno komisijo, katera je tožničino pritožbo z odločbo z dne 18. 12. 2008 zavrnila kot neutemeljeno. Nezadovoljena z odločitvijo je tožnica zoper odločbo zdravstvene komisije z dne 18. 12. 2008 pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani uveljavljala sodno varstvo, v katerem je zahtevala ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 1. 12. 2008 do 16. 1. 2009. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. Ps 150/2009 z dne 12. 4. 2010 njen tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo. Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 312/2010 z dne 19. 8. 2010 zavrnjena.

Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožnica glede na pravnomočno odločitev v socialnem sporu, v katerem je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica v spornem obdobju, to je od 1. 12. 2008 do 22. 12. 2008, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje, zmožna za delo, v navedenem obdobju ni bila upravičena izostati z dela zaradi zdravstvenih razlogov. Vrhovno sodišče je že v večih zadevah zavzelo stališče (npr. VS RS opr. št. VIII Ips 201/2006, VS RS opr. št. VIII Ips 235/2008 z dne 25. 5. 2010), da v obdobju, ki ga zajema pravnomočna odločba socialnega sodišča glede ugotovljene zmožnosti za delo, tožnica v individualnem delovnem sporu ne more več uveljavljati dejstva upravičene odsotnosti z dela z zdravstveni razlogi, lahko pa bi uveljavljala, da so obstajali drugi razlogi za upravičeno odsotnost. Drugih razlogov za odsotnost pa tožnica v spornem obdobju ni navajala. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnica kot razlog za odsotnost, torej da dne 1. 12. 2008 ne bo prišla na delo, navajala, da je bila zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 28. 11. 2008 vložena pritožba in da v zvezi s tem pričakuje ugodno rešitev ter da dela ni zmožna opravljati. Vezano na ugotovitve pravnomočne odločbe socialnega sodišča glede zmožnosti za delo v obdobju od 1. 12. 2008 do 22. 12. 2008 je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožničin izostanek v spornem obdobju iz zdravstvenih razlogov neupravičen. Pritožbene navedbe, da tožnica v spornem obdobju za delo iz zdravstvenih razlogov ni bila zmožna, so zato neutemeljene.

Neutemeljeno tožnica v pritožbi ponovno izpostavlja, da je bila prepričana, da lahko, dokler ne bo odločeno o pritožbi zoper odločitev imenovanega zdravnika, ostane doma. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem zaslišanja priče Renate Pirnar, ugotovilo, da je le-ta tožnico dne 1. 12. 2008 izrecno opozorila, da je odločba imenovanega zdravnika zavezujoča in da pritožba ne zadrži izvršitve ter mora zato skladno z odločitvijo s 1. 12. 2008 nastopiti z delom. Na dejstvo, da pritožba zoper odločbo imenovanega zdravnika, ne zadrži njene izvršitve, je bila tožnica opozorjena tudi v sami odločbi. Pritožbeno sodišče se glede na navedene ugotovitve strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi tožnica na delo v spornem obdobju morala priti. Nestrinjanje tožnice s strokovnim mnenjem je namreč ni odvezalo, da se ravna po zdravniškem mnenju. Ta mnenja pa so v skladu z 244. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94, s spremembami) za zavarovance obvezna.

Na podlagi ugotovitve, da tožnica v obdobju od 1. 12. 2008 do 22. 8. 2008 ni bila upravičena izostati iz zdravstvenih razlogov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožnica neupravičeno odsotna z dela več kot pet dni zaporedoma in je s tem obstajal razlog za odpoved po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je sicer toženo stranko obvestila o razlogih, zakaj na delo ne bo prišla, vendar pa je bilo, kot že rečeno, ugotovljeno, da ti razlogi niso bili upravičeni.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem, ko na delo ni prišla, kršila obveznost iz 31. člena ZDR, ki v 1. odstavku določa, da mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Glede na to, da je bila tožnica seznanjena z odločitvijo imenovanega zdravnika, da ji odsotnost z dela zaradi zdravstvenega stanja ni priznana, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je s svojim ravnanjem iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja in je zato podan tudi odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je glede na ugotovljena dejstva, da je imela tožena stranka zaradi neupravičene odsotnosti tožnice z dela velike težave, saj je morala spremeniti že narejen razpored dela za mesec december in delo razdeliti med ostale delavke, kar je bilo zaradi prazničnega meseca še posebej težavno ter je morala tudi dodatno poiskati še študentko, pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je glede na ugotovljene okoliščine ugotovljen upravičen interes tožene stranke, da delovnega razmerja s tožnico ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, s čimer je izpolnjen pogoj po 1. odstavku 110. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena ter navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).