Jedro

Izročitev stvari je realizacija pravilno sklenjene prodajne pogodbe za premične stvari in predstavlja trenutek prehoda lastninske pravice med pogodbenikoma.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo v uvodu navedene glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.3.1994 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Presodilo je, da je bil zavarovanec tožene stranke v celoti odgovoren za nezgodo dne 13.2.1994 in škodo, ki je nastala na tožnikovem avtomobilu. Tožnik je avtomobil vozil, ko je prišlo do nesreče, lastnik bi lahko imel regresni zahtevek zoper tožnika glede na okoliščino, da formalni prepis lastništva avtomobila ni bil urejen. Tožena stranka je aktivno legitimirana v sporu in za plačilo odškodnine, saj je tožnik predložil pooblastilo lastnika vozila. Tožena stranka je že izplačala polovico nastale škode, kar kaže na to, da ni podvomila o upravičenosti tožnikovega zahtevka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi samo je presodilo, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Med vsemi udeleženci tega slučaja ni spora, da je formalni lastnik vozilo izročil tožniku, le prepis še ni bil urejen. Z izročitvijo vozila v posest tožniku je ta postal na podlagi prvega odstavka 43. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) lastnik vozila in samo upoštevajoč to pravno pomembno okoliščino si je mogoče razlagati, da je tožena stranka del odškodnine že izplačala tožniku. Tožnik je izplačilo odškodnine pri toženi stranki urejal v svojem imenu, kot to izhaja iz pooblastila v spisu.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da se razlogi sodbe razlikujejo od vsebine listin in izpovedi prič. Ne drži obrazložitev, da je tožnik urejal izplačilo odškodnine pri toženi stranki v svojem imenu, saj iz pooblastila v sodnem spisu izhaja, da je lastnik vozila pooblastil tožnika, da v njegovem imenu in za njegov račun ureja odškodninsko zahtevo pri toženi stranki. Napačno sodišči razlagata dejstvo, da je tožena stranka del odškodnine izplačala tožniku. To je storila izključno zaradi pooblastila lastnika vozila B. P. Zmotna je ugotovitev sodišč, da je P. izročil vozilo tožniku. Vozilo je P. prodal in izročil kupcu na sejmu v Trbovljah. Z njim je napisal pogodbo in on je vozilo odpeljal. Lastnik vozila tega ni nikoli izročil tožniku in z njim ni sklenil nobene pogodbe pred prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka tudi s tem, ko ni dopustilo izvedbe dokaza z izvedencem prometne stroke, ki bi pojasnil morebitni soprispevek tožnika k nastanku prometne nesreče. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in zavrne zahtevek zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Revizija očita sodišču druge stopnje, da je v izpodbijani sodbi zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 (in ne 14. točke 339. člena ZPP/99). Pravno odločilni dokaz - pooblastilo B. P. tožniku - sta sodišči druge in prve stopnje različno tolmačili. Sodišče prve stopnje je pooblastilo ocenilo v četrtem odstavku na tretji strani svoje sodbe in zapisalo, da je tožnik P. prosil, naj mu da pooblastilo za urejanje zadev pri toženi stranki, ker prepis vozila še ni bil opravljen. Sodišče druge stopnje je v tretjem odstavku na tretji strani svoje sodbe zapisalo drugače: da je tožnik izplačilo odškodnine pri toženi stranki urejal v svojem imenu. Za pravno odločilno dejstvo je štelo, da je lastnik B. P. vozilo izročil tožniku, in ocenilo, da je s tem dejanjem prešla lastninska pravica na tožnika.

Res je sicer, da se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na premični stvari z njeno izročitvijo. Vendar mora biti pravni posel sklenjen v obliki in z vsebino, ki jo predpisuje zakon. Običajno je tak pravni posel prodaja, v prodajni pogodbi se prodajalec zaveže izročiti stvar kupcu na način, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico (454. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Bistvena elementa prodajne pogodbe sta seveda cena in stvar, ki je predmet prodaje.

V obravnavani pravdni zadevi je ostala neraziskana okoliščina, na kakšni podlagi je tožnik pridobil lastninsko pravico oziroma: ali jo sploh je. Izpodbijana sodba vsebuje pravno presojo, ki je pomanjkljiva, saj upošteva le element izročitve. Z izročitvijo v posest pridobitelj pridobi lastninsko pravico na premični stvari na podlagi pravnega posla (prvi odstavek 34. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR). To določilo vsebuje pogoj za izročitev oziroma pridobitev lastninske pravice z izročitvijo: pravni posel, ki predstavlja pravno podlago za izročitev premične stvari, ki je (bila) predmet pravnega posla. Povedano drugače: pravni posel je temelj (titulus) izročitve stvari (modus), čas izročitve pa predstavlja trenutek prehoda lastninske pravice med skleniteljema pravnega posla. Brez sklenitve pravnega posla je torej izročitev "viseče dejanje", kakor je tudi pravni posel, katerega namen je prenos lastninske pravice na premični stvari, ostal neizpolnjen (že citirani 454. člen ZOR) brez dejanske izročitve stvari. Za veljavno sklenitev prodajne pogodbe torej ni dovolj izročitev stvari.

Revizijsko sodišče je glede na povedano ugotovilo, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabiti materialno pravo ter zaradi tega nepopolno ugotovili dejansko stanje (drugi odstavek 395. člena ZPP/77). Zato je moralo reviziji ugoditi in razveljaviti izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrniti v novo sojenje. V nadaljnjem postopku bo treba upoštevati še naslednje: Sklepanje prodajnih pogodb med lastniki motornih vozil in njihovimi kupci v realnem življenju pogosto poteka brez takojšnje ureditve prepisa podatkov o lastniku vozila v prometnem dovoljenju. Prodajalec in kupec skleneta prodajno pogodbo, dogovorita se o predmetu prodaje, ceni avtomobila in si izročita denar in avtomobil. Ne uredita pa prepisa registracije avtomobila oziroma podatkov v prometnem dovoljenju. Taki primeri so pogosti, kadar je vozilo registrirano kratek čas pred prodajo, in se pogodbeni stranki dogovorita, da bo prepis vozila opravljen (in neredko tudi pisna pogodba sklenjena) tik pred potekom veljavnosti prometnega dovoljenja. Tudi pri zaporednih večkratnih prodajah istega vozila pogodbeniki ravnajo enako. Tako ravnanje pogodbenih strank seveda ne pomeni, da do sklenitve pravnega posla ni prišlo in da lastninska pravica na avtomobilu med njimi ni prešla.

Pri reševanju morebitnega spora, podobnega temu (posebej glede na ugovore tožene stranke), pa je vendarle treba preveriti celo verigo prodajnih pogodb. S takim ravnanjem šele lahko sodišče ugotovi, ali je izročitev stvari temeljila na pravnih poslih, ki niso imeli nobene napake, in tudi, ali ne gre pri zadnjem kupcu vendarle vsaj (ali samo) za domnevnega lastnika (41. člen ZTLR). V obravnavani zadevi bo v novem sojenju sodišče moralo preveriti te okoliščine, posebej glede na tožbeno trditveno podlago tožeče stranke same, da si je tožnik vozilo sposodil. Ostalo je namreč odprto vprašanje, zakaj bi tožnik pri toženi stranki potreboval pooblastilo za urejanje odškodnine lastnika vozila B. P., če bi bil sam lastnik vozila. V pooblastilu piše, da Boris Pikl pooblašča tožnika, ..."da v mojem imenu in za moj račun ureja odškodninsko zadevo...". Vsebino tega pooblastila je sodišče druge stopnje povzelo drugače v svoji sodbi, kot pa se to glasi. Presoja, da je tožena stranka del odškodnine izplačala tožniku zato, ker je bil on lastnik vozila in je odškodnino urejal za svoj račun, je v nasprotju z vsebino pooblastila. Drugačna razlaga vsebine listinskih dokazov v pritožbenem postopku sama sicer še ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar mora biti razlaga takega dokaza izvedena skladno z 8. členom ZPP/77: sodišče sme šteti za dokazana tista dejstva, ki po presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka dajejo nedvomno oceno o resničnosti dejstev, ki jih je sodišče ocenjevalo z izvedenimi dokazi. Način, ki ga je uporabilo drugostopenjsko sodišče, pa se približuje uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.

Pooblastilo je pravni posel, s katerim pooblastitelj daje upravičenost za zastopanje svojemu pooblaščencu (prvi odstavek 89. člena ZOR). Obseg pooblastila določi pooblastitelj in ni odvisno od pravnega razmerja, ki je bilo zanj podlaga (drugi odstavek istega člena). Pooblastilo, ki ga je B. P. dal tožniku, je zelo obsežno, saj ima tožnik pravico urediti odškodninsko zadevo v celoti: lahko vloži odškodninski zahtevek, ga razširi, skrči, umakne, sklene in podpiše poravnavo in prevzame izplačilo denarnega zneska. Taka široka vsebina pooblastila je načelno primerljiva celo z odstopom terjatve s pogodbo (cesija, 436. člen ZOR). Morda ne bo odveč v novem sojenju podrobneje raziskati to vsebino pooblastila in namen, zakaj je bilo dano v takem obsegu. Podlago za take pomisleke namreč ponujajo dosedanje trditve in izpovedi tožnika in pooblastitelja B. P..

V novem sojenju bo lahko odločilno tudi, da je pooblastilo B. P. napisano pri toženi stranki in ga je celo sopodpisal uslužbenec tožene stranke, kakor je na prvi pogled razvidno iz pooblastila. Tako ravnanje tožene stranke je očitno pripomoglo k razrešitvi odškodninske zadeve pri njej, saj sama trdi, da je del odškodnine izplačala tožniku ravno zaradi tega pooblastila. Ugovor aktivne legitimacije bo zato sodišče moralo presojati tudi v povezavi s tem dejstvom. Posebno pozornost bo morda treba nameniti tudi okoliščini, da je tožena stranka aktivni legitimaciji ugovarjala šele med postopkom (na naroku za glavno obravnavo dne 26.5.1998) in ne že v odgovoru na tožbo (vloženem 21.11.1995), čeprav je očitno, da je sama ves čas razpolagala s pooblastilom (in ga je tudi sama predložila v spis, priloga B2).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP/77.