Jedro

Čeprav je v izreku sklepa navedeno, da je bil zoper obdolženca odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, na koncu obrazložitve pa, da je odrejen iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti, iz celotne obrazložitve določno izhaja ponovitvena nevarnost kot priporni razlog. Zaradi pomotne navedbe v zaključnem delu obrazložitve sklepa, ta ni v tolikšni meri dvoumen, da bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pomotno je stališče, da zoper obdolženca, ki se sklicuje na psihične težave, pripora ni mogoče odrediti, preden sodišče takih trditev ne preveri s pritegnitvijo izvedenca nevropsihiatrične stroke.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 4.5.2001 zoper obd. I.P. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki teče od 3.5.2001 od 13.35 ure dalje.

Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 7.5.2001 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP dne 11.5.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev obeh izpodbijanih sklepov.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da trditev v zahtevi, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, nima osnove. Poudarja, da iz obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika vsebinsko izhaja, da je podan utemeljen sum in podlaga zanj. Dejstvo, da preiskovalni sodnik ni uporabil besede "utemeljen" po mnenju vrhovne državne tožilke ne pomeni, da ta ni podan in obrazložen. Sklep zunajobravnavnega senata pa ugotavlja, da iz sklepa preiskovalnega sodnika izhajajo razlogi za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Vrhovna državna tožilka meni, da ni podano nasprotje med izrekom in razlogi v sklepu sodišča prve stopnje, ker je v izreku te odločbe zatrjevana ponovitvena nevarnost, v obrazložitvi pa zapisano, da gre za koluzijsko nevarnost. Takega nasprotja ni, saj je tako iz izreka kot tudi iz vsebine obrazložitve jasno, da gre za pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti. Zato je po mnenju nasprotne stranke zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obd. I.P. v zahtevi navaja, da je sodišče v prvostopenjskem sklepu kršilo določilo 20. člena Ustave Republike Slovenije in 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj je obstoj utemeljenega suma temeljni pogoj za odreditev pripora. Sodišče je v prvostopenjskem sklepu vseskozi govorilo o sumu, torej nezadostni stopnji verjetnosti storitve kaznivega dejanja, ki ne dopušča odreditve pripora in bi zato moralo predlog državne tožilke za odreditev pripora po vložnikovem mnenju zavrniti.

Državna tožilka je v predlogu, podanem na podlagi 1. odstavka 202. člena ZKP zatrjevala obstoj utemeljenega suma, torej dovolj visoke stopnje artikulirane konkretne in specifične verjetnosti, da je obd. I.P. storil očitano mu kaznivo dejanje. Preiskovalni sodnik je ta predlog v 2. odstavku na strani 2 sklepa nenatančno povzel in govoril o sumu namesto o utemeljenem sumu, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Po 2. odstavku 202. člena ZKP mora sklep o odreditvi pripora vsebovati tudi določno navedbo razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje.

Preiskovalni sodnik v razlogih za svojo odločitev v sklepu ni izrečno ponovil dokazov in podatkov, s katerimi je državna tožilka utemeljevala obstoj utemeljenega suma. Je pa iz sklepa razvidno, da se je s temi razlogi strinjal, saj je v obrazložitvi zapisal, da gre po njegovem mnenju slediti državni tožilki, da se je obd. I.P., ki je svojo ženo večkrat zabodel z večjim nožem v vitalne organe na način, ki skorajda izključuje možnost preživetja, odločil končati njeno življenje na način, ki nedvomno kaže tudi njegovo jezo, užaljenost in maščevalnost, ker se je ta odločila, da ga bo zapustila. Iz take formulacije je razvidno, da preiskovalni sodnik sprejema, da okoliščine, na katere se je sklicevala državna tožilka, potrjujejo obstoj temeljnega pogoja za odreditev pripora. Te okoliščine so take, da o utemeljenosti suma prepričajo sodišče, tudi kadar ex post facto odloča o zakonitosti odrejenega pripora. Sodišče druge stopnje je to v svojem sklepu tudi izrecno ugotovilo, ko je povedalo, da dokazi, zbrani v predkazenskem postopku, ki so v sklepu navedeni, v zadostni meri izkazujejo utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Zgolj terminološka pomanjkljivost, ki jo je zagrešil preiskovalni sodnik z nenatančnim povzemanjem navedb v predlogu državne tožilke, ko je namesto o utemeljenem sumu govoril o sumu, pa ob ugotovitvi, da so v sklepu navedene okoliščine, ki s potrebno stopnjo verjetnosti kažejo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ne pomeni, da je podana v zahtevi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka.

Prav ima vložnik zahteve, ko navaja, da je sodišče v izreku prvostopenjskega sklepa navedlo, da je pripor zoper obd. I.P. odredilo iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, v sklepnem delu obrazložitve pa da je to storilo iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti. Vendar pa ne gre za tako nasprotje med izrekom in razlogi prvostopenjskega sklepa, ki bi ga bilo treba opredeliti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz celotne obrazložitve te odločbe določno izhaja, da je bil zoper obdolženca odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, tako da zaradi pomotne navedbe v njenem zaključnem delu, ta nikakor ni v tolikšni meri dvoumna, da bi bila podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Neutemeljene so tudi navedbe v zahtevi obdolženčevega zagovornika, da je sodišče v prvostopenjskem sklepu zaključevalo zgolj o obstoju suma o izkazanosti objektivnih elementov kaznivega dejanja, ne pa tudi tistih, ki zadevajo njegovo subjektivno plat. Zato je po stališču vložnika zahteve podana kršitev kazenskega zakona, saj da je tudi materialno pravo povsem napačno uporabljeno.

Tudi ta trditev vložnika, ki izrečno niti ne pove, katero kršitev kazenskega zakona naj bi sodišče zagrešilo, ni utemeljena.

Preiskovalni sodnik je v razlogih sklepa o odreditvi pripora navedel, da se je obdolženec odločil končati ženino življenje in jo zato nekajkrat zabodel z večjim nožem v vitalne organe. Iz take obrazložitve je jasno razvidno tudi njegovo stališče, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Prištevnost storilca pa se domneva in je zato ni potrebno posebej obrazlagati. Zato ne držijo vložnikove navedbe, da je prvostopenjski sklep s tega vidika nezakonit. Zagovornik obd. I.P. v zahtevi utemeljeno opozarja na pomanjkljivost v razlogih sklepa sodišča druge stopnje, ko je to zapisalo, da pri utemeljenem sumu storilcu očitanega kaznivega dejanja poskusa umora zadostuje manjša stopnja verjetnosti utemeljenega suma za podanost pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, nato pa v navedenem stavku, očitno pomotoma, namesto ugotovitve, da pri kaznivih dejanjih, s katerimi se varnost ljudi močno ogroža, za odreditev pripora zadošča že manjša stopnja ponovitvene nevarnosti, govorilo o manjši stopnji verjetnosti utemeljenega suma. Vendar tudi ta hiba ni take narave, da bi bilo na tej podlagi mogoče sklepati, da je sklep dvoumen in nesposoben preizkusa, kakor to zatrjuje vložnik. Vrhovno sodišče ugotavlja, da celovita presoja okoliščin, navedenih v izpodbijani pravnomočni odločbi, pokaže, da je ta še v zadostni meri razumljiva in da jo je zato mogoče preizkusiti.

Obdolženčev zagovornik v zahtevi navaja, da je bila obdolžencu z izpodbijanima sklepoma kršena tudi pravica do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave Republike Slovenije, saj da je obd. I.P. v zagovoru večkrat ponovil, da se je doslej že zdravil zaradi psihičnih težav in očitno tudi poskušal samomor ter da zato potrebuje in želi nastopiti zdravljenje v ustrezni ustanovi, kar bi tudi storil, če bi bil na prostosti.

Obdolženec svojih trditev o nujnosti takojšnjega bolnišničnega psihiatričnega zdravljenja ni podkrepil z ustreznim mnenjem zdravnika. Že preiskovalni sodnik je ugotovil, da je iz zdravstvene dokumentacije, priložene h kazenski ovadbi, razvidno, da je bil obdolženec odpuščen iz bolnišnice in da tudi ni bilo potrebe po psihiatričnem zdravljenju v Nevropsihiatrični bolnišnici v V. Glede na to, je pravilen zaključek preiskovalnega sodnika, da bo obdolženec tudi v priporu lahko deležen ustrezne zdravstvene oskrbe. Pomotno je zato stališče vložnika, da zoper obdolženca, ki se sklicuje na psihične težave, pripora ni mogoče odrediti, preden sodišče takih trditev ne preveri s pritegnitvijo izvedenca nevropsihiatrične stroke.

Nadaljne vložnikove navedbe, da je psihiatrični pregled po sodnem izvedencu potreben tudi iz razloga, ker je podan dvom, ali je obdolženec glede na svoje psihično stanje sploh sposoben sodelovati v kazenskem postopku in da je hkrati podan dvom, ali je izpolnjena predpostavka za "tek" tega kazenskega postopka, niso povsem jasne. Zakaj bi bila doslej opravljena procesna dejanja in izdani sklepi v kazenskem postopku iz tega razloga neveljavni, zagovornik obd. I.P. sploh ne pove. Do pravnomočnosti izpodbijanega sklepa ni bilo ugotovljeno, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje v neprištevnem stanju. Tudi če bi vložnikove trditve v tem delu držale, za kar pa v zbranih podatkih in dokazih ni nobene podlage, ne bi bilo nobenih zadržkov za odreditev pripora zoper obdolženca. Po 2. odstavku 491. člena ZKP se obdolženec, zoper katerega je odrejen pripor, če se med kazenskim postopkom izkaže, da je kaznivo dejanje storil v stanju neprištevnosti, med postopkom za uporabo varnostnega ukrepa namesti v ustrezen zdravstveni zavod.

Kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obd. I.P., niso podane, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.