Jedro

Iz 2. odstavka 74. člena ZZad in 1. odstavka 14. člena ZSKZ izhaja, da je Republika Slovenija z ZSKZ postala lastnica še tistih kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lastnini, ki niso prešla v njeno last že na podlagi ZLPP, ZZad in drugih predpisov (1. in 2. odstavek 14. člena ZSKZ).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbe Občine A. (1. točka izreka); KGZ B.B.B. (2. točka izreka); C.C. (3. točka izreka) ter delno odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 9. 2. 2004 v 1. alinei odpravila v delu 1. točke izreka, ki se glasi: "kjer je kot imetnik pravice uporabil vpisan D.D.D., katerega pravna naslednica je Kmetijska zadruga C.C.C." in nadomestila z besedilom "kjer je kot lastnik vpisana C.C.C., Kmetijsko gozdarska zadruga z.o.o. E., ... ulica št. ..., E." ter z 2. alineo odpravila 2. točko izreka, ki jo je nadomestila z novo 2. točko, ki se glasi: "Zavezanec za vrnitev lastninske pravice na parcelah iz 1. točke izreka te odločbe je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije" (4. točka izreka). Prvostopni organ je s citirano odločbo odločil, da se na parc. št. 193, 194, 253, 254/1, 276, 277 in 301 zk. vl. št. ... in ...., oba k.o. F., kjer je kot imetnik pravice uporabe vpisan D.D.D., katerega pravna naslednica je Kmetijsko gozdarska zadruga C.C.C. z dnem pravnomočnosti odločbe vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenca G.G. (1. točka izreka), da je zavezanec za vrnitev lastninske pravice na parc. št. 276, 277 in 301 k.o. F. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad) ter na parc. št. 193, 194, 153 in 254/1, vse k.o. F. Sklad in Občina A. (2. točka izreka). V obrazložitvi tožena stranka glede na pritožbene navedbe tožeče stranke navaja, da ugotavlja, da je zavezanec za vrnitev v naravi vseh parcel, ki so predmet prvostopne odločbe Sklad, ne glede na to, da je na vseh parcelah vpisana, kot je razvidno iz vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo KGZ C.C.C. Zakon o zadrugah (v nadaljevanju: ZZad) je namreč v 2. odstavku 74. člena določil, da postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih obstoječe zadruge, delovne organizacije kooperantov in temeljne organizacije v zadrugah pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije in se prenesejo na Sklad. Kasneje sprejeti Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju: ZSKZ) pa v 1. odstavku 14. člena določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP) oziroma po ZZad, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju po uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad oziroma občino. Iz navedenega sledi, da so postala last Republike Slovenije in bila prenesena na Sklad vsa kmetijska zemljišča in gozdovi zadrug, ne glede na to, ali so bila pridobljena na odplačen ali neodplačen način, zaradi česar je zavezanec za vrnitev v naravi Sklad. V zvezi z odškodninskim zahtevkom, podanim po določbi 73. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), pa tožena stranka pojasnjuje, da ta zahtevek lahko uveljavi le zavezanec za vrnitev nepremičnin, ki so bile v naravi vrnjene v postopku denacionalizacije in to v posebnem postopku in ne v postopku denacionalizacije, po določbah predpisa, ki ureja razlastitve, torej sedaj po določbah Zakona o urejanju prostora.

Tožnica izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga, kot je vložila že pritožbo, ker je tožena stranka ni upoštevala kot zavezanca za vrnitev nepremičnine. Meni, da drugostopna odločba temelji na zmotni uporabi materialnega prava in sicer določb 2. odstavka 74. člena ZZad in 1. odstavka 14. člena ZSKZ. Pravilno razumevanje citiranih določil lahko vodi le do zaključka, da so na Sklad prešla le tista kmetijska in gozdna zemljišča, ki so jih zadruge oziroma temeljne organizacije kooperantov pridobila na neodplačen način. Tožnica je v svoji pritožbi zoper delno odločbo upravnega organa dokazala, da je zemljišča, na katera se pritožba nanaša, prejela na odplačen način, zaradi česar ni nobene zakonite podlage za prehod teh zemljišč na Sklad. S tem se je očitno strinjal tudi sam Sklad, kar je razvidno iz njegovega odgovora na pritožbo. Nenazadnje pa to potrjuje tudi dejstvo, da je tožnica vknjižena kot lastnica (ne kot imetnica pravice uporabe) teh nepremičnin v zemljiški knjigi. Vpisa lastninske pravice nihče ni izpodbijal, do vpisa pa, upoštevajoč citirana zakonska določila, sploh ne bi moglo priti, če bi bilo zakon razumeti na način, kot ga razume tožena stranka. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Stranke z interesom v tem postopku Občina A., C.C. in pravni nasledniki po upravičencu G.G. na tožbo niso odgovorile.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je tožnica kot pravna naslednica D.D.D. zavezanka za vrnitev nepremičnin, ki so bile v denacionalizacijskem postopku vrnjene upravičencu.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno razložila določbi 2. odstavka 74. člena ZZad in 1. odstavek 14. člena ZSKZ. Tudi po mnenju sodišča iz obeh določb izhaja, da je Republika Slovenija z ZSKZ postala lastnica še tistih kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lastnini, ki niso prešla v njeno last že na podlagi ZLPP, ZZad in drugih predpisov (1. in 2. odstavek 14. člena ZSKZ). Na ta način so kmetijska zemljišča in gozdovi v doslej družbeni lastnini pridobila znanega lastnika, gospodarjenje s temi zemljišči (upravljanje in razpolaganje) pa je bilo zaupano Skladu (1. odstavek 2. člena ZSKZ). Dotedanjem upravljalcem in uporabnikom je bilo še naprej omogočeno nadaljevanje njihove dejavnosti in s tem nastopanje na trgu ter njihov nadaljnji obstoj, zato je ZSKZ lastninsko pravico države na kmetijskih zemljiščih in gozdovih (s tem pa tudi gospodarjenje Sklada) omejil z odločbo 1. odstavka 17. člena, ker je dotedanjim upravljalcem omogočil nadaljnjo uporabo in opravljanje kmetijskih zemljišč in gozdov, če jih obdelujejo oziroma izkoriščajo sami kot dober gospodar, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, oziroma do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom. Le tak položaj dotedanjega upravljalca oziroma uporabnika pa ima na navedenih zemljiščih tožeča stranka, in zato posledično ne more biti zavezanka v postopku denacionalizacije. Napačno je njeno stališče, da pet parcel, ki naj bi jih pridobila na odplačen način, z ZSKZ ni bilo olastninjenih. ZSKZ je namreč vsa družbena kmetijska zemljišča podržavil ne glede na to, s katerimi sredstvi in iz kakšnih virov so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena (enako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 in U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995). Nerelevantno v zadevi je torej njeno zatrjevanje, da je zemljišča pridobila na odplačen način, niti dejstvo, da se je uspela vpisati v zemljiško knjigo kot lastnica, glede na to, da njen vpis temelji na določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ki v 8. členu določa, da vknjižba lastninske pravice po tem zakonu nima pravnih posledic za stranke v postopku po ZDen (sicer pa tožnica vrnitvi nepremičnin denacionalizacijskemu upravičencu, kar se bo izvršilo s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo, ne ugovarja).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, v zvezi s prehodno določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.