Jedro

Sodne poravnave imajo po prevladujočem mnenju materialnopravne in procesnopravne učinke. Materialnopravni se kažejo v sporazumni ureditvi spornega pravnega razmerja, po pravilih civilnega prava (sedaj člen 1089 in naslednji zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR, pred tem pa v paragrafu 1380 občega državljanskega zakonika - ODZ), procesnopravni pa le v procesnih učinkih take poravnave, ki so podobni pravnomočnim odločbam (člen 321 in naslednji zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP). Iz navedenega izhaja dvoje: prvič, da ima poravnava zaradi tega, ker je sodno sklenjena, tudi procesne učinke in drugič: da zaradi procesnih učinkov ne izgubi svojega materialnopravnega značaja, ki se kaže kot dogovor strank. Slednje navedena značilnost sodnih poravnav pa le-te uvršča med pravne posle, zaradi katerih je njen sklenitelj ob izpolnjenih predpostavkah iz 5. člena zakona o denacionalizaciji (naprej ZDen) lahko upravičenec do denacionalizacije.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo zahtevo predlagatelja za denacionalizacijo, ker je menilo, da sodna poravnava ne predstavlja pravnega posla v smislu 5. člena ZDen.

Sodišče druge stopnje pa je s sklepom zavrnilo pritožbo predlagatelja in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba spredaj navedena sklepa in predlagalo, da naj se sklepa razveljavita ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V zahtevi opozarja na pravni značaj sodnih poravnav, ki da imajo dvojno naravo, to je procesno-pravne in civilno-pravne elemente. Taka poravnava ima tako naravo pogodbe, s katero se sporazumno ureja spor in ki se lahko pobija s tožbo ter drugič, značaj pravnomočne sodbe z vsemi ustreznimi posledicami. Ker sta obe sodišči zaključevali pri odločanju, da sodna poravnava ne predstavlja pravnega posla in da zato ne prihaja v poštev uporaba 5. člena ZDen, sta napačno uporabili materialno pravo v zvezi z določili členov 321 in 322 ZPP, hkrati pa sta tudi bistveno kršili določila postopka iz členov 321., 322. in 323. ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločbe.

Zmotna uporaba materialnega prava se kaže tudi v zaključevanju sodišča, da že sam namen pred sodnikom sklenjene poravnave izključuje zatrjevano grožnjo, silo ali zvijačo. Zaradi zmotne uporabe 5. člena ZDen pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in v tej smeri sodišče ni izvedlo nobenih dokazov.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti udeleženca postopka nista odgovorila.

O seji je bilo obveščeno Državno tožilstvo Republike Slovenije, ki pa se zaradi zadržanosti seje ni udeležilo.

Zahteva je utemeljena.

Sodne poravnave imajo po prevladujočem mnenju materialnopravne in procesnopravne učinke. Materialnopravni se kažejo v sporazumni ureditvi spornega pravnega razmerja, po pravilih civilnega prava (sedaj člen 1089 in naslednji zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR, pred tem pa v paragrafu 1380 občega državljanskega zakonika - ODZ), procesnopravni pa le v procesnih učinkih take poravnave, ki so podobni pravnomočnim odločbam (člen 321 in naslednji zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP). Iz navedenega izhaja dvoje: prvič, da ima poravnava zaradi tega, ker je sodno sklenjena, tudi procesne učinke in drugič: da zaradi procesnih učinkov ne izgubi svojega materialnopravnega značaja, ki se kaže kot dogovor strank. Slednje navedena značilnost sodnih poravnav pa le-te uvršča med pravne posle, zaradi katerih je njen sklenitelj ob izpolnjenih predpostavkah iz 5. člena zakona o denacionalizaciji (naprej ZDen) lahko upravičenec do denacionalizacije.

Zmotna uporaba materialnega prava se kaže v danem primeru v tem, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določilo 5. člena ZDen misleč, da sodna poravnava ne more predstavljati pravnega posla ter na drugi strani, da sodna poravnava ne more imeti napak volje, ki so možne pri sklepanju pravnih poslov. Zaradi takega zmotnega materialnopravnega razumevanja pa tudi nista ugotavljali okoliščin, ki so bile potrebne za ugotovitev, ali ima predmetna sodna poravnava zatrjevane pravno upoštevne napake volje in ki so podlaga za meritorno odločanje o denacionalizacijskem zahtevku. Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je zato vrhovno sodišče moralo sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljaviti (2. odstavek 408. člena v zvezi s 395. členom ZPP in 37. členom zakona o nepravdnem postopku).

V zvezi z omenjanjem členov 321 do 323 ZPP v zahtevi za varstvo zakonitosti je ugotoviti, da ta v kontekstu zahteve in njenih razlogov ne more pomeniti drugega kot potrditev procesnih posledic sodne poravnave, ki niso sporne, ne more pa imeti značaja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila zagrešena v postopkih na drugi ali prvi stopnji.

Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku preizkusiti utemeljenost v zahtevi za denacionalizacijo postavljenih trditev, po katerih naj bi imel dogovor, ki je bil podlaga za sodno poravnavo, pravno upoštevne napake volje. Zlasti bo potrebno opraviti v zahtevi za denacionalizacijo predlagane dokaze, po izvedbi dokaznega postopka pa bo treba o zahtevi meritorno odločiti, upoštevajoč pri tem spredaj navedeno materialnopravno podlago.