Jedro

Posamezna procesna dejanja, ki jih je opravil tuj organ, so veljavna tudi v kazenskem postopku, ki teče pri nas po prevzemu pregona, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku.

S poudarjanjem kontradiktornosti in ostalih prvin poštenega postopka se spreminja tradicionalno gledanje na to, kdaj začne teči kazenski postopek.

Izrek

Pritožbi obtoženega V.R. in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki zagovornice bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24.1.2007 obtoženega V.R. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj umora po prvem odstavku 127. člena KZ in enega kaznivega dejanja poskusa umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ. Za vsako od dokončanih kaznivih dejanj je obtožencu po prvem odstavku 127. člena KZ določilo kazen 15 let zapora, za kaznivo dejanje, ki je ostalo pri poskusu, pa po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ 13 let zapora ter mu nato po tretjem odstavku 47. člena KZ izreklo enotno kazen 30 let zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu od 22.4.2002 od 9.00 ure do 13.5.2003 do 18.10 ure in od 16.11.2005 od 8.18 ure dalje. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je svojcem pokojnega oškodovanca M.H. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 5.829,45 EUR, obtoženca pa po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da po prvem odstavku 97. člena istega zakona obremenjujejo stroški (potrebni izdatki) in nagrada zagovornice proračun.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbi obtoženega V.R. in njegove zagovornice kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP, o potrebnih izdatkih in nagradi obtoženčeve zagovornice pa odločilo, da bremenijo proračun.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta se pritožila obtoženi V.R. in njegova zagovornica.

Obtoženčeva zagovornica sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga iz prvega in drugega odstavka 373. člena istega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbi sodišč prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obtoženi V.R. v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na telefonske prisluhe, ki so nedovoljen dokaz, saj je nemška policija začela s prisluškovanjem telefonskih pogovorov, še preden je pridobila odredbo tožilstva za izvajanje tega tajnega ukrepa. Poudarja, da mu je bila v postopku kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za prepoznavo glasu. Po pritožnikovem stališču je bila odredba, s katero je sodišče postavilo izvedenca psihiatrične stroke M.V., nezakonita zaradi svoje vsebine. Dvom v nepristranskost izvedenca vzbuja predvsem okoliščina, da se je ta „nahajal pod sumom storitve kaznivega dejanja in je šlo zato za šolski primer navzkrižja interesov“. V pritožbi podrobno razčlenjuje izpovedbe S.S. in navaja, da je ta na šestih zaslišanjih dogajanja opisoval bistveno različno ter da je zato njegovo izpovedovanje neverodostojno. Izpostavlja tudi, da je obramba s pridobitvijo oblačil oškodovancev hotela dokazati, da na njih ni bilo kemičnih sestavin barija in ostalih delcev smodnika, kar bi ovrglo ugotovitev sodišča, da je bil strelec obtoženec. Navaja tudi, da je sodišče sodbo nezakonito oprlo na izpovedbo A.C. pred policijo, ko je bil ta zaslišan kot mladoletnik, v ozračju, ko so vsi kričali eden čez drugega, pri čemer njegov zakoniti zastopnik ni bil navzoč. Izvedenec grafološke stroke je svoje delo opravil nevestno, saj ni zahteval originalnih listin s podpisi A.C., ampak je mnenje podal na podlagi fotokopij. Po mnenju pritožnika je nedopustno, da ga je sodišče v izpodbijani sodbi slabšalno označilo kot plačanca, torej uporabilo zaničljivo označbo za človeka, ki se vojskuje za sovražnika ali je najet. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru navaja, da v pritožbah zatrjevane kršitve zakona niso podane, dejansko stanje pa je v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljeno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi obtoženega V.R. in njegove zagovornice zoper sodbo sodišča druge stopnje zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča „prve“ stopnje.

Obtoženi V.R. in njegova zagovornica v izjavah na predlog vrhovnega državnega tožilca vztrajata pri pritožbenih navedbah in predlogih.

Pritožbi obtoženega V.R. in njegove zagovornice nista utemeljeni.

Pritožba pred sodiščem tretje stopnje je popolno pravno sredstvo, saj jo je dovoljeno vložiti iz vseh razlogov iz 1. do 4. točke 370. člena ZKP. Če je pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje vložena v primeru, določenem v 1. točki prvega odstavka 398. člena ZKP, sodišče tretje stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje v povezavi s prvostopenjsko sodbo.

Po prvem odstavku 395. člena ZKP, ki se v skladu z drugim odstavkom 398. člena istega zakona uporablja tudi pred sodiščem tretje stopnje, presodi pritožbeno sodišče navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Iz argumentacije inštančnega sodišča mora biti razvidno, da je presodilo pritožbene navedbe, pri čemer ni nujno, da ponavlja razloge, ki jih je glede v tem pravnem sredstvu problematiziranih dejanskih in(ali) pravnih vprašanj zavzelo nižje sodišče, ampak zadošča, da se na utemeljitev nižjega sodišča, če jo v celoti sprejema, tudi sklicuje. Povsem nepotrebno je, da se popolnoma enaki razlogi v navpičnem nizu sodb po nekakšni inerciji ritualno ponavljajo. Zato je treba tudi v sodbi sodišča tretje stopnje določno odgovoriti na tiste pritožbene navedbe zoper drugostopenjsko sodbo, ki takšno (dodatno) argumentacijo in(ali) razlago zahtevajo, sicer pa mora biti iz sodbe razvidno, da je Vrhovno sodišče presodilo tudi ostale relevantne navedbe pritožb(e).

O pritožbenih navedbah glede uporabe domačega oziroma tujega prava: Obe pritožbi navajata, da bi morali sodišči prve in druge stopnje dovoljenost dokazov, pridobljenih v kazenskem postopku pred nemškimi pravosodnimi oblastmi, še preden je pregon zoper obtoženega V.R. prevzela naša država, na katere je oprlo sodbo, presojati v skladu z dokaznimi pravili in prepovedmi, ki izhajajo iz naše Ustave in določb Zakona o kazenskem postopku.

Glede uporabe materialnega prava, ki jo obtoženi V.R. laično problematizira s sklicevanjem na 20. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL), je treba povedati, da sodi domače sodišče našemu državljanu za kaznivo dejanje, storjeno v tujini, z uporabo našega kazenskega zakona (121. in 122. člen KZ), zato je predpis, ki ga v pritožbi navaja obtoženec glede tega vprašanja irelevanten.

Republika Slovenija je Evropsko konvencijo o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah in dodatni Protokol k tej konvenciji ratificirala 22.9.1999, zakon pa je začel veljati 16.10.1999 (Uradni list Republike Slovenije, Mednarodne pogodbe, št. 25/99). Ta multilateralna konvencija ne vsebuje izrecnih določb o prevzemu kazenskega pregona, ampak v 26. členu napotuje, da pogodbenice lahko med seboj sklepajo enostranske ali večstranske sporazume o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah zaradi dopolnjevanja določb in lažjo uporabo načel te konvencije. Postopek za prevzem kazenskega pregona in njegove učinke ureja pogodba med SFR Jugoslavijo in ZR Nemčijo o pravni pomoči v kazenskih zadevah, sklenjena dne 1.10.1971 (Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 33/72), ki je začela veljati 8.1.1975, naša država pa je notificirala nasledstvo te pogodbe v razmerju do Zvezne republike Nemčije z aktom o nasledstvu sporazumov nekdanje Jugoslavije z Zvezno republiko Nemčijo dne 22.11.1993 (Uradni list Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe, št. 20/93). V primerih prevzema pregona na zahtevo tuje države postopek urejajo tudi določbe 520. člena ZKP. Za dejanja mednarodne pravne pomoči, za katero je sodišče prve stopnje zaprosilo pristojne policijske organe v ZR Nemčiji po uveljavitvi Zakona o ratifikaciji Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je Svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji (Uradni list Republike Slovenije, Mednarodne pogodbe, št. 7 z dne 18.5.2005, MKPPKZ), dne 26.9.2005, pa je pravna podlaga tudi v tem zakonu.

Posamezna procesna dejanja (zaslišanje, ogled, izvedenstvo, hišna ali osebna preiskava), ki jih je opravil tuj organ, so veljavna tudi v kazenskem postopku, ki teče pri nas po prevzemu pregona, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku. Na dokaze, pridobljene v tujini, se sme opirati sodna odločba, razen če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Ob pogojih iz prvega in drugega odstavka 340. člena ZKP je dopustno na glavni obravnavi tudi branje zapisnikov prič in izvedencev, ki so bili v tujini zaslišani pred prevzemom pregona (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2004, str. 1090).

Nemški kazensko procesni red (Strafprocessordnung, StPO), za razliko od našega mešanega tipa kazenskega postopka, spada med sisteme s prevladujočimi akuzatornimi elementi, ki so v preiskovalnem (poizvedovalnem) postopku odpravili institut preiskovalnega sodnika in ga nadomestili s sodnikom garantom. Preiskovalni postopek vodi državni tožilec, posamezna preiskovalna dejanja pa opravlja tudi policija. Dokazi, ki jih pridobita državni tožilec in policija, se smejo uporabiti in ocenjevati v nadaljnjem kazenskem postopku. Na glavni obravnavi se smejo ob izpolnjenih zakonskih pogojih kot priče zaslišati osebe, ki so bile v predkazenskem postopku zaslišane kot priče ali kot obdolženci v zvezi z izpovedbo, ki so jo podali.

Pred zaslišanjem je policija pričo dolžna poučiti, da sme odkloniti pričanje in o pravici, da odkloni dajanje informacij ter da se v primeru, če v preiskovalnem postopku namerno daje neresnično izjavo, da bi s tem osumljencu zagotovila protipravno pridobljeno korist ali delno ali v celoti preprečila njegovo kaznovanje, izpostavlja kaznovanju zaradi pomoči pri kaznivem dejanju (257. člen Kazenskega zakonika Nemčije, Strafgesetzbuch, StGB) ali preprečitve kaznovanja po 258. členu StGB.

Obdolženca pa je policija pred zaslišanjem dolžna opozoriti, da mu je prepuščeno, da se izjavi glede svoje obdolžitve v stvari, da lahko kadarkoli pred zaslišanjem pooblasti izbrano zagovornico ali zagovornika, da ima pravico zahtevati izvedbo posameznih dokazov, s katerimi izpodbija utemeljenost suma in da mu zaslišanje daje možnost, da ovrže temelje za sum. Na tej podlagi se sme odločiti ali bo podal izpovedbo ali ne, ali se želi izjaviti samo prek svoje zagovornice ali zagovornika ali se želi izjaviti pisno.

Pritožnica navaja, da po naši procesni zakonodaji kazenski postopek začne teči z uvedbo sodne preiskave, po določbah nemškega kazenskega procesnega reda pa z vložitvijo obtožbe. V našem procesnem zakonu ni izrecnih določb o tem, kdaj začne teči kazenski postopek, ampak se je odgovor na to vprašanje oblikoval v doktrini in sodni praksi. Za procesni položaj, ki ga navaja pritožnica, je njena interpretacija korektna. S poudarjanjem kontradiktornosti in ostalih prvin poštenega postopka pa se tudi takšno (tradicionalno) gledanje spreminja. Kot je razvidno iz vsebine odločbe ESČP v zadevi Šubinski proti Sloveniji, je pri presoji tega vprašanja najpomembneje ugotoviti, kdaj je proti posamezniku obstajala kazenska obtožba. Po razlagi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) lahko ne glede na značilnosti posameznega pravnega sistema, obtožbo na splošno opredelimo kot uradno obvestilo posamezniku s strani pristojnega organa o obtožbi (allegation), da je storil kaznivo dejanje, pri čemer je treba dati prednost vsebinskemu (substantive) namesto formalnemu pojmovanju obtožbe. Do tega lahko pride na dan odvzema prostosti, na dan uradnega obvestila o tem, da bo obtožen, ali ko je bila odprta predhodna preiskava (preliminary investigation). Glede na takšna merila, ki jih za potrebe obravnavane zadeve ni treba širše elaborirati, je mogoče v konkretni zadevi ugotoviti, da se je kazenski postopek zoper obtoženega V.R. začel najpozneje v trenutku, ko ga je preiskovalni sodnik dne 1.2.2001 seznanil z obtožbenimi očitki pred zaslišanjem v postopku mednarodne pravne pomoči na prošnjo nemških pravosodnih oblasti.

Zagovornica tudi navaja, da je sodišče druge stopnje njene navedbe v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, da tožilstvo oziroma sodišče nista preko ministrstva zaprosila za tolmačenje nemške zakonodaje, zavrnilo kot neutemeljene z obrazložitvijo, da se je kazenski postopek v naši državi vodil v skladu z določbami ZKP, da pa je sodišče dokaze, ki so bili pridobljeni v Nemčiji in jih je uporabilo pri svoji oceni, preverjalo ali so bili pridobljeni zakonito in ali pri tem niso bile obtožencu kršene z Ustavo, mednarodnimi pogodbami in ZKP zagotovljene pravice. Pritožnica poudarja, da bi v primeru, če bi takšne navedbe višjega sodišča držale, sodišče na kateri od obravnav prebralo zaprosilo in odgovor Ministrstva za pravosodje Nemčije.

Sodišče prve stopnje Ministrstva za pravosodje Nemčije ni posebej zaprosilo za obvestila o vsebini določb nemškega procesnega reda, pomembnih pri presoji zakonitosti posameznih preiskovalnih dejanj, opravljenih pred nemškimi oblastmi. Vendar so iz zapisnikov o zaslišanju oseb, ki jih za razliko od ureditve v našem postopku sme nemška policija zasliševati kot priče ali obdolžence, razvidni pravni pouki, ki so jih bile te osebe pred zaslišanjem deležne, kar pa gotovo omogoča preizkus dopustnosti in sprejemljivosti teh dokazov in odgovor na vprašanje, ali se sme nanje opreti tudi sodba, ki jo v skladu s pravili Zakona o kazenskem postopku sprejme naše sodišče. Prav tako je v odredbah nemškega tožilstva, s katerimi je odredilo nadzor s prisluškovanjem in snemanjem telefonskih pogovorov po 100a in 100b členu StPO, v zadostni meri razvidna podlaga, ki omogoča enako presojo tudi v tem pogledu.

Napačno je pritožničino stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče med pripravami na glavno obravnavo v skladu z Zakonom o ratifikaciji Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu zaprositi nemške pravosodne organe za objektivno in nepristransko obvestilo o pravu zaprošene države pravosodnemu organu, ki je zaprosilo poslal. Ta konvencija ne more biti podlaga za pridobitev obvestil o nemškem (kazenskem) pravu, saj je v njenem 1. členu, ki ureja obseg konvencije, predpisano, da se pogodbenice zavezujejo, da druga drugi v skladu z določbami te konvencije zagotavljajo obvestila o svojem pravu in postopkih na civilnem in gospodarskem področju ter o organizaciji pravosodja. Dve ali več pogodbenic pa lahko sklene, da med seboj razširijo obseg te konvencije tudi na druga področja poleg tistih, ki so omenjena v prejšnjem odstavku. Take pogodbe pa Republika Slovenija in Zvezna republika Nemčija na podlagi te konvencije nista sklenili.

Glede ostalih navedb v pritožbi obtoženčeve zagovornice: Zagovornica obtoženega V.R. v pritožbi navaja, da je v zadevi odločal kot sodnik poročevalec višji sodnik M.Š., čeprav je bil pri njem podan izključitveni razlog iz 5. točke 39. člena ZKP oziroma izločitveni razlogi iz 6. točke istega člena. Poudarja, da je sodnik poročevalec kot predsednik zunajobravnavnega senata sodeloval pri podaljšanju pripora zoper obtoženega V.R. iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še za dva meseca, kot poročevalec pred prvostopenjskim sodiščem sklepal o podaljšanju pripora zoper obdolženca na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP po pravnomočnosti obtožnice, kot predsednik senata prvostopenjskega sodišča pri odločanju o zavrnitvi obtoženčevega predloga za odpravo pripora, prav tako pa še trikrat sodeloval kot predsednik oziroma član senata sodišča druge stopnje, ko je to zavrnilo obtoženčeve pritožbe zoper sklepe sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora ter o obtoženčevi pritožbi zoper sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti, vložene zoper odredbo o postavitvi sodnega izvedenca psihiatrične stroke mag. M.V., dr. med. Pritožnica izpostavlja, da je predsednik višjega sodišča zavrnil zahtevo za izločitev višjega sodnika M.Š., zato obtožencu v pritožbenem postopku ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje. Obtoženčeva zagovornica navaja, da nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka, temveč je odprt za dokaze in predloge strank, zato sodnik ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja. V konkretni zadevi po pritožničini presoji ni bilo tako.

V 5. točki 39. člena ZKP je določeno, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti. Normativna ureditev tega izločitvenega razloga ne izključuje možnosti, da ne bi smel sodnik v isti zadevi sodelovati pri izdaji različnih odločb na istem, pa tudi na višjem sodišču. Sodnik, ki je sodeloval pri odločanju kot član zunajobravnavnega senata, ni izločen kot član senata, ki odloča na glavni obravnavi ali v pritožbenem postopku zoper odločbo o glavni stvari, razen ko gre za procesne položaje, ki so v zakonu taksativno našteti.

Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 10.1.2008, opr. št. I Ips 160/2007, pri čemer se je sklicevalo na prakso ESČP v zadevah Piersack2 in De Cubber3,, navedlo, da je vprašanje nepristranskosti sodišča treba presojati v skladu s kriteriji subjektivnega in zlasti objektivnega testa. Ključno merilo, ki ga je treba uporabiti v zvezi z objektivnim testom, zadeva okoliščine, ki narekujejo opravičljivo bojazen v pristranskost sodnika v konkretni zadevi. V tem pogledu je gotovo pomemben tudi vtis, ki si ga o sojenju ustvari obdolženec, vendar pa ta vtis ni nujno odločilen, pač pa je odločilnega pomena, da je mogoče bojazen pristranskosti objektivno utemeljiti. Podobno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (Ustavno sodišče) v zadevi, št. U-I-92/96-27, ko je med ostalim zapisalo, da je nepristranskost sodnika zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko.

Vsak način sodelovanja sodnika v kazenskem postopku sam zase še ne pomeni, da o obtožbi ni sodilo nepristransko sodišče, pač pa je o tem treba soditi na podlagi okoliščin posameznega primera. Pri presoji nepristranskosti sodišča so v zvezi s prejšnjim sodelovanjem sodnika v zadevi pomembne naslednje okoliščine: a) vloga sodnika v zadevi; b) narava vprašanj, o katerih sodnik odloča in c) odsotnost posebnih okoliščin, ki bi vendarle – izjemoma – narekovale bojazen pristranskega odločanja.

Višji sodnik M.Š. ni sodeloval pri odločanju o obtožbi na glavni obravnavi, ampak pred prvostopenjskim sodiščem o podaljšanju pripora v preiskavi na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP, podaljšanju pripora po pravnomočnosti obtožnice na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, o zavrnitvi predloga za odpravo pripora v isti fazi postopka ter v dveh primerih v senatu višjega sodišča, ko je odločalo o obtoženčevih pritožbah zoper sklep o podaljšanju pripora in zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti.

V fazi preiskave je presoji utemeljenosti suma namenjena izdaja sklepa o preiskavi, zato se sme zunajobravnavni senat glede obstoja tega temeljnega pogoja za pripor v tem pogledu sklicevati na pravnomočen sklep o preiskavi. Presoji tega dokaznega standarda, ki je višji od tistega za uvedbo preiskave, je po vložitvi obtožnice namenjena faza ugovora zoper obtožbo, zaradi česar se smejo sodišča pri presoji utemeljenosti suma o podaljšanju pripora po pravnomočni obtožnici praviloma nanjo tudi sklicevati (odločba Ustavnega sodišča, št. Up-655/03 z dne 13.7.2004, točka 12). Vloga sodnika pri odločanju v postopku podaljšanja pripora se še dodatno razlikuje od njegove vloge pri odločanju na glavni obravnavi oziroma o pritožbi zoper obsodilno sodbo. Iz sklepa z dne 20.5.2002, s katerim je bil pripor zoper obtoženca iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšan še za dva meseca, je razvidno, da je glede utemeljenosti suma v njem navedeno, da se zunajobravnavni senat glede tega pogoja za pripor v celoti sklicuje na ugotovitve, razvidne iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave. V ostalih primerih, ko je sodnik M.Š. o priporu odločal kot sodnik prvostopenjskega (sklepa z dne 18.11.2002 in dne 17.12.2002) oziroma pritožbenega sodišča (sklepi z dne 29.11.2005, dne 21.3.2006) je to storil v fazi postopka, ko je postala obtožnica že pravnomočna. V primerih, ko sodišče prve stopnje podaljšuje pripor po pravnomočnosti sklepa o preiskavi oziroma po pravnomočnosti obtožnice ali ko o tem odloča v pritožbenem postopku, se praviloma ne ukvarja z obstojem suma, pač pa se sklicuje na pravnomočen sklep o preiskavi oziroma pravnomočno obtožnico. Tako je bilo tudi v konkretni zadevi.

Sodišče prve stopnje je zavrglo obtoženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 3.6.2006 zoper odredbo o postavitvi izvedenca psihiatrične stroke kot nedovoljeno. Višje sodišče je v senatu, v katerem je sodeloval tudi višji sodnik M.Š., obtoženčevo pritožbo s sklepom z dne 28.6.2006 zavrnilo kot neutemeljeno, pri čemer se s presojo dokaznega standarda utemeljenega suma sploh ni ukvarjalo.

Glede na navedene okoliščine Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe obtoženčeve zagovornice, s katerimi je poskušala po vsebini utemeljiti obstoj bistvene kršitve določb 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 5. točko 39. člena istega zakona, niso utemeljene. Te okoliščine tudi niso take, da bi kakorkoli vplivale na suspektnost sodnika poročevalca višjega sodišča. Pritožnica navaja, da se je izločevani višji sodnik seznanil z obvestili, torej gradivom, zbranim v postopku zoper obdolžena S.S. in A.S., ki ga je zoper njiju sprožilo pristojno nemško državno tožilstvo in nato od pregona odstopilo. Po presoji pritožnice gre namreč za takšno gradivo, na katerega se sodba ne sme opirati, v okviru načela proste presoje dokazov pa ni mogoče zagotoviti, da bi seznanjenost z vsebino takega gradiva ne vplivala na proces odločanja. Iz navedb pritožbe je razvidno, da pritožnica psihološko okužbo višjega sodnika M.Š. utemeljuje s tem, da se je seznanil z odločitvijo Državnega tožilstva v Frankfurtu na Majni (Frankfurt) z dne 11.5.2001, naslovljeno na odvetnika G. in kolege v P., pooblaščence svojcev oškodovancev, z vsebino zaslišanja S.S. pred Policijskim prezidijem v F. z dne 6. in 12.12.2000, poročilom Policijskega prezidija F. z dne 21.12.2000, naslovljenega na Kriminalistični urad dežele H. ter celotnim spisom ter z izpovedbami S.S., A.S., T.C. in (tudi) Z.M., ki so jih ti, zaslišani kot obdolženci, podali v postopku pred nemško policijo.

S temi trditvami pritožnica, tako kot v zahtevi za izločitev višjega sodnika M.Š. z dne 2.8.2007, po vsebini uveljavlja izločitveni razlog po 4.a točki 39. člena ZKP. Obstoj tega izločitvenega razloga je vezan na predhodno ugotovitev, da gre za nedovoljen dokaz in da se je sodnik seznanil z njegovo vsebino. O tem izločitvenem razlogu pa ni mogoče govoriti, če je bil s pravnomočnim sklepom (zakonito) zavrnjen predlog stranke za izločitev nedovoljenega dokaza.

Vrhovno sodišče v celoti sprejema argumentacijo sodišč prve in druge stopnje, ko ugotavljata, zakaj navedeno gradivo ne predstavlja nedovoljenih dokazov, ki bi jih sodišče moralo iz spisov izločiti. Glede izločitve dopisa državnega tožilstva, naslovljene na odvetnike, pooblaščence svojcev oškodovancev, je treba ugotoviti, da gre za obvestilo o odstopu od pregona, ki je primerljivo s sporočilom iz prvega in drugega odstavka 60. člena ZKP, ki oškodovancu daje pravico nadaljevati pregon v predpisanem roku od prejetega sporočila.

Tudi citirano poročilo Policijskega prezidija F. z dne 21.12.2000 ni listina, ki bi jo moralo sodišče iz spisov izločiti, ne glede na to, da vsebuje opis dejanskega stanja, poročilo o izvedenih obdukcijah in ugotovljenih strelnih poškodbah G.M., M.H. in R.L. ter poškodbah F.G. Taka listina sama po sebi nima v dokaznem pogledu nobene vrednosti, vendar pa ni nobene podlage za njeno izločitev. Če bi obveljalo pritožničino gledanje, bi to pomenilo, da bi moralo sodišče v vsakem spisu izločiti kazensko ovadbo (ali poročila) policije, ki bi vsebovala opis dejanja in dokaze, na katerih ta temelji. Pomembno je, kar utemeljeno navaja že sodišče prve stopnje, da so bile vse listine in dokumentacija ter dokazi, ki jih je sodišču posredoval navedeni prezidij, odrejeni in da so obstajali že pred prevzemom pregona v Sloveniji in niso bili na novo izdelani na zahtevo našega sodišča. Izpovedbo tistega, ki ga je policija v preiskovalnem postopku zaslišala kot (so)obdolženca, pa je bil pozneje zoper njega kazenski postopek ustavljen, in se na glavni obravnavi zaslišuje kot priča, se obravnava kot izpovedba priče, pri čemer mora sodišče pri presoji zanesljivosti in verodostojnosti take izpovedbe ravnati s poudarjeno skrbnostjo. Pri tem navedba zagovornice v pritožbi, da pri tem zaslišanju obdolženca ne sme biti navzoč zagovornik, nima posebne teže, saj se zakonitost zaslišanja pred nemškimi policijskimi oblastmi presoja v skladu s pravili, ki veljajo v nemškem kazenskem postopku, procesna dejanja po prevzemu pregona pa po določbah Zakona o kazenskem postopku.

Glede izpovedb S.S. je že drugostopenjsko sodišče pojasnilo, da njena izpovedba z dne 6.12.2000, ko je bila z garancijami, ki jih zagotavlja nemško procesno pravo, zaslišana kot obdolženka, sodišče sploh ni prebralo, pač pa je prebralo le njeno izpovedbo z dne 12.12.2000, ko je bila zaslišana kot priča, vendar pa na njeno izpovedbo sodbe ni oprlo. Pritožnica sicer navaja, da S.S. kot priča sploh ne bi smela biti zaslišana, ker boleha za shizofreno psihozo in ji je bil ravno zato dodeljen zakoniti skrbnik F.K., ravno zaradi takega pričinega stanja pa je v okviru mednarodne pravne pomoči sodnik zavrnil njeno zaslišanje dne 2.11.2004. Argumentacija, ki jo navaja pritožnica, je pomembna pri presoji verodostojnosti in zanesljivosti izpovedbe priče S.Ž., ne pa pri oceni dovoljenosti tega dokaza. Sicer tudi po kriterijih iz 237. člena ZKP, v katerem je taksativno našteto, kdaj sodišče ne sme opreti sodbe na izpovedbe priče in mora takšno listino iz spisov izločiti, tak procesni položaj, kot ga navaja pritožnica, ni naveden.

Pomen pojmovnega razlikovanja med prevzemom kazenskega pregona in prevzemom kazenskega postopka, ki ga v pritožbi poudarja obtoženčeva zagovornica, je z vidika skrbi za natančno pravno izražanje na mestu, pa nima vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. S prevzemom pregona postanejo dokazi, pridobljeni s posameznimi procesnimi dejanji, ki so jih v skladu s svojo zakonodajo opravili tuji organi, razen če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic, veljavni tudi v našem kazenskem postopku.

Pritožnica navaja, da so se določene listine in dokazi (iz Nemčije) pridobivali skoraj do konca kazenskega postopka, da je pri tem prišlo do podvajanj, preštevilčenj listin in drugih „dogodkov“, ki so dejansko onemogočali normalen potek postopka in s tem povzročili neenak položaj strank v postopku. Z vložnico se je mogoče strinjati, da načelo koncentracije dokazov v tem kazenskem postopku ni bilo dovolj dosledno spoštovano ter da je bilo dokazovanje razdrobljeno; skozi lijak dokaznega filtra se je v dokazno posodo prelil marsikateri dokaz, ki z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja nima nobene teže. Vendar pa to ne pomeni (tega ne utemelji niti pritožnica), da je zaradi tega prišlo do neenakega položaja strank v kazenskem postopku. S tega vidika se njun položaj ni v ničemer razlikoval. Pritožnica zatrjuje kršitev pravic obrambe tudi z navedbo, da je prvostopenjska sodba obsegala več kot sto strani in da je morala obramba pritožbo vložiti v 15 dneh od vročitve pisnega odpravka sodbe, kar pa je bilo glede na zahtevnost postopka in obsežnost kazenske zadeve nemogoče. Gre za zakonski rok, predpisan v prvem odstavku 366. člena ZKP, ki ni podaljšljiv. Sicer pa vprašanja pravice do učinkovite pritožbe, ki ga pritožnica zgolj nakaže, ni mogoče obravnavati mimo dejstva, da je ta postopek pred prvostopenjskim sodiščem tekel več kot štiri leta in da je obtoženega V.R. vseskozi zagovarjala ista zagovornica (sklep o njeni razrešitvi je višje sodišče namreč razveljavilo), ki je bila pri razjasnjevanju dejanskih in pravnih vprašanj med postopkom zelo aktivna, kar pomeni, da je zadevo podrobno poznala. Presoja s tega izhodišča zato pokaže, da pritožnici ni mogoče pritrditi, da je bila na navedeni način obtožencu kršena pravica do obrambe.

Zagovornica v pritožbi tudi navaja, da je predsednica senata prekoračila svoja pooblastila, ko je senat najprej zavrnil dokaz obrambe, da sodišče opravi prepoznavo glasu in ugotovi „vse v zvezi s spornimi telefonskimi prisluhi“, nato pa z dopisom z dne 25.9.2006, ki ga je naslovila na Policijski prezidij v F. zaprosila za stališče do zahteve obrambe obtoženca ali je bilo nadzorovanje telefona verodostojno ali pristno. Zakaj bi bilo tako ravnanje predsednice senata v nasprotju z določbami MKPPKZ obtoženčeva zagovornica v pritožbi tudi ne pojasni.

Navedbe v pritožbi, da je obramba predlagala pribavo oblačil oškodovancev in „tudi vseh drugih materialnih dokazov“ že na glavni obravnavi dne 19. 3. 2003, da pa je sodišče ta predlog zavrnilo, sicer na najsplošnejši ravni pomeni uveljavljanje kršitev pravic obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave, vendar pa ta trditev ni v zadostni meri substancirana, da bi jo bilo sploh mogoče preizkusiti. Če obramba zatrjuje kršitev navedenih pravic v pravnem sredstvu, mora konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba tega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantost tega dokaza pred sodiščem, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu. Tej zahtevi pa pritožnica z navedeno neobrazloženo navedbo v pritožbi ni zadostila. Enako velja tudi za njeno nadaljnjo trditev, da je obramba zahtevala zdravniško dokumentacijo o poškodbah, ki jih je zadobil oškodovanec F.G., da pa je sodišče ta dokaz zavrnilo, kot številne druge, ki bi razjasnili „pravo“ dejansko stanje. Glede tega vprašanja Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da za očitano kaznivo dejanje poskusa umora ni potrebno ugotavljati, kakšne poškodbe je oškodovanec dobil v smislu njihove pravne opredelitve, ker je za obravnavano kaznivo dejanje to nepomembno. Sicer pa je iz prvostopenjske sodbe razvidno, da je ta oškodovanec utrpel prestrel trebuha na levi strani telesa, ne da bi bili poškodovani vitalni notranji organi, pri čemer je izstrelek vstopil v telo 10 cm pod levo prsno bradavico, prebil mehka tkiva in ponovno izstopil na levi strani telesa. Oškodovanec pa je zaslišan pred Uradnim sodiščem v Pirmasensu dne 3.11.2004 povedal, da je bil zaradi poškodb tri mesece v bolniškem staležu, zaradi posttravmatskega sindroma pa je bil bolan vsega skupaj dve leti, s tem da še vedno čuti občasne bolečine (list. št.1506). Pritožnica prav tako zgolj omeni, da sklepanje o vzrokih smrti M.H., R.L. in G.N.M. temelji na začasnem izvedenskem mnenju (dr. H.J.B., direktorja Inštituta za forenzično medicino v Kliničnem centru Univerze J.W.G. v F.), ne pojasni pa, zakaj bi dejstvo, da so bila ta obdukcijska mnenja označena kot začasna, kakorkoli vplivalo na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Na ta očitek, ki ga je uveljavljala tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, je pritožnici odgovorilo že sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče to argumentacijo v celoti sprejema.

Pritožničine navedbe, da bi moralo sodišče iz spisa izločiti obtoženčev zagovor, ki ga je ta v postopku mednarodne pravne pomoči na zahtevo nemških pravosodnih oblasti, podal na zaslišanju dne 1.2.2001, ker da je v spremnem dopisu navedenih enajst vprašanj, pri čemer so nekatera od teh nedopustna, ni mogoče pritrditi. Vrhovno sodišče se glede te trditve sklicuje na obširno utemeljitev, s katero je enak pritožničin očitek zavrnilo že sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje je v sodbi zapisalo, da pritožničina navedba, da se obtoženec na zaslišanju dne 11.3.2002 ni želel zagovarjati, ni točna, kar sicer ni povsem natančno, saj je obtoženec izjavil, da se ne bo zagovarjal, nato pa na vprašanje preiskovalnega sodnika povedal, da se njegov zagovor, podan v postopku mednarodne pravne pomoči, lahko »v celoti uporabi«, vendar to manjše odstopanje v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožnica ni navedla nobenega konkretnega vprašanja, ki naj bi bilo nedopustno, ampak je ostala le na ravni golega zatrjevanja, zato utemeljenosti te njene navedbe sploh ni mogoče preizkusiti.

Zagovornica obtoženega V.R. poudarja, da je obramba izločala izvedensko mnenje „o orožju“ iz razloga, ker po našem Zakonu o kazenskem postopku, strokovna mnenja, ki jih v predkazenskem postopku izdela Center za kriminalističnotehnične preiskave (očitno mišljeno Center za forenzične preiskave) po določbah Zakona o kazenskem postopku ni izvedensko mnenje.

Sodišče druge stopnje v razlogih sodbe poudarja, da je neutemeljeno navajanje pritožnice, da bi moralo sodišče iz spisa izločiti mnenje strokovnjaka balistične stroke, ki ga je (prvostopenjsko) sodišče napačno imenovalo za izvedensko mnenje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da oseba z ustreznim strokovnim znanjem, ki je bila v kazenskem postopku v tujini, v katerem je kazenski pregon prevzela naša država, postavljena za izvedenca v skladu z določbami nemškega procesnega reda, tudi pred našim sodiščem ne more biti zaslišana v drugačnem svojstvu kot izvedenec. Vendar pa ta bolj kot ne terminološka razlika, pri presoji dopustnosti izvedbe dokaza z zaslišanjem izvedenca balistične stroke N.R.G. ne spreminja ničesar. Vlogo obdolžencev v postopku je treba presojati ne glede na terminologijo posamezne procesne zakonodaje, ampak glede na vlogo, ki jo imajo v postopku. Položaj, ko je za izvedenca imenovana oseba, zaposlena pri državnem organu, ki mu je zaupan pregon, omenjeni sodni izvedenec za strelna orožja in sledi strelnih orožij, raziskave municije, je zaposlen v Zveznem kriminalističnem uradu, se razlikuje od položaja, ko je za izvedenca imenovan sam državni organ oziroma institucija. Imenovanje državnega organa, ki na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju pregona, je nedopustno z vidika objektivnega elementa nepristranskosti sodišča, to je, ali sodišče tudi v tem pogledu daje zadostna jamstva, ki izključujejo legitimen dvom v sodnikovo nepristranskost. V zadevi Brandtstetter proti Avstriji4 je ESČP ugotovilo, da sodišče ni ravnalo v nasprotju s 6. členom EKČP, ko je za izvedenca v konkretnem primeru postavilo osebo, zaposleno pri organizaciji, ki je podala kazensko ovadbo zoper obdolženca. Pri tem je poudarilo, da golo dejstvo zaposlitve v citiranem primeru ne vzbuja objektivne opravičljive bojazni, da ne bi izvedenec mogel delovati nepristransko. Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 10. 1. 2008, opr. št. I Ips 160/2007, sprejelo razlago, da za izvedenca ni mogoče vnaprej trditi, da bo tudi pri opravljanju izvedenskega dela deloval v okviru nalog, ki jih opravlja v delovnem razmerju pri državnem organu. Gre za naloge, ki jih opravlja brez nadzorstva in navodil delodajalca, pri čemer je v konkretni zadevi pomembno tudi to, da gre za sodnega izvedenca, zavezanega izvedensko delo opravljati nepristransko in v skladu s pravili stroke. Drugih okoliščin, ki bi v skladu z merili, pomembnimi pri presoji subjektivnega elementa nepristranskosti, kazale na drugačen položaj, obtoženčeva zagovornica v pritožbi ni navedla.

Pritožnica poudarja, da je obramba ves čas postopka trdila, da je odredba z dne 5.2.2000 za telefonski prisluh na telefonski številki, katere lastnik ni znan in ki „naj bi“ jo izdalo Državno tožilstvo v Frankfurtu na Majni, nezakonita ker da je policija prisluškovanje izvajala že pred 5.12.2000 zoper številne osebe, med drugimi tudi zoper E.L., kar da je razvidno iz spisa na list. št. 2721, ki jo prilaga pritožbi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da prisluškovanja telefonske številke ... pristojni nemški državni tožilec sploh ni odredil. Kar pa zadeva navedbo, da prepis telefonskega pogovora, zabeležen na list. št. 2721, potrjuje pritožbeno tezo, da je policija prisluhe zoper številne osebe izvajala tudi pred 5. 12. 2000 in ta spoznanja uporabila v obravnavani zadevi, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je državni tožilec odredil prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov s telefonske številke, katere imetnik je E.L., dne 7.12.2000 in da je trajalo štiri dni, to je do 11. 12. 2000. Na list. št. 2720 in tisti, ki jo omenja pritožnica, je prepisan le pogovor z dne 10.12.2000, ki je trajal od 19.50.27 ure do 19.51.56 ure med E.L. in neznanim indijskim državljanom z imenom „Nit“. Iz vsebine tega pogovora se nikakor ne da sklepati, nasprotnega ne obrazloži niti pritožnica, da je policija prisluhe izvajala še pred prvo odredbo v tem kazenskem postopku in pridobljene podatke nezakonito uporabila v tej kazenski zadevi.

Ne držijo niti pritožničine navedbe, da preiskovalni sodnik po prenehanju izvajanja ukrepov (prisluhov) ni pregledal in potrdil, pač pa da je to storil Policijski prezidij v F., na izrecno prošnjo predsednice senata. Iz uradnega zaznamka preiskovalnega sodnika M.B. je razvidno, da je po pregledu in preizkusu dokumentov, priloženih k spisu, v smislu drugega odstavka 153. člena ZKP ugotovil, da so bili ukrepi izvajani skladno z odredbami pristojnega nemškega državnega tožilca, ki je ukrepe iz razlogov nevarnosti odlašanja odredil začasno in je nato ukrepe potrdil in podaljšal sodnik pristojnega sodišča. Originalne zvočne zapise teh prisluhov je sodišče prve stopnje neposredno poslušalo tudi na glavni obravnavi dne 17.5.2006. Navedba zagovornice, da je senat zahtevo obrambe, da se ugotovi, ali so posnetki pogovorov pristni, že vnaprej zavrnil z obrazložitvijo, da sodišče v to ne dvomi, ni utemeljena. Obtoženčeva zagovornica je na glavni obravnavi dne 24.5.2006 navedla, da še vedno vztraja pri izvedbi prepoznave glasu na posnetkih in da se pridobi izvirne posnetke oziroma da se ugotovi ali so ti izvirni (pristni) ter kdaj so bili posneti. Senat je takrat zavrnil predlog samo v delu, v katerem se je obramba zavzemala za ugotavljanje prepoznave glasu. Od Policijskega prezidija v F. pa je nato sodišče na zaprosilo dobilo odgovor z dne 4.10.2006, iz katerega je razvidno, da so bili telefonski pogovori posneti na trakove v živo in da ima Okrožno sodišče v Ljubljani „originalne trakove tukaj izvršenih ukrepov nadzorovanja telefonov“. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato sodišče prve stopnje ravnalo povsem v skladu s procesnimi določbami, ko je po poslušanju telefonskih pogovorov na glavni obravnavi v navzočnosti tolmačice za nemški jezik, sodbo oprlo tudi na tiste prisluhe, ki jih je določno navedlo v obrazložitvi sodbe.

Pritožnica tudi navaja, da je bil sklep o zavrnitvi predlaganih dokazov z dne 19.12.2006 izdan in vročen strankam po končani glavni obravnavi dne 24.1.2007 in s tem kršena obtoženčeva pravica do obrambe. Na enak pritožničin očitek je odgovorilo že sodišče druge stopnje in ugotovilo, da je bilo ravnanje prvostopenjskega sodišča pravilno, ko ni za vsak zavrnjen predlog izdalo pisne odločbe, ampak ga je na glavni obravnavi naznanilo in obrazložilo le ustno, s tem, da s takšnim postopanjem sodišča niso bile kršene obtoženčeve pravice v postopku. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tako ravnanje sodišča prve stopnje za obrambo ni moglo pomeniti nobenega presenečenja, saj gre v bistvu za „nadstandard“. Zadošča že, če sodišče s petim odstavkom 299. člena ZKP odloči o dokaznem predlogu (tudi o zavrnitvi), tak sklep razglasi in ga s kratko obrazložitvijo vpiše v zapisnik o glavni obravnavi, seveda pa mora razloge o tem v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP navesti tudi v razlogih sodbe. Iz sklepa o izločitvi listin ni razvidno, kdaj je bil ta strankam vročen, stranki sta s podpisom le potrdili prejem, vendar ta okoliščina nima nobenega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Sicer pa je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.1.2007 razvidno, da je sodišče dokazni postopek zaključilo, potem ko je ugotovilo, da stranki nimata novih dokaznih predlogov. Pritožnica tudi te kršitve ni uspela izkazati, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tudi v tem obsegu njena pritožba neutemeljena.

Zagovornica obtoženega V.R. v pritožbi trdi, da sodišče v dokaznem postopku na glavni obravnavi ni „napovedalo“, katere dokaze bo izvajalo in ni predhodno pridobilo soglasja strank, vendar tudi v tem pogledu ostaja na ravni posplošenega zatrjevanja, katerega utemeljenosti ni mogoče preizkusiti. Pri tem sploh ne konkretizira listin, ki naj bi jih sodišče na tak način prebralo, iz spisa tudi ni razvidno, da bi zahtevala, da se pripombe zaradi takega ravnanja sodišča, v skladu s četrtim odstavkom 315. člena ZKP zapišejo v nadaljevanju končanega zapisnika o glavni obravnavi.

Prav tako pritožnica ne utemelji stališča, da je bila obtožencu kršene pravice do obrambe zaradi neposrednega prevajanja štirih fasciklov prilog nemškega spisa na glavnih obravnavah 19., 27.10. ter 9. in 15.11.2006. Navedba, da je predsednica senata najprej pozvala stranke, da predlagajo, katere listine naj se prevedejo, pozneje pa sprejela odločitev, da bo to storilo sodišče, je zgolj faktografska in ne pojasni, zakaj bi bila zaradi takega ravnanja kršena obtoženčeva pravica do obrambe, prav tako ne pove, kaj je v okviru varovanja obtoženčevih procesnih pravic storila obramba. Zato tudi utemeljenosti teh navedb ni mogoče preizkusiti.

Ni razvidno, katero kršitev pritožnica uveljavlja z navajanjem, da je v zaključni besedi obramba navedla vrsto kršitev v postopku in da je sodišče povzetek zaključnega govora vneslo v zapisnik z glavne obravnave 24.1.2007. Zagovornica obtoženega V.R. ni določneje konkretizirala niti navedbe, da je sodišče prve stopnje ob razglasitvi sodbe podalo zelo kratko obrazložitev, ki je v marsičem drugačna od obrazložitve v pisnem odpravku sodbe, ki si po pritožničinem videnju glede na izrečeno sodbo in določeno kazen takega „navedka“ skoraj ne zasluži. Iz pritožbe je razvidno, da zagovornica obtoženega V.R. izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v prvostopenjski sodbi, ki mu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, tako da zavrača pričevanje S.S., ki da je edini imel motiv za storitev kaznivih dejanj, o čemer priča tudi dejstvo, da je priči T.C. in S.S. nagovarjal, kako naj pričata. Zavrača tudi mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ker da to ne osvetljuje obtoženčeve osebnosti in ocenjuje, da se je temu najbolj približal sodni izvedenec psihiatrične stroke (dr. D.Ž.), ki je podal izvedensko mnenje v drugi kazenski zadevi v letu 2001. Izpostavlja še, da je „zaslišanje balistika“ v Sloveniji mogoče obravnavati zgolj kot indic, glede vprašanja ali so bili vsi izstrelki izstreljeni iz enega orožja. Opozarja tudi, da so mnenja v obdukcijskih zapisnikih začasne narave in da se ti razlikujejo od zapisa mrliškega oglednika ter kriminalistov ter končno izpostavlja, da je po mnenju obrambe obtožencu dokazano samo to, da je bil na kraju dejanja. Na vse te navedbe sta obširno odgovorili že sodišči prve in druge stopnje ter svojo dokazno oceno podrobno utemeljili, takšno dokazno oceno pa sprejema tudi Vrhovno sodišče. Zgolj z zavračanjem dejanskih ugotovitev brez upoštevanja vredne argumentacije zato pritožnica pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi ne more spodnesti.

Prav tako niso utemeljene navedbe obtoženčeve zagovornice, da sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ne bi smelo povzeti mnenja vrhovne državne tožilke, ker ga ta ni podala v roku osmih dni, predpisanem za odgovor na pritožbo, ni ga pa predstavila na seji v navzočnosti strank, ampak se je nanj zgolj sklicevala.

Uveljavljanje te kršitve procesnih določb, ki je vložnica pobliže ne opredeli, ni podano. Po prvem odstavku 376. člena ZKP se izvod pritožbe vroči nasprotni stranki, to je okrožnemu državnemu tožilcu, ki sme nato v osmih dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo, ki ga prvostopenjsko sodišče s spisi predloži sodišču druge stopnje. Pritožnica pa govori o predlogu vrhovne(ga) državne(ga) tožilke(ca), ki ga ta lahko poda po drugem odstavku 377. člena ZKP, pri čemer ni vezan(a) na določen rok, pač pa to lahko stori tudi na seji senata. Glede na tako ureditev je pravno zgrešeno pritožničino videnje, da je vrhovna državna tožilka predlog podala prepozno ter se na seji v navzočnosti strank nanj zgolj sklicevala ter da ga zato sodišče ne bi smelo povzeti v obrazložitvi.

Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da tudi bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka nista podani, prav tako ne kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP. Pritožba obtoženčeve zagovornice tudi ni utemeljena, ko trdi, da je sodišče storilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Pritožnica navaja, da obtožencu ni bila izrečena pravična kazen, saj je ta posledica medijske odmevnosti, pri čemer je sodišče „v imenu tako imenovane družbe nastopilo kot tako imenovani socioterapevt“. Poudarja, da mora sodišče storilcu kaznivega dejanja v okviru zakona izbrati tisto od mogočih sankcij, ki daje največ upanja, da mu bo sama po sebi in njeno izvrševanje omogočila reintegracijo in mu pomagala pri socializaciji.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Sodišče krši zakon v odločbi o kazni, če prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu, tega pa v obravnavani zadevi ni storilo. Pritožničine navedbe po vsebini izpodbijajo primernost kazni. Po presoji sodišča tretje stopnje so obtožencu določene posamezne in izrečena enotna kazen glede na okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, ustrezne. Za večkrat obsojenega obtoženca, ki je bil v dogajanje pritegnjen naknadno (posredno) in do trenutka, ko so oškodovanci na poziv prišli iz lokala, z njimi ni imel nobenega stika, in trem od njih vzel življenje, četrtemu pa to poskusil storiti, je ob ugotovljenih obtoženčevih osebnostnih lastnostih prostostna kazen v najdaljšem trajanju tudi po presoji Vrhovnega sodišča primerna. Zato je treba pritožbo obtoženčeve zagovornice, ki ne navaja nobenih okoliščin, ki bi bile relevantne pri presoji primernosti določenih in izrečene enotne zaporne kazni, zavrniti kot neutemeljeno.

Glede ostalih navedb v pritožbi obtoženega V.R.: Obtoženi V.R. v pritožbi navaja, da je sodišče s sprejetjem telefonskih prisluhov sprejelo nedovoljen dokaz, na katerega je oprlo sodbo, višje sodišče pa te kršitve ne zanika, ampak jo neutemeljeno opravičuje. Ta pritožnik navaja, da je na list. št. 1298 (mapa 4 in mapa C 124, list 77 in 78) navedena odločba Občinskega sodišča v Frankfurtu na Majni, v kateri je jasno zapisano, da se pravno potrdijo nujne odredbe z dne 7.12.2000 in veljajo do 25.2.2001, v tej sodni odredbi, ki je edina v celotnem spisu, pa sodnik ne navaja telefonske številke ... niti telefonske številke ..., kar da jasno kaže, da sodnik Občinskega sodišča v Frankfurtu na Majni ni odredil niti pravno potrdil odredbe za navedeni telefonski številki. Pritožnik poudarja, da je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi na strani deset napačno razlagalo dejstva v zvezi s pridobitvijo telefonskih prisluhov. Dejstvo, da je policija faksirala tožilstvu predlog za odredbo ob 16.27 uri dne 5.12.2000, ki je vezano na telefonsko številko ..., jasno kaže, da gre za kršitev pravic, saj je tej telefonski številki policija začela prisluškovati in na ta način vdrla v zasebnost posameznika istega dne že ob 14.41 uri, ko odredbe za to ni imela. Zato bi po mnenju pritožnika že v preiskavi moral preiskovalni sodnik te dokaze v skladu s 83. členom izločiti, saj policija s prisluškovanjem in vstopom v posameznikovo zasebnost brez pridobljene odredbe krši zakonska določila. V zvezi s tem se sklicuje tudi na stališče, navedeno v odločbi Vrhovnega sodišča „Rane proti Kosu“, v zadevi, v kateri je policija prav tako začela prisluškovati, ne da bi predhodno pridobila odredbo sodnika.

Intenzivnost posega v ustavno varovane človekove pravice je pri posameznih prikritih preiskovalnih ukrepih različna. Pri tistih ukrepih, kjer je intenziteta tega posega večja, jih odreja preiskovalni sodnik, druge pa dovoljuje državni tožilec. V prvem odstavku 100.b člena StPO je določeno, da sme tak ukrep odrediti le sodnik, le v izjemnih okoliščinah, če je nevarno odlašati pa sme ukrep odrediti tudi državni tožilec. Odredba slednjega preneha veljati, če je v treh dneh ne potrdi sodišče. Kjer zakon predvideva prenehanje veljavnosti nujne odredbe (odredbe brez odlašanja) brez sodnikove potrditve, je samo nadaljevanju odredbe odvzeta zakonska podlaga, veljavnost odredbe za minuli čas pa ni vprašljiva. Taka pravna posledica je zaradi primarne sodnikove pristojnosti in subsidiarne pristojnosti državnega tožilca, ki glede na hitrost (nujnost) ukrepanja tvorita skladno dvojnost sistema, za vse hitre odredbe enaka. V 100.a členu pa so našteta kataloška kazniva dejanja, med katerimi so tudi obravnavana, kot dokazni standard, ki je potreben za izdajo odredbe, pa je naveden z določenimi dejstvi utemeljen sum (Verdacht aufgrund bestimmter Tatsachen), ki ustreza utemeljenim razlogom za sum, ki so podlaga za odreditev ukrepov po določbah našega ZKP.

Obtoženec izpodbija dokazno vrednost telefonskih prisluhov z navedbo, da jih je policija začela izvajati, še preden je pridobila odredbo sodišča ali tožilca.

Točno je, kar trdi pritožnik, da je v sodbi sodišča druge stopnje navedeno, da je iz fotokopije faksiranega sporočila na list. št. 46 v drugem delu spisa razvidno, da je bila odredba dana 5. 12. 2000 in po faksu posredovana ob 16.27 uri ter prejeta ob 16.28 uri, ključna prisluha s telefonske številke 179/4269940 pa sta bila pridobljena ob 16.50 in 16.52 uri.

Odredbo, s katero je dovolil prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov na navedeni telefonski številki, je izdal tožilec M. dne 5.12.2000. Na list. št. 38 v mapi Sodnerband, II. del in prevedene priloge (list. št. 2674) je razvidno, da je bila ta odredba s tožilstva po faksu poslana že ob 11.59 in prejeta ob 12.00 uri. Iz mape pod oznako C 124 je na (list. št. 4) izhaja, da je policija prisluhe na navedeno telefonsko številko začela dne 5.12.2000 ob 13.56 uri in zaključila dne 7.12.2000 ob 14.30 uri. Prav tako ne držijo obtoženčeve navedbe, da sodišče te tožilčeve odredbe ni potrdilo, saj nasprotno izhaja iz odredbe sodnika K. z dne 7.12.2000 (list. št. 125 v mapi Sonderband, II. del), na katero se je v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča sklicevala tudi obtoženčeva zagovornica in zatrjevala, da je bila ta odredba izdana že dne 30.11.2000. Tak očitek pa je utemeljeno zavrnilo že sodišče druge stopnje, ko je pojasnilo, da je navedeni datum v odredbi prečrtan in da je ob njem žig za datumom 7.12.2000, pri čemer pa so zagovorničine navedbe popolnoma nelogične, saj ni nobene razumne razlage, kako bi se v odredbi, če bi bila ta dejansko izdana 30.11.2000, lahko znašli podatki o dogodkih, ki so sledili štiri dni pozneje. Prvi prisluh na omenjeni telefonski številki, ki ga omenja obtoženec je bil posnet ob 14.41 uri, temu pa so sledili prisluhi tudi ob 14.46, 15.19, 15.45, 16.07 in 16.42 uri, vendar je policija, kakor je že pojasnjeno, te ukrepe izvajala na podlagi predhodne odredbe javnega tožilca in so zato nasprotne pritožnikove navedbe neutemeljene. Odredba, o kateri v pritožbi govori obtoženec, ki je bila faksirana ob 16.27 uri, pa se ne nanaša na prisluškovanje in snemanje pogovorov na telefonski številki ..., ampak na predlog policije tožilstvu za izdajo odredbe za prisluh na telefonski številki ..., ki ga je uporabljala G.L. Obtoženi V.R. navaja tudi, da mu je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v svojo korist, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se opravi prepoznava glasu. Navedbe višjega sodišča o tem, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo izvedbo tega dokaza, ocenjuje kot nesmiselne, saj je mogoče le s forenzičnim izvedenstvom znanstveno opraviti prepoznavo glasu, kar pa bi obtožbo postavilo na laž.

Predlog strank za izvedbo določenih dokazov mora biti določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek, ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom mogoče dokazati zatrjevano dejstvo. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, ampak za pripombo, sugestijo, priporočilo, ki nima pravnega učinka. Predlagani dokaz mora biti pravno relevanten, izkazan mora biti njegov obstoj, obramba mora izkazati z ustrezno stopnjo verjetnosti. Ali bo predlagani dokaz izvedlo sodišče presoja na podlagi proste presoje dokazov, pri čemer mora v dvomu šteti vsak dokaz v korist obdolžencu in ga izvesti.

Strogo procesno gledano obtoženec in njegova zagovornica dokaza, s katerim bi sodišče opravilo prepoznavo glasu, nista določno opredelila, ga je pa sodišče prve stopnje kljub temu razlagalo tako, kot da gre za predlog za odreditev izvedenstva s postavitvijo foniatra. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna in svojo odločitev razumno obrazložilo, taki presoji pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Navedba v obeh sodbah, da je obtoženi V.R. poslušanje telefonskih pogovorov ob 16.50 in 16.52 uri pospremil zgolj z izjavo, da svojega glasu še nikoli ni slišal posnetega in da ni zanikal, da je glas njegov, je v dokaznem pogledu nevtralna in nima posebne teže. Vendar pa je vsebina pogovorov, kot jih je v svoji izpovedbi opisal S.S., ko je govoril, o čem sta se z obtožencem pogovarjala, taka, da ne vzbuja nobenih pomislekov o pravilnost ugotovitve, da je šlo za pogovor med obtožencem in S. Sodišče druge stopnje je tudi podrobno analiziralo vsebino pogovora, v katerem je med ostalim navedeno, da je oseba, ki je klicala S., prosila, naj ta pokliče Z.Z.M., katerega številko ima T., to je A.S. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi navedlo, da se je samo prepričalo o tem, da je glas na prisluhu z dne 5.12.2000 pripadal obtoženemu V.R. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča zato obramba ni uspela izkazati zadostne verjetnosti, da bo z dokazom, kot ga je imela v mislih sama in ga je tako razumelo tudi sodišče, dokazala zatrjevano dejstvo. Zato sodišče z zavrnitvijo tega dokaza obtoženčeve pravice do obrambe ni kršilo.

Neutemeljene so tudi navedbe v pritožbi obtoženega V.R., da je sodišče kršilo pravice obrambe s postavitvijo mag. M.V., dr. med., sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki je bil „pod grožnjo kazenske ovadbe“, vsebina odredbe o njegovi postavitvi pa da je bila takšna, da izkazuje legitimen dvom o obstoju izvedenčeve nepristranskosti. Sodišče je v odredbi namreč zapisalo, naj izvedenec poda mnenje o obtoženčevem psihičnem stanju v času storitve kaznivih dejanj, ali je pri njem obstajala duševna motnja ob storitvi kaznivih dejanj in kako je ta vplivala na storilca kaznivih dejanj (morebitna odvisnost od mamil, bodisi abstinenčni znaki bodisi depresivnost, akutna konfliktna situacija v danem momentu, ali drugo), pri čemer naj izvedenec poda oceno motivacije kaznivih dejanj, če je to mogoče, predvsem pa oceni osebnost obtoženca. Po pritožnikovem mnenju je sodišče, ki je od izvedenca zahtevalo, naj razišče motivacijo kaznivih dejanj, tega kot strokovno usposobljenega uporabilo za prevlado nad umom obtoženca v pričakovanju, da bo ta na podlagi psihološkega znanja ali na prefinjen način izsilil odgovore na postavljena vprašanja. Odredba je bila po pritožnikovem videnju stvari formulirana tako, da je prejudicirala obtoženčevo krivdo in ga še pred koncem kazenskega postopka stigmatizirala kot storilca kaznivih dejanj. S postavljanjem vprašanj izvedencu, ki jih ne more in ne sme postaviti, je sodišče v nasprotju z Ustavo poseglo v pravice in temeljne svoboščine posameznika, zagotovljene v 21., 27., 28. in 29. členu Ustave ter v 6. členu EKČP. Izvedenec je nepristranska oseba, ki razpolaga s posebnim strokovnim znanjem, posebnimi izkušnjami in ga sodišče (izjemoma v predkazenskem postopku tudi policija) pritegne v kazenski postopek, da bi pomagal pri ugotavljanju pomembnih dejstev. Izpolnjevati mora dva pogoja, strokovnega in pravnega. Strokovni se nanaša na razpolaganje s strokovnim znanjem, potrebnim za ugotovitev kakšnega pomembnega dejstva. S tega vidika odreditvi izvedenstva pritožnik niti ne oporeka. Izvedenec pa mora izpolnjevati tudi pravni pogoj, ki je v 251. členu ZKP opredeljen negativno, saj zakonodajalec predpisuje, kdo se ne sme postaviti za izvedenca. Pri tem je potrebno poudariti, da se določbe o izločitvi sodnika uporabljajo tudi za izvedence in za strokovnjake (prvi odstavek 44. člena ZKP). V postopku pred sodiščem prve stopnje in v zahtevi za varstvo zakonitosti obtoženec izločitve izvedenca ni zahteval zaradi tega, ker je zoper njega vložena kazenska ovadba, ampak se je skliceval samo na nedopustno vsebino odredbe, ki da je take narave, potem ko se je izvedenec z njo seznanil, ne more biti več nepristranski, zato je glede prvega očitka prekludiran. Sodnik v odredbi izvedencu ne sme določati neustreznih nalog, če pa to stori, jih mora šteti izvedenec kot nezapisane. Prav ima pritožnik, da formulacija izvedenčeve naloge v odredbi, s katero se od zahteva, naj poda mnenje o obtoženčevem psihičnem stanju oziroma obstoju duševne motnje in njenem vplivu v času storitve kaznivih dejanj, predvsem pa v tistem delu, kjer govori o tem, da naj izvedenec poda oceno motivacije „kaznivih dejanj“, če je to mogoče, ni v skladu z določbo 265. člena ZKP. Vendar zgolj zaradi take opredelitve nalog v odredbi, s katerimi se je izvedenec seznanil, po presoji Vrhovnega sodišča še ni mogoče trditi, da je podan dvom v nepristranskost izvedenca. Iz izvedenskega mnenja je namreč razvidno, da izvedenec teh neustreznih nalog v odredbi ni upošteval in da je izvedensko mnenje podal v skladu s pravili stroke in ne da bi se kakorkoli opredeljeval o morebitni obtoženčevi krivdi. Nasprotni pritožnikovi očitki, kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, zato niso utemeljeni.

Kršitev pravic obrambe obtoženi V.R. uveljavlja tudi z navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, temu pa pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, dokazni predlog za pribavo oblačil oškodovancev, zaradi ugotovitev ali so na teh sledovi kemičnih sestavin barija in ostalih delcev, kar se da z lahkoto dokazati tudi za razdaljo do štirih metrov. Po pritožnikovem stališču bi se z izvedbo tega dokaza izkazalo, da ne držijo z ničemer podkrepljeni zaključki višjega sodišča, da strelec ni mogel biti daleč, saj bi v nasprotnem ne streljal tako natančno, pri čemer da je iz spisa razvidno, da gre za nočni čas, v katerem so bili pogoji vidljivosti tako slabi, da so (med ogledom) iskali pomoč gasilcev pri osvetljevanju kraja.

Obramba je dokazni predlog za pridobitev oblačil pokojnih oškodovancev in hkrati pritegnitev izvedenca medicinske stroke utemeljila z navedbo, da je potrebno ugotoviti ali je kateri od oškodovancev dobil vreznine, očitno zaradi preizkusa izpovedbe A.S., ki je trdil, da je v S. rokah neposredno pred streljanjem opazil manjši nož, kar pa je S. zanikal. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je iz podatkov spisa razvidno, da so bile obleke zaradi posredovanja reševalcev večkrat prerezane, tako da po mnenju sodišča iz navedenega ne bi bilo mogoče ugotoviti, od kod posamezni prerezi, obleke pa so bile tudi vrnjene sorodnikom oškodovancev. Glede na to, da pritožnik nujnost izvedbe tega dokaza utemeljuje z drugačno argumentacijo, kot je to storila obramba v prvostopenjskem postopku, je treba ugotoviti, da v tem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, potem ko je z metodo eliminacije kot strelca izločilo A.S. in S.S., da je obtoženec na oškodovance streljal s kratkocevnim orožjem s krajše razdalje in da je glede na preciznost izstrelkov izključeno streljanje iz daljše razdalje. Natančnost določitve strelne razdalje se od primera do primera razlikuje. Če preiskovalec nima osumljenčevega orožja, tako je bilo tudi v obravnavani zadevi, pa lahko ugotovi le, ali gre za strel iz bližine. Za kratkocevno orožje (pištole, revolverji) je mogoče določiti strelno razdaljo do oddaljenosti približno 60 do 80 cm od vstopne strelne poškodbe, za dolgocevno orožje (puške) pa do oddaljenosti 2 m od ciljne tarče. S primerjavo razporeditve ostankov delcev smodniškega polnjenja in delcev v netilni kapici na oblačilih žrtve in razporeditve teh delcev pri primerjalnih strelih z različnih razdalj je mogoče določiti strelno razdaljo5. Glede na ugotovitev, da so bili s štirimi naboji, izstreljenimi iz istega kratkocevnega orožja, trije oškodovanci smrtno zadeti, eden pa hudo telesno poškodovan, ob dejstvu, ki ga navaja tudi pritožnik, da je bila vidljivost na kraju dogajanja slaba, je presoja v drugostopenjski sodbi, da je glede na natančnost izstrelkov, izključeno streljanje z daljše razdalje in s tem tudi, da bi bil storilec kaznivih dejanj kdo drug, pri čemer pritožba nakazuje na A.Š. alias Č., ki naj bi streljal z daljše razdalje, razumna.

V.R. v pritožbi podrobno razčlenjuje šest izpovedb priče S.S., tudi tiste, ki jih je podal kot obdolženec v postopku pred nemškimi pravosodnimi oblastmi in pri tem opozarja na številna neskladja, ki po pritožnikovem mnenju utemeljujejo sklepanje, da S. ne govori resnice. Da je tako, po mnenju pritožnika kaže, da se opis dogajanja, ki ga je podal S. popolnoma razlikuje od navedb nepristranskih prič W.O., B.E. in T.S. (mapa I del, list. št. 37-47 in mapa VIII del, list. št. 3075).

Takšne pritožnikove navedbe ne morejo izpodbiti pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani sodbi. Po drugem odstavku 355. člena ZKP mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). Taka presoja pa tudi po oceni Vrhovnega sodišča kaže, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljeno. Obtoženec priznava, da se je nahajal na kraju storitve kaznivega dejanja, zatrjuje pa, da je na oškodovance streljal S.S. Pri ugotavljanju dejanskega stanja se je sodišče prve stopnje, temu pa je pritrdilo tudi višje sodišče, oprlo na navedbe S.S., zaslišanega kot priče pred zaprošenim Upravnim sodiščem v Frankfurtu in na njegovo zaslišanje prek videokonference dne 24.5.2006. O tem, kdo je bil strelec pred lokalom A.bar v F. je S.S. vseskozi govoril enako, razhajanja, ali je pri tem v rokah V.R. videl pištolo ali samo strelni ogenj, ki je prihajal iz obtoženčeve roke, ni odločilnega pomena. Na podlagi izvedenskega mnenja N.R.G. je sodišče ugotovilo, da so bili vsi streli oddani iz ene in iste samopolnilne pištole znamke, najverjetneje znamke ..., ki jo izdeluje hrvaški proizvajalec I.M.d.o.o., dopustil pa je možnost, da je šlo tudi za pištolo ... Na podlagi navedb S.S. je ugotovilo, da je streljal obtoženec, da temu v prid govori tudi dejstvo, da na rokah in na oblačilih S.S., ki jih nosil v času storitve kaznivih dejanj, niso bili najdeni sledovi smodnika oziroma delčki, ki bi potrjevali, da je bil strelec on. Oprlo se je tudi na pričevanje T.C., ki je med streljanjem slišala S., ki je vpil »ne, ne«, kar je razumeti, da je s tem obtoženca poskušal odvrniti od nadaljnjega streljanja. Tudi na podlagi vsebine telefonskega pogovora med obtoženim V.R. in S.S. dne 5.12.2000 ob 16.50 in 16.52 uri je sodišče zanesljivo sklepalo, da je bil strelec ravno obtoženi V.R. Da je tako, je ocenilo tudi na podlagi razgovora S.S. s telefonske številke ... z neznano žensko, ki je klicala s telefonske številke ... istega dne ob 17.42 uri, iz katerega je razvidno, da je S.S. (tudi) tej ženski povedal, da je njegov prijatelj ubil tri moške. Kakor je razvidno iz sodbe, pa A.S. in S.S. nista bila prijatelja, pač pa je bil to od navzočih na kraju storitve kaznivega dejanja ravno obtoženi V.R. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bil slednji edini, ki je pobegnil iz Nemčije, ostala dva navzoča pa tega nista storila. Glede na to, da je obtoženec tudi vešč uporabe orožja, je ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin tudi po presoji Vrhovnega sodišča sklepanje, da je kazniva dejanja storil obtoženi V.R., razumno. Obtoženec v pritožbi tudi ne pojasni, katere so tiste navedbe v izpovedbah prič, ki jih omenja, ki bi utegnile omajati S. navedbe. Zato obtoženec zgolj z navajanjem nekaterih nebistvenih nedoslednosti v izpovedbah S.S. ne more spodnesti pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani sodbi.

Obtoženec tudi trdi, da priča S.S. ni bil zaslišan v skladu z določbo 241. člena ZKP in se pri tem sklicuje na posnetek z glavne obravnave z dne 24. 5. 2006, vendar teh procesnih kršitev ne konkretizira. Tako posplošenega očitka zato sploh ni mogoče preizkusiti. Prav tako ni razvidno, katero kršitev zakona pritožnik uveljavlja z navedbami, da je navedena priča predsednici senata v telefonskem razgovoru zagotovila, da se bo udeležila glavne obravnave pred našim sodiščem, vendar besede ni držala, tako da jo je bilo treba iskati v tujini.

Obtoženi V.R. v pritožbi navaja, da je bila izpovedba priče A.C., ki je bil kot mladoletnik zaslišan pred Policijskim prezidijem F. dne 19.12.2000, ne da bi bil pri tem navzoč njegov zakoniti zastopnik, prebrana brez soglasja obrambe. Ta priča je dne 19.1.2005 povedala, da je zaslišanje pred policijskimi oblastmi potekalo tako, da so „vsi kričali en čez drugega“, da je bila situacija stresna, da je ves čas jokal in da bi bil v času izjave sposoben podati tudi neresnične pritrditve. Pritožnik tudi izpostavlja, da je sodni izvedenec grafološke stroke (dr. B.R.) primerjal podpise na zapisniku z dne 19.12.2000 na podlagi kopij, kar je s stališča ESČP nesprejemljivo. Izvedenčevo mnenje je pristransko; s tem da se je sodišče nanj oprlo, pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnik tudi navaja, da priči E.L. in A.S. ne potrjujeta srečanja med Z.M. in A.C., pa tudi M. je pred preiskovalnim sodnikom tako srečanje zanikal. Ne drži pritožnikova navedba, da je bila izpovedba A.C., podana pred policijskimi organi na glavni obravnavi, prebrana brez soglasja obrambe. Zapis na list. št. 1579 govori nasprotno. Točno pa je, da je obramba temu pričevanju v delu, ki je za obtoženca obremenilen, vseskozi nasprotovala.

Zapisnike o zaslišanju prič pred nemškimi policijskimi organi v skladu s pravili nemškega procesnega reda je mogoče na glavni obravnavi v našem postopku s soglasjem strank prebrati in v takem primeru tudi ni nobenih procesnih zadržkov, da sodišče na izpovedbe priče opre svojo odločbo. Če soglasja za branje takih zapisnikov na glavni obravnavi katera od strank, praviloma bo to obramba, ne da, se smejo ti zapisniki prebrati samo, če so za to podani pogoji iz 340. člena ZKP, vendar ob tem ne sme biti kršena obtoženčeva pravica do zaslišanja obremenilne priče. Med minimalnimi pravicami, ki jih mora imeti oseba, ki je obdolženca kaznivega dejanja, je navedena pravica obdolženca, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost zaslišanja razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče (točka d tretjega odstavka 6. člena EKČP). To določbo je treba razlagati tako, da je njen namen glede navzočnosti in zaslišanja prič v kazenskem postopku zagotoviti enakost med obrambo in obtožbo oziroma postaviti obdolženo osebo glede možnosti zaslišanja prič v enak položaj z obtožbo. V odločbi, št. Up-719/03 z dne 9.3.2006 (Uradni list RS, št. 30/06 in odl. US XV, 41) je Ustavno sodišče presodilo, da nezmožnost uveljavljati pravno jamstvo, ki ga zagotavlja navedena določba EKČP, hkrati pomeni tudi kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.

Pravica zasliševati oziroma zahtevati zaslišanje obremenilnih prič ne pomeni, da bi sodišče moralo zagotoviti navzočnost prič na glavni obravnavi in tam obrambi omogočiti, da tem pričam zastavlja vprašanja in drugače izpodbija njihovo verodostojnost. Uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskovalni fazi ali tistih zaslišanih v skladu z določbo 338. člena ZKP, sama po sebi ni v nasprotju s pravico do zaslišanja obremenilnih prič, če so ob tem spoštovane pravice obrambe. Te med drugim zahtevajo, da ima obdolženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja v trenutku, ko so bile dane, ali pozneje. V konkretni zadevi je pristojni nemški sodnik v okviru mednarodne pravne pomoči zaslišal pričo A.C. v navzočnosti naše preiskovalne sodnice, državne tožilke in obtoženčeve zagovornice. Ravnanje sodnih oblasti mora biti tako, da nevtralizira vire, s katerimi se mora spopasti obramba, predvsem mora obrambi omogočiti možnost izpodbijati izjave in vzbuditi dvom v zanesljivost prič in verodostojnost njihovih izjav. Vse izjave, ki so pridobljene v okoliščinah, ki omejujejo pravice obrambe, mora sodišče obravnavati zelo previdno, odločitev sodišča pa se ne sme izključno ali v odločilni meri opirati na takšno izjavo.

V konkretni zadevi je bila obtoženčeva zagovornica navzoča pri zaslišanju priče A.C. dne 19.1.2005 v okviru mednarodne pravne pomoči in je imela možnost izpodbijati pričine izjave. Točno je, kar navaja pritožnik, da je priča A.C. na tem zaslišanju popolnoma spremenil svojo izpovedbo pred policijo, tako da obtoženca ni obremenjeval z navedbo, da ga je na policiji prepoznal kot enega od treh, ki so tekli proti lokalu A. ..., pa tudi ne z navedbo, da mu je Z.M. povedal, da je njegov prijatelj V. ustrelil tri moške. V primeru, da priča spremeni izpovedbo, dano pred policijskimi organi, ji je mogoče te njene navedbe predočiti in na tej podlagi tudi presojati verodostojnost njene izpovedbe v sodnem postopku. Priča A.C. je na zaslišanju 19.1.2005 okoliščine zaslišanja pred policijo opisal tako, kot to v pritožbi povzema obtoženec, vendar je povedal tudi, „da je možno, da je tistega dne poklical svojega očima, ki je bil potem prisoten pri mojem zaslišanju“. Povedal je tudi, da se ne spominja, ali so mu na policiji kazali fotografije in „da se je trudil, da bi izpovedal resnico, dopušča pa možnost, da je govoril neresnico“. Glede na navedeno bi bilo mogoče potek zaslišanja pred policijskimi organi razjasniti z zaslišanjem policista, ki je opravil to procesno dejanje. Vendar pa za kaj takega ni nobene potrebe, ker so po oceni Vrhovnega sodišča ostale okoliščine, ugotovljene v izpodbijanih sodbah, takšne, da omogočajo zanesljivo sklepanje, da je kazniva dejanja storil obtoženi V.R. Zato dejstvo, da se je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja oprlo tudi na pričevanja A.C. pred nemškimi policijskimi oblastmi, na pravilnost in popolnost dejanskega stanja, pa tudi na zakonitost sodbe ni in tudi ni moglo vplivati.

Katero kršitev obtoženi V.R. uveljavlja z navedbo, da je označba v izpodbijani sodbi, da je bil plačanec, zaničljiva označba o človeku, ki se vojskuje za sovražnika, ali je najet, ne pojasni. Iz celotnega konteksta sodbe pa ni nikjer razvidno, da bi bila ta oznaka za obtoženca uporabljena slabšalno, pač pa zgolj v kontekstu presoje njegove veščine uporabljanja orožja.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v pritožbah uveljavljata obtoženi V.R. in njegova zagovornica, niso podane, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, celovito gledano je bil postopek pošten, obtožencu pa je za storjena kazniva dejanja izrečena primerna kazen. Zato je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in po 391. v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Obtoženi V.R. in njegova zagovornica s pritožbama nista uspela, vendar je Vrhovno sodišče obtoženca glede na njegove slabe gmotne razmere na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v tem pritožbenem postopku, o plačilu potrebnih izdatkov in nagrade zagovornice pa odločilo na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP.