Jedro

Opustitve, ki jih tožeča stranka očita toženi stranki, se v celoti nanašajo na neizpolnjevanje oziroma kršitev obveznosti, določenih v pogodbi št. 0316-03, ki jo je tožena stranka sklenila z naročnikom, tožeča stranka pa ni stranka navedene pogodbe. V pogodbi določene pravice in obveznosti pa učinkujejo le na pogodbeni stranki. Na kršitev načela skrbnosti profesionalnega ravnanja bi se v zvezi z izpolnjevanjem citirane pogodbe lahko skliceval le naročnik navedenih storitev, tožeča stranka pa le v primeru, če bi šlo za pogodbo v korist tretjega. Ker tožeča stranka ni stranka pogodbenega razmerja, proti toženi stranki ne more uveljavljati zahtevkov zaradi nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti iz tega pogodbenega razmerja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 159.885,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 38.314,923,00 SIT od 15. 05. 2004 do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške, vse v 15 dneh (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.097,65 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo je vložila pritožbi tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahtevala pa je še povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Med pravdnima strankama je bilo sporno plačilo škode, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi tatvine blaga v poslovnih prostorih. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožba kolikor tožeča stranka odškodninski zahtevek uveljavlja na nepogodbeni odškodninski podlagi nesklepčna, kolikor pa ga uveljavlja na pogodbeni podlagi, pa zanj ni aktivno legitimirana.

Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je tožeči stranki nastala škoda, ker ji je bilo v noči dne 14. 05. 2004 do 15. 05. 2004 ukradeno blago iz njenih poslovnih prostorov. Odgovornost tožene stranke je tožeča stranka utemeljevala na nepogodbeni odškodninski odgovornosti, saj je tožena stranka organizirala in izvajala varovanje v nasprotju s pravili stroke in kršila skrbnost dobrega strokovnjaka, pri čemer je bila dolžna opravljati varovanje na podlagi pogodbe, z dne 12. 03. 2003. Tožena stranka, ki je bila na podlagi citirane pogodbe odgovorna za vklop in delovanje video nadzornega sistema, je dopustila, da je bil del varnostnega sistema izklopljen in video nadzor ni omogočal nadzora vhoda v prostore, njen varnostnik pa ni opravljal obhoda kot bi bilo treba, zato je podana odgovornost tožene stranke za nastalo škodo.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožba, kolikor je utemeljena na neposlovni odškodninski podlagi, nesklepčna. Opustitve, ki jih tožeča stranka očita toženi stranki, se v celoti nanašajo na neizpolnjevanje oziroma kršitev obveznosti, določenih v pogodbi št. 0316-03, ki jo je tožena stranka sklenila z naročnikom, tožeča stranka pa ni stranka navedene pogodbe. V pogodbi določene pravice in obveznosti pa učinkujejo le na pogodbene stranke (1. odstavek 125. člena OZ). Na kršitev načela skrbnosti profesionalnega ravnanja bi se v zvezi z izpolnjevanjem citirane pogodbe lahko skliceval le naročnik navedenih storitev, tožeča stranka pa le v primeru, če bi šlo za pogodbo v korist tretjega (3. odstavek citiranega člena). Ker tožeča stranka ni stranka pogodbenega razmerja, proti toženi stranki ne more uveljavljati zahtevkov zaradi nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti iz tega pogodbenega razmerja. Sklicevanje na splošna načela obligacijskega prava iz 6. in 10. člena OZ zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj tožeča stranka in tožena stranka nista bili v obligacijskem razmerju. Zmotno je pritožbeno stališče, da ni pomembno, na kakšen način je bila tožena stranka zadolžena za skrbno varovanje. Tožeča stranka se na neposlovno odškodninsko odgovornost ne more sklicevati mimo sklenjene pogodbe, ter pri tem navajati, da je tožena stranka kršila določila sklenjene pogodbe, saj gre pri domnevno neskrbnem ravnanju tožene stranke za kršitev pogodbenih obveznosti. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba, kolikor tožeča stranka odškodninski zahtevek uveljavlja na neposlovni odškodninski obveznosti nesklepčna, je torej pravilen.

Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče toženi stranki vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in zagrešilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je svojo odločitev oprlo na ugovorne trditve in dokaze, saj se je na pogodbo, sklenjeno med toženo stranko in C d.o.o., sklicevala v prvi pripravljalni vlogi tudi tožeča stranka (listovna številka 27). Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z neobstojem pasivne legitimacije prišlo do enakega zaključka kot tožena stranka, pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na navedbe tožene stranke.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na utemeljenost odškodninskega zahtevka iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka je v tč. VII pripravljalne vloge res zatrjevala, da je citirana pogodba sklenjena v korist vseh najemnikov poslovnih prostorov, vendar je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje vztrajala, da odškodninski zahtevek uveljavlja na neposlovni odškodninski podlagi. Iz trditvene podlage tožbe ne izhaja, da je v pogodbi o varovanju dogovorjena kakršnakoli lastna in neposredna pravica tožeče stranke v smislu, da ima iz pogodbe tožeča stranka neposredne zahtevke proti toženi stranki (le v tem primeru gre za pogodbo v korist tretjega, primerjaj 126. člen OZ). Šele v pritožbi pa je dopolnila trditveno podlago v smislu uveljavljanja odškodninskega zahtevka na podlagi pogodbe sklenjene v korist tretjega, ki naj bi jo vse tri stranke pogodbe sprejele in jo s konkludentnimi ravnanji izvrševale, spoštovale in iz nje terjale varovanje. Ker gre za pritožbene novote, pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP). Očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo pravo, ker ni preverilo ali je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi pogodbe v korist tretjega, je glede na pomanjkljivo trditveno podlago, neutemeljen.

Prav tako pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo zatrjevane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je bilo mogoče preizkusiti.

Ker v pritožbi zatrjevane postopkovne kršitve niso podane, materialnopravni preizkus v obravnavani zadevi pa izkazuje, da tožeča stranka v okviru trditvene podlage ni zatrjevala tistih dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka ter v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).