Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, ki niso v pravno relevantni zvezi s predmetom sojenja in za katere ni izkazana verjetnost, da bo z njimi moč dokazati ali izključiti obstoj pravno relevantnega dejstva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Trbovljah je s sodbo K 174/2005 z dne 8.4.2009 B.K. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora in nato enotno kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo dve leti. Obsojenca je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 656/2009 z dne 13.8.2009 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa je v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe ter kršitve kazenskega zakona. Vložnik navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz z ogledom kraja dejanja in s tem tudi poseglo v ustavno varovano pravico obsojenca do izjave po 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Nadalje uveljavlja, da je podana kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker naj bi bila obrazložitev, da se verjame izpovedbi R., neutemeljena; ni pa obrazložilo, zakaj ne verjame obsojenčevi izpovedbi. Nadalje vložnik navaja, da se Višje sodišče ni opredelilo do dodatnih dokazov, ki so bili priloženi pritožbi. Napačno uporabljeno materialno pravo vložnik vidi v odsotnosti presoje, da grožnja obdolženca ni mogla biti objektivno možna in resna. Nadalje zatrjuje, da je pritožbeno sodišče dopolnjevalo sodbo sodišča prve stopnje glede vprašanja krivde, v tem pa je po vložnikovem mnenju podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma drugega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik zaključuje, da sodišče v postopku ni odpravilo dvoma v to, kaj je obdolženec v resnici počel z osebnim vozilom in ali sta bila oškodovanca v resnici ogrožena, s tem pa je po njegovem kršilo ustavne pravice obdolženca iz člena 22. v zvezi s 14. členom Ustave in v povezavi s pravicami iz 28. in 29. člena Ustave. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zatrjevane kršitve niso podane. Navaja, da zagovornik uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v zvezi z 22. členom Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje poseglo v obsojenčevo ustavno pravico do izjave, s tem ko je zavrnilo dodatne dokaze, ki jih je predlagala obramba. Meni, da v danem primeru ni prišlo do kršenja z ustavo zagotovljenih pravic, to je do enakega varstva pravic, saj sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da predlagani novi dokazi ne bi razjasnili dejanskega stanja in sta to ustrezno obrazložili. Po njegovem je povsem sprejemljivo pojasnilo sodišča druge stopnje (2. stran sodbe), da je sodišče prve stopnje z dokazom s fotografijami kraja dogodka dovolj razjasnilo pravilno dejansko stanje. Po mnenju tožilca sta obe sodišči tudi izpolnili obveznost navedbe, iz katerih razlogov nista ugodili posameznim predlogom strank (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je to storilo na 5. strani sodbe, sodišče druge stopnje pa na 2. strani sodbe. Vrhovni državni tožilec še ugotavlja, da po pregledu spisa in obeh izpodbijanih sodb tudi ni zaznati nikakršnih razlik med ugotovljenimi dejstvi in izvedenimi dokazi, kot navaja vlagatelj v svoji zahtevi ter posledično uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so bili dokazi v postopku ocenjeni razumno in prepričljivo ter ustrezno argumentirani. Glede očitka, da je zavrnitev predlaganih dokazov neobrazložena, tožilec ugotavlja, da je na enake pritožbene očitke že prepričljivo odgovorilo sodišče druge stopnje. Pri tem nikakor ne gre za tako imenovano „vnaprejšnjo dokazno oceno“, kot se zatrjuje, ampak zavrnitev predlaganih dokazov izhaja iz njihove nerelevantnosti in neizkazane verjetnosti, da bi izvedba teh dokazov privedla do ugotovitve drugačnega stanja kot je bilo to storjeno na podlagi albuma fotografij. Razlogi, s katerimi zagovornik obsojenega v nadaljevanju utemeljuje zatrjevanje kršitve določb postopka, kot že sam v svoji zahtevi navaja, po vsebini predstavlja uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljena podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vsa navedena dokazna podlaga je bila v kazenskem postopku že pravnomočno razumno in prepričljivo dokazno ocenjena in ustrezno obrazložena. Sodišči sta razjasnili tudi vsa neskladja, ki so izhajala iz izpovedb različnih prič in se opredelili do nasprotij med posameznimi (obremenilnimi) izpovedbami. Po mnenju tožilca je neutemeljen nadalje tudi očitek izpodbijani pravnomočni sodbi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, saj je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenčevega zagovornika rešilo v celoti. Izpodbijana pravnomočna sodba pa ima, ob upoštevanju celote obeh sodb, vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da so neutemeljene tudi navedbe zahteve, da je bilo na podlagi izvedenih dokazov napačno uporabljeno materialno pravo, ker tako imenovana grožnja obsojenca ni mogla biti objektivno možna in resna. Iz opisa dejanja v sodbi jasno izhaja, da je obsojenec z vožnjo proti oškodovancema pri njiju povzročil strah in s tem občutek ogroženosti ter tako izpolnil znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Prepričljivi so razlogi v sklepu sodišča prve stopnje, iz katerih sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obsojenca, ki zanika, da bi kritičnega dne zapeljal v oškodovanca. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenega dokaznega postopka s potrebno gotovostjo prepričalo, da so obdolženčeva dejanja nasproti oškodovancema pomenila resno grožnjo. Kršitve pravic obsojenca, ki so uveljavljane v zahtevi v zvezi s kršitvijo ustave, se po mnenju tožilca neupravičeno navezujejo na očitke, ki so že obrazloženi v njegovem odgovoru. Vrhovni državni tožilec zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Ključen očitek zahteve za varstvo zakonitosti v pravnomočni sodbi je, da je bila kršena pravica obrambe do izvedbe dokazov, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave v tretjem razdelku in ki predstavlja kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Ta očitek ni utemeljen. Navedena ustavna določba zagotavlja obdolžencu izvajanje dokazov v njegovo korist. To pravno jamstvo oziroma dolžnost sodišča, da izvaja takšne dokaze, pa ni absolutna, sodišče ni dolžno izvesti dokazov, ki niso v pravno relevantni zvezi s predmetom sojenja in za katere ni izkazana verjetnost, da bo z njimi moč dokazati ali izključiti obstoj pravno relevantnega dejstva. Zagovornik obsojenca je na glavni obravnavi dne 8.4.2009 predlagal ogled kraja kaznivega dejanja „zaradi predstave o tem, da je nemogoče v objektivnem in fizičnem smislu, da bi se nekdo, ki se pelje sicer po sporni cesti, če se pripelje tako, kot zatrjujeta domnevna oškodovanca, pelje kakorkoli drugače, kot nasproti njima. Z ogledom kraja želi obdolženec dokazati, da je zatrjevanje obeh R. navadna izmišljotina, njuna subjektivnost, ki v objektivnem ne more imeti nobene opore.“ Takšen predlog je sodišče utemeljeno zavrnilo, saj je nejasen in iz njega niti ni razvidno, da bi se z njim lahko ugotovila dejstva, povezana s samim dogodkom, ki je predmet sojenja, ampak naj bi se z ogledom ugotavljalo, da se po tej cesti ne more voziti tako, kot zatrjujeta R. Zatrjevanje, da bi ogled kraja razkril, da je izpoved R. izmišljena in da ni mogoča vožnja po desnem robu vozišča, gledano v smeri vožnje proti stanovanjski hiši K., je nedoločno in ne izkaže relevantne vzročne zveze s predmetom sojenja, niti verjetnosti, da bi dokaz izpodbil verodostojnost oškodovancev. Pravilno sodišči prve in druge stopnje ugotavljata, da je bilo mogoče vsa relevantna dejstva ugotoviti na podlagi fotografij, ki jih je sodišče vpogledalo. Zatrjevana kršitev pravic obrambe zaradi neizvedbe dokaza zato ni podana. Sodišči sta tudi navedli, iz katerih razlogov nista ugodili posameznim predlogom strank (sedmi odstavek 364. člena ZKP) in sicer je sodišče prve stopnje to storilo na 5. strani sodbe, sodišča druge stopnje pa na 2. strani svoje sodbe.

5. Takšna zavrnitev predlaganih dokazov torej ni neobrazložena niti pri tem ne gre za anticipirano dokazno oceno kot zatrjuje vložnik, saj je bila zavrnitev predlaganih dokazov storjena na podlagi njihove nerelevantnosti in neizkazane verjetnosti, da bi dokaz lahko uspel v zatrjevani smeri.

6. Neutemeljen je očitek, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Namerna vožnja z avtomobilom proti oškodovancema, tako da je eden od njiju moral odskočiti, drugi pa se je z rokama že oprl na prednji del vozila, ker je avtomobil pripeljal tik do njega, zanesljivo predstavlja resno grožnjo z napadom na njuno telesno integriteto, o tem imata sodbi tudi vse ustrezne in prepričljive razloge.

7. Ostale uveljavljane kršitve, na katere je po oceni Vrhovnega sodišča pravilno že odgovoril tudi vrhovni državni tožilec, temeljijo na vložnikovi razlagi ugotovljenih dejstev oziroma njegovi oceni dokazov, na ta način pa ni mogoče uveljavljati kršitev niti procesnega, niti materialnega prava, ampak to pomeni uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Uveljavljane kršitve ustavnih določb niso obrazložene oziroma se opirajo na razloge o kršitvah določb materialnega kazenskega prava in procesnih določb, ki niso utemeljene.

8. Iz na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Odločitev o stroških, nastalih v zvezi z odločanjem o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.