Jedro

Tožeča stranka je pravočasno, glede na določila 286. člena ZPP in glede na določila 452. člena ZPP v dovoljenih vlogah, navedla vsa dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njenega zahtevka. Dokazno breme svojih ugovorov pa nosi tožena stranka. Njeni ugovori so le pavšalni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki II. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 170181/2012 z dne 12.11.2012 v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa (točka I. izreka sodbe) ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati posamezne, v izreku sodbe navedene zneske v skupni vrednosti 498,10 EUR s pripadki (točka II. izreka) ter 129,10 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2. Toženka je vložila laično pritožbo, v kateri predlaga višjemu sodišču naj tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa obnovi postopek. Prvemu sodišču očita, da ni navedlo največjega dopustnega zneska posamezne terjatve po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ni tudi upoštevalo zakonskih določil, da morajo biti računi izdani na ime naročnika oziroma plačnika in kaj mora biti navedeno na računu. Naročnik oziroma plačnik ne more biti mladoletna oseba. Dokazno breme je naloženo njej namesto tožeči stranki. V sodbi ni navedeno, katere storitve so bile opravljene in ali so bile vse storitve naročene. Tožeča stranka ni predložila dokazov, da so bile storitve naročene in da jih je mladoletni otrok koristil. Tožeča stranka je ni vprašala za storitve, ki so bile vključene v učnem procesu. Ker ni dokazov, gre za evidentno kršitev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pa tudi zlorabo pravdnega postopka s strani tožeče stranke. Tožeča stranka ni dokazala, da so bile zaračunane vstopnine, matineje, srečanja, itd., nujno potrebna za izvajanje učnega procesa. Navedbe prvostopenjskega sodišča o dokaznem bremenu tožene stranke so napačne, še posebej glede dokazovanja vročitve računov. Ti niso bili izstavljeni nanjo. Tožeča stranka je navajala nova dejstva in vlagala dokaze po preteku roka, ki ji ga je določilo sodišče. Sodba temelji na pavšalnih domnevah sodišča o opravljenih storitvah tožeče stranke, zato je pristranska. Račun ni dokaz o dobavi blaga ali opravljeni storitvi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da so očitki tožene stranke v pritožbi neprimerni in neutemeljeni, zato predlaga višjemu sodišču, da naj pritožbo zavrne ter toženki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Toženka izpodbija le dejansko stanje. Posebej izpostavlja, da je po njenem odgovor na pritožbo nujen, ker toženka zavlačuje, zato naj se ji priznajo stroški pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP za spore, kakršen je obravnavani, ko tožbeni zahtevek ne presega 2.000,00 EUR, predpisuje poseben postopek v sporih majhne vrednosti (v nadaljevanju SMV; členi 442 do 458 ZPP). V teh sporih sta poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka, omejeno pa načelo materialne resnice, kar se med drugim odraža v tem, da prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbene navedbe pa pretežno temeljijo na izpodbijanju relevantnega dejanskega stanja.

6. Napačna porazdelitev dokaznega bremena predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, torej pritožbeni razlog, upošteven tudi v postopkih v SMV. Vendar ga v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe (list. št. 27 do 31 spisa) navedla dejstva, ki utemeljujejo njen tožbeni zahtevek. Pojasnila je, kaj je bilo zaračunano v posameznem računu, in da je toženko večkrat pisno pozvala, naj plača račune, ki so bili izstavljeni za plačilo storitev in materiala za njena otroka. Na vse navedbe, ki jih je toženka podala kot odgovor na dopolnitev tožbe, je tožeča stranka odgovorila v naslednji pripravljalni vlogi (list. št. 40 do 44 spisa). Pojasnila je, da je otrokoma toženke opravila vse zaračunane storitve in da toženka do takrat ni nikoli tega prerekala in zavrnila nobenega izdanega računa, pa tudi, da se računi izročijo neposredno otrokom, da jih izročijo staršem. Tožena stranka pa je navedbe tožeče stranke le pavšalno prerekala. Ni navedla konkretnih dejstev in predlagala dokazov, s katerimi bi lahko izpodbila jasne, z dokazi podprte navedbe tožeče stranke. Tožeča stranka je na ta način pravočasno glede na določila 286. člena ZPP in glede na določila 452. člena ZPP v dovoljenih vlogah, navedla vsa dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njenega zahtevka. Dokazno breme svojih ugovorov pa nosi tožena stranka. Njeni ugovori so le pavšalni.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka izstavila štiri račune, s katerimi je zaračunala opravljene storitve glede zagotavljanja prehrane za toženkina otroka ter stroške, nastale v zvezi z matinejo pihalnega orkestra, fotografiranjem, plavalnim tečajem, KD - srečanje s policijskim orkestrom, LVZ žico, šolskim časopisom, naravoslovnim dnem, gospodinjstvom, obiskoma Škocjanskh jam in Muzeja Idrija. Da so bile navedene storitve opravljene in so s tem stroški nastali, toženka ni obrazloženo prerekala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno, ob uporabi določb 214. člena ZPP, štelo za dokazano, da sta mladoletna otroka toženke koristila zaračunane storitve. Navedeno je relevantno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, in so neupoštevne vse navedbe, s katerimi ga pritožba skuša izpodbiti.

8. Sodišče prve stopnje utemeljenosti zahtevka ni gradilo le na računih, ki glasijo na otroka toženke. Pravilno je v točki 6. izpodbijane sodbe obrazložilo, da za obstoj obveznosti toženke ni odločilno, da se računi glasijo na otroka N. in P., pač pa celotno razmerje med pravdnima strankama. Ker računi niso glasili na toženko, je v točki I. izreka izpodbijane sodbe razveljavilo sklep o izvršbi.

9. Toženka je dolžna poravnati nastale obveznosti v zvezi s šolanjem otrok glede na določbo prvega odstavka 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Če tega ne zmore, mora povrnitev stroškov predhodno uveljaviti v za to predpisanih postopkih.

10. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določbe 353. člena ZPP toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem toženka ni uspela (prvi odstavek 350. člena ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato višje sodišče o njih ni odločalo (163. člena ZPP). Tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo ni odgovarjala na pritožbene navedbe, pač pa je le očitala toženki zavlačevanje, predvsem pa razlagala, zakaj naj bi bili njeni pritožbeni stroški potrebni. Tak odgovor na pritožbo pa drugostopenjsko sodišče ocenjuje kot nepotreben, zato skladno s 155. členom ZPP tudi toženki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo.