Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Do sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnico je prišlo izključno zaradi izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugodeno reintegracijskemu zahtevku. S tem, ko je bila pravnomočna sodba kasneje v revizijskem postopku spremenjena(tako da je bil reintegracijski zahtevek zavrnjen), je odpadel temelj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, posledično je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da je tožnici delovno razmerje prenehalo.
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi:
1. Ugotovi se, da je tožena stranka tožeči stranki dne 22. 6. 2007 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato se odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavi.
2. Ugotovi se, da je tožnici delovno razmerje pri tožencu na podlagi odpovedi pogodbe iz prejšnje točke ni prenehalo in je tožnica pri tožencu še vedno v delovnem razmerju.
3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, v roku 8 dni pod izvršbo.
4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati za dobo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja nadomestilo plače, kot bi jo prejemala, če bi delala in od vsakokratnega nadomestila plače še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter od nadomestila plač obračunati in plačati pristojnim organom vse zakonite prispevke in davke, vse v roku 8 dni pod izvršbo.
5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje sodbe dalje, v 8 dneh pod izvršbo.
Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 22. 6. 2007 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato tožnici pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo in ji še traja ter jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter ji za isto obdobje izplačati nadomestilo plače, kot če bi delala s pripadki. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 432,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (po 1. odstavku 388. člena ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožena stranka za izdajo spornega ugotovitvenega sklepa ni imela pravne podlage. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi izključno zaradi izvršitve pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1854/2004, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožnico pozvati nazaj na delo in da je bila tožena stranka pravnomočno sodbo dolžna realizirati, vendar je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje nato, v izpodbijani sodbi, napačno uporabilo materialno pravo in je s tem ustvarilo nevzdržno pravno in dejansko situacijo, ko je v bistvu odločilo, da mora tožena stranka tožnici dvakrat odpovedati pogodbo o zaposlitvi oz. delovno razmerje temelječe na isti dejanski in pravni podlagi. Sodišče je povsem zanemarilo bistvo spora in sicer, da je bila sklenitev pogodbe o zaposlitvi posledica izvršitve pravnomočne sodbe. In ker je ta pravnomočna sodba bila razveljavljena s sodbo Vrhovnega sodišča RS je torej odpadla pravna podlaga za sklenitev in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, zato tudi ni bilo več pravne podlage za obstoj pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki se zdi nevzdržno, da bi morala tožena stranka v nekem ponovnem postopku pred sodiščem dokazovati, da izvršilni naslov, ki je obstajal, ne obstaja več. Prav tako je sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbe, napačno zaključilo, da je bila tožena stranka ob sklepanju pogodbe v bistveni in opravičljivi zmoti. Tožena stranka namreč ob sklepanju pogodbe ni imela dejanske volje skleniti te pogodbe, ampak je bila v to prisiljena v izogib sodni izvršbi. Glede na to, da je z odločitvijo vrhovnega sodišča odpadla pravna podlaga za sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je povsem jasno, da je edino primerno, da tožena stranka ugotovi, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, ker zanj ne obstaja več pravna podlaga - pravnomočna sodba sodišča. Drugačno postopanje, to je sodno razveljavljanje pogodbe o zaposlitvi bi dejansko negiralo bistvo spora, to je ali je bila leta 2000 tožnici pravilno odpovedana pogodba o zaposlitvi ali ne in bi vzpostavilo nevzdržno pravno situacijo, ko bi tožnici omogočilo nadaljevanje dela pri toženi stranki, vse do pravnomočne odločitve v sodnem postopku. Ves čas sodnega postopka bi torej tožena stranka morala plačevati tožnico, kateri je dejansko že v letu 2000 pravilno odpovedala pogodbo in ji tudi izplačala odpravnino, prav tako je tožnica izkoristila pravice, ki so ji šle na zavodu za zaposlovanje. Tožena stranka je sodišču prve stopnje očitala tudi storitev bistvene kršitve pravil postopka, ker je sodišče odločalo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, saj je postopek nedvomno dokazal, da je bila pogodba o zaposlitvi posledica izvršitve pravnomočne sodne odločbe, ki je bila razveljavljena (12. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, da je dejansko stanje popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je napačno uporabilo materialno pravo. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to sodišču očita pritožba, saj sodišče ni odločalo o zahtevku, o katerem bi že bilo pravnomočno odločeno. Namreč v sporni zadevi Pd 14/2004 je sodišče odločalo o zakonitosti sklepa direktorja tožene stranke z dne 7. 3. 2000 ter o zakonitosti odločbe Komisije za varstvo pravic tožene stranke z dne 12. 4. 1999, medtem ko je v konkretnem sporu odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2007. Kot izhaja iz listin v spisu je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 23. 9. 2004 zavrnilo tožničin zahtevek po razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja in pozivu nazaj na delo ter priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja (v sporu, ki je tekel zaradi ugotavljanja trajnega prenehanja potrebe po tožničinem delu, v zvezi z ukinitvijo delovnega mesta „manipulant 1“). S pravnomočno sodbo opr. št. Pdp 1854/2004 z dne 11. 5. 2006 pa je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in je bilo toženi stranki naloženo, da tožnico pozove nazaj na delo ter ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka je realizirala pravnomočno sodbo tako, da je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi dne 16. 10. 2006. S sklepom z dne 29. 5. 2007 pa je nato Vrhovno sodišče RS spremenilo pravnomočno sodbo Pdp 1854/2004 z dne 11. 5. 2006 in je tožničin zahtevek zavrnilo. Na podlagi navedenega je nato tožena stranka tožnici izdala ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja dne 22. 6. 2007, s katerim je ugotovila, da je odpadla podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in tožnici zato preneha delovno razmerje z dnem izdaje sklepa.
Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je sicer nesporno, da je tožena stranka v postopku prvega prenehanja delovnega razmerja v letu 2000, ravnala v skladu z zakonom, vendar pa za izdajo sklepa z dne 22. 6. 2007 ni imela nobene pravne podlage, saj je bila pogodba o zaposlitvi s tožnico sklenjena za nedoločen čas in pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na način, kot to določa 75. člena ZDR in ker ta člen ne predvideva ugotovitvenega sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zato tudi tožena stranka ni imela pravne podlage za izdajo ugotovitvenega sklepa dne 22. 6. 2007. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožničin primer nedvomno specifičen, ker je do sklenitve pogodbe o zaposlitvi prišlo izključno zaradi izvršitve pravnomočne sodbe, ki pa je bila naknadno spremenjena. Prav tako se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na 11. člen Zakona o delovnih razmerjih, da se glede sklepanja in prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila civilnega prava, napačno pa je zaključilo, da bi morala tožena stranka uveljavljati izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi, v predpisanem roku, pred pristojnim sodiščem, ker je bila tožena stranka, na podlagi 1. odstavka 46. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001), ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi v bistveni in opravičljivi zmoti glede njene obveznosti, da sklene pogodbo s tožnico.
Splošna pravila civilnega prava se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi uporabljajo, če Zakon o delovnih razmerjih ali drug zakon teh vprašanj ne ureja sam. Pravna podlaga za t.i. subsidiarno uporabo OZ izhaja tudi iz 2. odstavka 1. člena OZ. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002) pa v 12. in 13. členu ureja ničnost in izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi, vendar v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti instituta ničnosti oz. izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi, saj ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dne 16. 10. 2006, niso bile podane napake glede volje strank. Tožena stranka je dne 16. 10. 2006 s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi izključno zato, ker ji je bilo naloženo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1854/2004. Ko pa je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 358/2006 z dne 29. 5. 2007 spremenilo sodbo višjega sodišča tako, da je razveljavilo sodbo višjega sodišča in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 14/2004 z dne 23. 9. 2004 pa je odpadel pravni temelj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi sklenjene dne 16. 10. 2006 in je zato tožena stranka, z ugotovitvenim sklepom z dne 22. 6. 2007, utemeljeno ugotovila, da zaradi navedenega tožnici preneha delovno razmerje z dnem 22. 6. 2007. Za odločitve v sporni zadevi je nedvomno pomembno uporabiti načelo pravičnosti, ki ga opredeljuje Obligacijski zakonik in načelo vestnosti in poštenja, kot je opredeljeno v 5. členu OZ. Tožena stranka je dejansko ravnala v skladu s tem načelom, ko je tožnici, po pravnomočnosti sodbe, s katero ji je bilo naloženo, da vrne tožnico nazaj na delo, sklenila pogodbo o zaposlitvi. Ko pa je kasneje odpadla pravna podlaga, torej ko je bila pravnomočna sodba spremenjena in je bil tožničin zahtevek zavrnjen, pa je tožena stranka torej upravičeno tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je naknadno prenehal razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Upoštevati je potrebno predvsem načelo pravičnosti, saj ob upoštevanju vseh okoliščin spornega primera, namreč da je tožena stranka sklenila z tožnico pogodbo o zaposlitvi izključno zato, da bi spoštovala in realizirala pravnomočno sodno odločbo, ki je bila kasneje spremenjena, bi bila skrajno nepravična posledica za toženo stranko, če te pogodbe kasneje ne bi mogla odpovedi drugače, kot da bi jo izpodbijala sodno. Ves čas sodnega postopka, pa bi morala tožnici zagotavljati delo in ji izplačevati plačo, čeprav je dejansko tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi že leta 2000, zaradi ukinitve delovnega mesta ter je tožnici na podlagi dokončne odpovedi tudi izplačala odpravnino v letu 2000. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato je na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Ker je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje je bilo potrebno odločiti o stroških celotnega postopka. Ne glede na to, da je tožena stranka v sporu v celoti uspela in tudi s pritožbo, na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2-10/2004), krije svoje stroške postopka sama, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja.