Jedro

S pravnomočno sodbo je bilo v postopku ugotovitve in delitve skupnega premoženja med tožečo stranko in njenim nekdanjim zakonskim partnerjem, ugotovljeno, da je poslovni prostor del skupnega premoženja in da tožeči stranki pripada 1/2 delež na tem premoženju, vendar zaradi subjektivne in objektivne identitete ta sodba veže le tožečo stranko in njenega nekdanjega zakonskega partnerja, ki sta bili pravdni stranki tega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 85.560,21 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ker je ugotovilo, da je tožena stranka lastnica poslovnega prostora, za katerega tožeča stranka trdi, da ga tožena stranka neupravičeno uporablja. Prvo sodišče je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2.554,03 EUR(1) .

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) in v nadaljevanju navaja, da je prvo sodišče prezrlo sodbo I Cp 2571/2013, iz katere izhaja, da med tožbenim zahtevkom, ki je bil postavljen v zadevi P 266/2000-I in zahtevkom glede ugotovitve skupnega premoženja med zakoncema, ni podana subjektivna in objektivna identiteta. Poslovni prostor je zato v lasti M. J. in tožnice in ne gospodarskih družb L. d.o.o. in L. L. d.o.o., ki sta izkazovali lastništvo na podlagi verige pogodb, ki se je pričela s prenosom lastništva od investitorja G. d.o.o. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da je tožena stranka pridobila lastništvo na poslovnem prostoru na podlagi sodbe P 266/2000-I, kupne pogodbe med L. d.o.o. in L. L. d.o.o. z dne 22. 12. 2004 in z vpisom v zemljiško knjigo. Nobena veriga pogodb ne more seči nad sodno odločbo, če bi prvo sodišče pravilno razumelo odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 210/2009, ki je ugotovilo, da poslovni prostor predstavlja skupno premoženje tožeče stranke in M. J. Veriga pogodb ne more imeti večje veljave, kot izvorno pridobljena lastninska pravica na skupnem premoženju. Na podlagi sodbe P 266/2000-I bi bilo mogoče narediti verigo pogodb le med tožečo stranko in L. d.o.o. in ne med drugimi, ker iz sodbe izhaja, da mora tožeča stranka poslovni prostor vrniti v last in posest družbi L. d.o.o. L. d.o.o. ni nikoli predlagala izvršbe na podlagi sodbe P 266/2000-I. Vpis v zemljiško knjigo z dne 1. 3. 2011 ni nesporen, ker je tožnica vložila izbrisno tožbo, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Prvo sodišče ni zaslišalo tožnice, ki bi potrdila, da si tožena stranka želi le izogniti izvršitvi sodbe, da je poslovni prostor last tožnice in M. J. 3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo. Pritožba ne ponuja relevantnih razlogov, zaradi katerih bi bila dokazna ocena in materialnopravni razlogi sodišča prve stopnje drugačni, če bi bila v postopku zaslišana tožeča stranka, dejansko stanje zato ni nepopolno ugotovljeno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav nasprotno, sodba skrbno in podrobno navaja odločilna dejstva in dokaze, ki so bili podlaga za odločitev, da je tožbeni zahtevek neutemeljen.

6. Tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek na neupravičeni obogatitvi tožene stranke, ker neupravičeno uporablja poslovne prostore, zato je dolžna plačati uporabnino tožeči stranki, ki je s svojim nekdanjim zakonskim partnerjem (so)lastnica poslovnega prostora. Navedeno dejstvo potrjuje sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 537/98 z dne 27. 2. 2013, v kateri je ugotovljeno, da je tožeča stranka skupaj z nekdanjim zakonskim partnerjem originarno pridobila lastninsko pravico na poslovnih prostorih.

7. Iz dokaznih listin, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, izhaja, da je družba L. d.o.o. 15. 8. 1995 kupila poslovni prostor od investitorja G. d.o.o. in ga nato 16. 5. 1997 prodala tožeči stranki, ki je 19. 6. 1997 s toženo stranko sklenila najemno pogodbo. S pravnomočno sodbo I P 537/98 z dne 27. 3. 2003 je bilo v postopku ugotovitve in določitve deležev na skupnem premoženju med tožečo stranko in njenim nekdanjim zakonskim partnerjem, ugotovljeno, da poslovni prostor spada v skupno premoženje in da tožeči stranki na tem premoženju pripada 1/2 delež. S sodbo P 266/2000-I je bilo dne 31. 3. 2004 pravnomočno odločeno, da je tožeča stranka dolžna izročiti družbi L. d.o.o. poslovne prostore v last in posest, ker je bila kupoprodajna pogodba razvezana po samem zakonu, ker tožeča stranka ni plačala kupnine. S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3511/2011 z dne 18. 4. 2012 je bil pravnomočno zavrnjen (primarni) tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo najemnine zoper toženo stranko, ker je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka lastnica poslovnega prostora, enako pa je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi v tem postopku.

8. Že opisana veriga pravnih naslovov, na podlagi katerih pravdni stranki zatrjujeta obstoj lastninske pravice na poslovnem prostoru, potrjuje obstoj lastninske pravice v korist tožene stranke. Tožeča stranka ni zatrjevala utemeljenosti zahtevka na kakšni drugi pravni podlagi (obligacijskopravni), na podlagi katere bi tožena stranka nedopustno uporabljala poslovne prostore in bi na ta način brez pravnega temelja neupravičeno povečevala lastno premoženje na račun premoženja tožeče stranke. S pravnomočno sodbo I P 537/98 z dne 27. 3. 2003 je bilo v postopku ugotovitve in delitve skupnega premoženja med tožečo stranko in njenim nekdanjim zakonskim partnerjem, ugotovljeno, da je poslovni prostor del skupnega premoženja in da tožeči stranki pripada 1/2 delež na tem premoženju, vendar zaradi subjektivne in objektivne identitete ta sodba veže le tožečo stranko in njenega nekdanjega zakonskega partnerja, ki sta bili pravdni stranki tega postopka. Na podlagi navedene sodbe tožeča stranka tudi ni mogla vpisati solastninske pravice v zemljiško knjigo, kar potrjuje sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani Sdn 953/2013 z dne 10. 9. 2013. Tožeča stranka je na podlagi sodbe P 266/2000-I dolžna izročiti poslovne prostore v last in posest družbi L. d.o.o., ki je te prostore prodala toženi stranki. Tožena stranka ima poslovne prostore vseskozi v posesti, zato tudi niso bili sproženi izvršilni postopki zoper tožečo stranko po sodbi P 266/2000-I. Tudi izbrisna tožba, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne more spremeniti pravilnih materialnopravnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tem postopku ni izkazala lastništva na poslovnih prostorih, s tem, da tudi v primeru, če bi tožnica z izbrisno tožbo uspela, bi lastninska pravica pripadla družbi L. d.o.o. in ne tožnici, ob upoštevanju sodbe P 266/2000-I. Tožeča stranka po pravnomočnosti sodbe P 266/2000-I tudi ne razpolaga s sodno odločbo ali listino, ki bi bila pravna podlaga za priznanje njene (močnejše) lastninske pravice na poslovnih prostorih. Pritožbene navedbe, da je želel direktor tožene stranke, ki je nekdanji zakonski partner tožeče stranke, opehariti tožečo stranko, so pavšalne in brez vsebinskih razlogov, zato ne terjajo podrobnejšega odgovora.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Glej popravni sklepa P 1699/2012-II z dne 4. 9. 2014. Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.