Jedro

Verjetnost odločilnega dejstva, to je, katera tveganja je toženka pojasnila tožnikom ob sklepanju pogodbe, je sodišče v prvi vrsti spoznavalo prek listinskih dokazov, na katere se je toženka sklicevala. Ko v tem hitrem in provizoričnem postopku zavarovanja, za katerega zadošča dokazni prag verjetnosti, ni zaslišalo še štirih prič, ki (kar je bistveno) niti niso neposredno sodelovali pri sklepanju obravnavane kreditne pogodbe, ni kršilo toženkine pravice do izjavljanja.

Tehtanje hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika (pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ) in reverzibilnost (pogoj, ki ga določa odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97) tako nista pravno odločilna pogoja za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Ob tem ne gre za opustitev presoje zakonskih pogojev, kot to zatrjuje pritožba. Presojo pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ob ugotovljeni verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, izključuje že sam ZIZ, ki za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve predvideva alternativnost izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ.

Zaradi informacijske podhranjenosti namreč tožniki niso mogli objektivno oceniti, kaj za njihove obveznosti pomeni konverzija, ki bi tudi sicer lahko posledice tečajnih nihanj omejila le za naprej, ne bi pa odpravila že nastalih posledic.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 1. 2025 v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II.Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 11. 2025 potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Prvi tožnik (kot kreditojemalec in zastavitelj ter kot samostojni podjetnik posameznik tudi kot porok in plačnik) ter druga tožnica (kot porokinja in plačnica) sta 13. 11. 2007 s toženko sklenila Kreditno pogodbo št. 000 (v nadaljevanju kreditna pogodba). Predmet pogodbe je bil namenski stanovanjski kredit v višini 117.432 CHF¹ z odplačilno dobo 300 mesecev. Kreditna pogodba je bila 17. 12. 2007 potrjena v obliki notarskega zapisa SV 949/2007, s katerim je bil sklenjen še Sporazum o zavarovanju denarne terjatve (v nadaljevanju sporazum o zavarovanju denarne terjatve), na podlagi katerega je bila terjatev toženke iz kreditne pogodbe zavarovana s hipoteko na nepremičninah parc. št. 584/1, 584/5, 584/7 in 584/8, vse k. o. X, vse v solastništvu prvega tožnika in tretje tožnice (kot zastaviteljice).

2.S tožbo, vloženo 24. 1. 2025, tožniki zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, plačilo preplačanega zneska kredita, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipotek in zaznambe neposredne izvršljivosti ter njihov izbris.

3.Skupaj s tožbo so tožniki vložili predlog za izdajo začasne odredbe, s katero so zahtevali: 1. da se do pravnomočnega končanja tega pravdnega postopka zadrži učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, in 2. da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami po kreditni pogodbi in sporazumu o zavarovanju denarne terjatve, izterjava teh terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanje kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, pod grožnjo denarne kazni za primer kršitve te prepovedi.

4.S sklepom z dne 30. 1. 2025 je sodišče prve stopnje predlogu tožnikov delno ugodilo in učinkovanje Kreditne pogodbe št. 000 in notarskega zapisa SV 949/2007, ki ga sestavljata kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, začasno zadržalo do pravnomočnega končanja tega spora (I. točka izreka). V ostalem, to je glede prepovedi razpolaganja, izterjave in uveljavljanja poplačila terjatve, je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (II. točka izreka).

5.S sklepom z dne 4. 11. 2025 je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru toženke zoper izdano začasno odredbo in ga zavrnilo.

Pritožbene navedbe

6. Pritožbi vlagata obe pravdni stranki.

7.Tožniki izpodbijajo zavrnilni del sklepa z dne 30. 1. 2025 (II. točka izreka) zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev 14. ter 22. člena Ustave RS² . Predlagajo spremembo sklepa tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi tudi v zavrnjenem delu s stroškovno posledico. Izpostavljajo 268., 227., 226. in 273. člen ZIZ³ ter navajajo, da so predlagali, da se toženki prepove tudi razpolaganje s terjatvami, njihova izterjava ali kakršnokoli drugačno poplačilo. V primeru takšne začasne odredbe mora sklep vsebovati tudi izrek denarne kazni za primer kršitve naloženega ravnanja. Razlogi za zavrnitev tega dela predloga so zmotni in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (VSL I Cp 585/2023, VSC I Cp 88/2022). Cilj predlagane začasne odredbe je preprečiti, da bi toženka pridobila vzvode za izterjavo bodočih terjatev po kreditni pogodbi. Obseg prepovedi vključuje vsa ravnanja toženke, ki bi lahko predstavljala pritisk na tožnike in jim povzročila škodljive posledice, tudi vnašanje podatkov o neplačanih obveznostih v SISBON. Če tožniki ne bi predlagali izvršilnega sredstva za realizacijo začasne odredbe, ne bi bilo podlage za njeno izdajo niti v delu, v katerem je predlogu ugodeno. Zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov ne bi bilo mogoče doseči namena začasne odredbe. Toženka bi lahko zoper tožnika predlagala izvršbo in bi se tožnika izvršbi lahko uprla le z ugovorom, zoper toženko pa ne bi bilo mogoče doseči prisilne izvršitve začasne odredbe v smislu opustitve izterjave terjatve v izvršbi, če toženka ne bi upoštevala začasne odredbe v delu, ki mu je sodišče ugodilo. Tako zavarovanje bi predstavljalo "placebo" učinek za tožnico in bi bilo neučinkovito. O tem že obstaja ustaljena sodna praksa in cela vrsta zapisov v pravni literaturi.

8.Toženka na pritožbo tožnikov zoper sklep z dne 30. 1. 2025 ni odgovorila.

9.Zoper sklep z dne 4. 11. 2025 se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP⁴ v zvezi s 15. členom ZIZ. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu ugovoru, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v obeh primerih pa toženki prizna njene pritožbene stroške. Sklepu in sodišču očita več procesnih kršitev, predvsem vročanje odgovora na ugovor šele skupaj z izpodbijanim sklepom, opustitev zaslišanj več prič, nezadostno obrazložitev sklepa, neopredelitev do vseh navedb strank ter le navidezno možnost obrambe zaradi omejitve dokaznih sredstev. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo restriktivnega pristopa pri presoji pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe in dosedanje sodne prakse v zvezi s tem ter da je odločalo mimo določb ZIZ in kršilo toženkino pravico do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do pritožbe, poseglo pa je tudi v njeno lastninsko pravico. Obširno kritizira uporabo Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) ter razlago prava EU in odločb SEU (zlasti C-287/22). Poudarja, da ni dopustna razlaga nacionalnih predpisov contra legem in da glede pogojev za izdajo začasnih odredb v razmerjih iz potrošniških pogodb ne smejo veljati povsem drugačna pravila. Pri tem izpostavlja zlasti pogoj reverzibilnosti in tehtanja posledic začasne odredbe za obe stranki. Zavzema se za delno ničnost pogodbe, saj odvračalnega učinka, ki naj bi izhajal iz Direktive 93/13, zakonodajalec ni implementiral v slovenski pravni red. Meni, da je kategorično odklanjanje delne ničnosti in vsakršnega nadomestila za uporabo denarja v nasprotju z načelom sorazmernosti. Sklicuje se na VSM Sklep I Cp 928/2024 in na v njem zavzeta stališča, ki jih podrobno analizira predvsem v delih, kjer nasprotujejo stališčem v ostalih judikatih. V zvezi s pogojem verjetnosti obstoja terjatve iz več razlogov nasprotuje zaključku sodišča glede neopravljene pojasnilne dolžnosti, pri čemer je skupni imenovalec teh razlogov pristranska in nepopolna dokazna ocena. Vztraja pri stališčih, da so tožniki informirano sprejeli odločitev za sklenitev kredita v CHF ter da kasneje niso ravnali s skrbnostjo povprečnega potrošnika, pri čemer poudarja predvsem možnost konverzije. Obširno uveljavlja kršitev načela prepovedi retroaktivnosti in podaja svoja stališča glede nepravilnosti in neustavnosti VS RS Sodbe II Ips 24/2025. Nasprotuje tudi opravljeni presoji pogoja verjetnega izkaza nastanka težko nadomestljive škode. Opozarja, da so tožniki kljub spremembi tečaja v boljšem položaju, kot če bi se odločili za primerljiv kredit v EUR. Sodišču prve stopnje očita, da enači primere, ki so po dejanskem stanu različni. Zavzema se za nujnost presoje standarda povprečnega potrošnika v zadevni državi članici, saj niso vsi potrošniki v EU enaki, pri čemer poudarja specifična in z večkratno menjavo tečajev in inflacijo povezana znanja slovenskih potrošnikov.

10.Tožniki v odgovoru na toženkino pritožbo predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo stroške odgovora.

Presoja pritožbenega sodišča

11.Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnikov zoper sklep z dne 30. 1. 2025

12.Zavrnilni del sklepa temelji na presoji, da je namen zavarovanja (zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve) dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja spornih pogodb, v primeru morebitnega razpolaganja in izterjave v izvršilnem postopku pa imajo tožniki na podlagi izdane začasne odredbe že zagotovljeno ustrezno pravno varstvo.

13.Pritožbeno sodišče soglaša, da je namen zavarovanja, kot ga zahteva pravo EU (Direktiva 93/13 in sodba SEU C-287/22), ki je v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločbe, dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe. Na podlagi tega ukrepa tožnikom do pravnomočnega zaključka tega postopka ne bo treba plačevati obrokov kredita. Ker je s takim ukrepom že (začasno) vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, je šteti, da bi bila prepoved izterjave ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev pod grožnjo denarne kazni za primer kršitve prepovedi, prekomeren (nesorazmeren) poseg v toženkino ustavno pravico do sodnega varstva. Če bi toženka v okviru izvajanja svoje ustavne pravice do sodnega varstva (ki jo lahko omejita le Ustava RS ali zakon, ne pa tudi začasna odredba) terjatve poskušala izterjati v izvršilnem postopku, imajo tožniki že na podlagi izdane začasne odredbe na voljo zadostne, zakonsko predvidene procesne varovalke (možnost ugovora, odloga izvršbe ali nasprotne izvršbe). Pravilnost takih stališč je bila precedenčno potrjena tudi s sklepom VS RS II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025.

14.Pravilna je tudi zavrnitev predloga za prepoved razpolaganja s terjatvami, saj tudi ta za zavarovanje položaja potrošnika po presoji pritožbenega sodišča ni potrebna. Položaj tožnikov se namreč ob morebitnem razpolaganju ne bo poslabšal, saj bi ohranili vse ugovore, ki jih imajo do toženke (drugi odstavek 421. člena OZ).

15.Sklep o zavarovanju ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Tožniki pravilno opozarjajo, da je sestavni del sklepa o izvršbi za izterjavo nedenarne terjatve po 227. in 226. členu ZIZ tudi izrek denarne kazni za primer kršitve naloženega ravnanja, vendar ob tem zanemarijo, da so predlagali izdajo dveh začasnih odredb in da so le v zvezi z drugo, po vsebini prepovedno začasno odredbo (ki je bila zavrnjena), kot sredstvo zavarovanja predlagali denarno kazen. Pri zavarovanju z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe pa izrek denarne kazni že po naravi stvari ni potreben, saj zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke. Očitki, ki se nanašajo na zavrnitev predlagane denarne kazni, so zato neutemeljeni.

16.Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sklepa VSL I Cp 585/2023 in VSC I Cp 88/2022, saj odločbi ne obravnavata problematike začasnih odredb v zvezi s krediti v švicarskih frankih. Do pritožbenih navedb v zvezi z vpisom v SISBON pa se pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje, ker začasna odredba s prepovedjo takega vpisa niti ni bila predlagana.

O pritožbi toženke zoper sklep z dne 4. 11. 2025

17.Izpodbijana odločitev o zavrnitvi ugovora temelji na presoji, da sta za izdajo začasne odredbe izpolnjena pogoja, ki ju določata prvi odstavek 272. člena in 2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki verjetno izkazali obstoj nedenarne terjatve, ker toženka ob sklepanju kreditnih pogodb verjetno ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti (ni jim posredovala zadostnih informacij, na podlagi katerih bi lahko tožniki sami ocenili znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidljivega gibanja tečaja; ni jih seznanila s tem, kako bi na njihov ekonomski položaj vplivala zelo velika depreciacija EUR v razmerju do CHF; ni jih opozorila, da sprememba tečaja lahko vpliva na porast glavnice in možnost drastičnih sprememb), zaradi česar je sklenjena pogodba verjetno nična. Tožnikom, ki so toženki neprerekano že plačali več od izposojenega kapitala, pa bi brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda, ki se kaže v tem, da v okviru te pravde, četudi bi z njo uspeli, ne bi mogli doseči polnega učinka končne meritorne odločbe (za dosego tega cilja bi namreč morali spreminjati tožbo ali vlagati novo).

Glede očitanih procesnih kršitev

18.Toženka sodišču prve stopnje in sklepu na več mestih očita nezadostno opredelitev do njenih navedb in predlaganih dokazov ter neobrazloženost (očitani absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Take navedbe so neutemeljene. Zahtevani standard obrazloženosti odločb, na katerega opozarja pritožba, namreč ne terja, da se sodišče izrecno opredeli prav do vsake navedbe ali stališča stranke, ampak je tak odgovor lahko tudi posreden. To še posebej velja za postopke zavarovanja, v katerih je poudarjeno načelo hitrosti. Bistveno je, da odločba vsebuje jasne in skladne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo pritožbeni preizkus odločitve.¹⁰ Temu standardu je izpodbijani sklep v celoti zadostil, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno pomembna dejstva, opredelilo pravno podlago in obrazložilo svoje dejanske in pravne zaključke.

19.Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem prič A. A., B. B., C. C. in D. D.. Verjetnost odločilnega dejstva, to je, katera tveganja je toženka pojasnila tožnikom ob sklepanju pogodbe, je sodišče v prvi vrsti spoznavalo prek listinskih dokazov (izjave kreditojemalca z dne 21. 12. 2007, dokumenta "Pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih" in dokumenta "Novosti pri kreditiranju na področju poslovanja s prebivalstvom"), na katere se je toženka sklicevala. Ko v tem hitrem in provizoričnem postopku zavarovanja, za katerega zadošča dokazni prag verjetnosti, ni zaslišalo še štirih prič, ki (kar je bistveno) niti niso neposredno sodelovali pri sklepanju obravnavane kreditne pogodbe, ni kršilo toženkine pravice do izjavljanja (zaslišanja E. E. in F. F., ki sta neposredno sklepala sporno pogodbo s tožniki, pa toženka ni predlagala). Dodaten razlog za pravilnost zavrnitve teh dokazov pa predstavlja tudi nezadostna trditvena podlaga, ki bo še obrazložena v nadaljevanju.

20.Pravice do izjave v postopku sodišče prve stopnje toženki ni kršilo niti z vročitvijo odgovora na ugovor šele skupaj z izpodbijanim sklepom. Vročitev odgovora na ugovor v ZIZ ni predpisana kot obligatorna, zato odgovora, ki ne more vplivati na končni izid postopka, nasprotni stranki pred sprejemom odločitve po ustaljeni sodni praksi ni treba vročati.¹¹ Ravno za tako vlogo gre tudi v konkretnem primeru. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedbe iz odgovora na odgovor povzelo, se namreč nanje v bistvenem ni oprlo. Na odgovor na ugovor se je sklicevalo le v zvezi z dokumentom "Pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih", ki ga je kot dokazni predlog predložila sama toženka, argumentacija glede vsebine tega dokumenta pa ne predstavlja upoštevanja navedb tožnikov iz odgovora, temveč dokazno oceno.

21.Niti iz postopanja sodišča niti iz njegove utemeljitve ne izhaja vnaprejšnja, izostala ali neutemeljeno pristranska dokazna ocena, vnaprejšnja obsojenost toženke na neuspeh, pristranskost sodišča, njegova arbitrarnost in nepoštenost sojenja. Ravno nasprotno. Sodišče je svoje ugotovitve sprejelo v metodološko korektnem dokaznem postopku in jih utemeljilo v obrazložitvi sklepa.

22.Toženka v zvezi s sprejeto razlago določb ZIZ v sporih o potrošniških kreditnih pogodbah sodišču prve stopnje očita tudi odstop od sodne prakse, po kateri sodišča pogoje za izdajo začasnih odredb, predvsem pojem težko nadomestljive škode, razlagajo restriktivno in ozko. Ob tem prezre, da je odstop od ustaljene sodne prakse nedopusten samo, če je arbitraren, v konkretnem primeru pa so sodišča, ko so 272. člen ZIZ oziroma standard težko nadomestljive škode v novejših odločbah razložila drugače kot v drugih (nepotrošniških) sporih, to storila zato, ker so sledila visokim standardom evropskega potrošniškega prava pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti.¹²

Glede pravne podlage in s tem povezanih vprašanjih

23.Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje Direktivi 93/13 priznalo neposredni učinek v razmerju do toženke, da je nedopustno širilo lojalno razlago in da je avtomatično oziroma nekritično apliciralo sodbo SEU C-287/22 na njen primer. Odločitve namreč ni oprlo neposredno na Direktivo 93/13 in ne na sodbo SEU v zvezi s to Direktivo. Oprlo jo je na določbe ZIZ, ZVPot¹³, ZPotK¹⁴ in OZ. Vse te je razlagalo, kakor mu narekuje načelo lojalne (evropskoskladne) razlage, ki od nacionalnega sodišča zahteva, naj nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom direktive ter teži k dosegi ciljev direktive. Obveznost lojalne razlage se nanaša na vse državne organe in celotno nacionalno pravo in ni omejena zgolj za implementacijske predpise.¹⁵ Pri razlagi nacionalnega prava mora sodišče slediti standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU. Slednje je namreč izključno pristojno sodišče za razlago prava EU, njegove sodbe so za nacionalna sodišča zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir. Sodišče prve stopnje je bilo zato pri odločitvi dolžno upoštevati razlage, ki jih je o Direktivi 93/13 sprejelo SEU, vključno s stališči v sodbah C-287/22 in C-520/21, obe z dne 15. 6. 2023, pri čemer jim ni priznalo neposrednega učinka, temveč jih je uporabilo kot vodilo pri razlagi nacionalnega prava in sodne prakse. V sodni praksi pa je že utrjeno tudi stališče, da besedilo 272. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, omogoča razlago, skladno z evropskim pravom.¹⁶

24.Utemeljen ni niti očitek o nedopustnem retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti. Nanj je že odgovorilo VS RS v sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025 in poudarilo, da vsebina dolžnega pojasnila izvira iz načela vestnosti in poštenja, ki ga je bila toženka dolžna spoštovati že ob sklenitvi kreditne pogodbe. Ob tem ni bistveno, kakšna je bila vsebina dokumentov Banke Slovenije, za katere pritožba trdi, da niso predvidevali potrebnosti opozorila glede zelo velike depreciacije EUR in povišanja obrestnih mer. Ne glede na njihovo vsebino so bile bistvene značilnosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo toženki znane. Kot dobra strokovnjakinja bi morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost in poznati spekter možnih valutnih tveganj ter njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja (in ne morebitni dokumenti Banke Slovenije) narekuje dolžnost razkritja. Z razlago, kako bi banka kot dobra strokovnjakinja mogla in morala ravnati v času sklepanja pogodbe, so sodišča le napolnila vsebino pravnega standarda pojasnilne dolžnosti.¹⁷

25.Sklicevanje na sodno prakso, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, torej ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava. Na pravilnost tega zaključka ne vpliva niti pritožbeno zatrjevana neustavnost citirane sodbe VSRS II Ips 24/2025, ki je obravnavala po pravni in dejanski plati konkretni zadevi primerljivo situacijo in na katero je sodišče zaradi njenega precedenčnega učinka vezano. Za presojo zatrjevane neustavnosti citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS je namreč pristojno Ustavno sodišče RS in ne sodišča splošne pristojnosti.¹⁸

26.Neutemeljena je tudi pritožbena zahteva po slovenskim razmeram in zgodovini prilagojeni razlagi pojma povprečni potrošnik. Pojem potrošnika v smislu 2. člena Direktive 93/13/EGS je namreč objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko oseba ima, ali od informacij, s katerimi dejansko razpolaga.¹⁹

Glede pogojev za izdajo začasne odredbe

27.Začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov je glede na zavezujoča stališča SEU praviloma potrebna, kadar (i) ima sodišče dovolj indicev o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična, ali (vsaj) da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (ii) je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.²⁰ V jeziku 272. člena ZIZ prvo ustreza pojmu verjetnosti terjatve, drugo pa varstvu pred nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode.

28.Tehtanje hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika (pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ) in reverzibilnost (pogoj, ki ga določa odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97) tako nista pravno odločilna pogoja za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Ob tem ne gre za opustitev presoje zakonskih pogojev, kot to zatrjuje pritožba. Presojo pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ob ugotovljeni verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, izključuje že sam ZIZ, ki za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve predvideva alternativnost izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Glede odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97, ki opredeljuje reverzibilnost, pa je v sodni praksi zavzeto ustaljeno stališče, da je bila izdana v bistveno drugačnih okoliščinah in v zadevi, ki ni primerljiva predmetni. Ni namreč šlo za potrošniški spor, v času odločanja pa RS tudi še ni bila članica EU, zato je Direktiva 93/13/EGS in sodna praksa SEU nista zavezovali.²¹ Glede na pojasnjeno se pritožbeno sodišče do obširnih pritožbenih navedb glede reverzibilnosti in posledic, ki naj bi nastale strankama (posebej toženki), vsebinsko posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

29.Na tem mestu je še pojasniti, da nasprotna osamljena stališča v sklepu VSM I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025, na katera se v zvezi z vprašanji pogojev za izdajo začasne odredbe sklicuje pritožba, od sicer enotnih in usklajenih stališč sodne prakse odstopajo in jim ni mogoče slediti.

O verjetnem izkazu obstoja terjatve

30.Tožniki s tožbo zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o verjetnem izkazu, da je zahtevek utemeljen. Takšno ugotovitev je oprlo na presojo, da toženka v tej fazi postopka ni z verjetnostjo dokazala, da bi ob sklenitvi pogodbe ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v obsegu, kot jo zahteva novejša in nadgrajena praksa, ki je bila na podlagi sodb SEU vzpostavljena s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 ter razdelana in utrjena z njegovimi nadaljnjimi odločbami.²² Standard pojasnilne dolžnosti, glede na omenjeno sodno prakso, zahteva konkretno opozorilo potrošniku na realno možnost, da lahko pride v dolgotrajnem obdobju odplačevanja kredita do zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov), v kateri potrošnik prejema dohodke, tako da mesečnih obveznosti morda ne bo mogel več izpolnjevati (t. i. črni scenarij).

31.Ob jasno strukturirani tezi tožnikov, da na tveganost niso bili ustrezno opozorjeni, zatrjevanje in izkazovanje pozitivnega dejstva, da je tožnikom takšno opozorilo dala, bremeni toženo banko. V izvedenem dokaznem postopku pa toženka ni ovrgla navedb tožnikov, da jih na prevzem tveganja ni opozorila na zahtevano kvalificiran način. Toženka ni z verjetnostjo izkazala, da je svojo pojasnilno dolžnost opravila tako, da bi se tožniki lahko zavedali celotne razsežnosti tveganj, torej da lahko realno pride do velikega padca vrednosti domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer, tako da bodo svoje obveznosti morda težko nosili. V ugovoru zatrjevana dana pojasnila (da toženka ni mogla vedeti, kako se bodo spreminjali menjalni tečaji in obrestne mere, da sicer lahko pride do znatnega povišanja obveznosti ter da so referenti delali izračune za povečanje anuitete in glavnice za 10, 15, 20, 30, 50 ali več %) namreč kljub navidezni konkretnosti ostajajo na za povprečnega potrošnika preveč abstraktni ravni,²³ da bi lahko sprejel premišljeno in preudarno informirano odločitev in da bi lahko razumel, kolikšno tveganje prevzema s sklenitvijo kreditne pogodbe, da bi se lahko zavedal, da so tečajne spremembe v dolgi odplačilni dobi kreditov realne ter da so negativne finančne in ekonomske posledice spornega pogoja lahko znatne in jih bo težko nosil. To potrjujejo tudi izvedeni listinski dokazi. Iz Izjave kreditojemalca z dne 21. 12. 2007 izhaja zgolj seznanitev z golo možnostjo nihanja menjalnega razmerja in obrestne mere, ki ne zadošča. Konkretnih opozoril na praktično neomejeno tveganje ne vsebuje niti dokument "Novosti pri kreditiranju na področju poslovanja s prebivalstvom", iz katerega izhaja le priporočilo po predstavitvi (relativno majhnih) gibanj LIBORja in valutnega para CHF-EUR za zadnjih 5 let. Tudi iz dokumenta "Pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih" ne izhaja, da bi bili tožniki ustrezno opozorjeni na vse konkretne razsežnosti valutnega tveganja. Drži sicer, da je v dokumentu navedeno, da so bile pri glavnih svetovnih valutah v zadnjem času najnižje obrestne mere v nekaj desetletni zgodovini in da je, kot kaže, prišel čas za njihov porast; da nestanovitnost tečaja CHF najbolj vpliva na samo ceno oziroma ugodnost ali neugodnost tega kredita in da je neracionalno pričakovati, da se tečaj ne bo spreminjal. Vendar pa te navedbe ne kažejo na možnost zelo visokega porasta menjalnega tečaja, poleg tega pa so za potrošnika potencialno nejasne in v nasprotju z v istem dokumentu podano predstavitvijo CHF kot nevtralne tržne valute, za katero ni razloga, da bi se v prihodnje občutno krepila.²⁴

32.Verjetneje je torej, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni ustrezno opravila, nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost pa skladno z zdaj že ustaljeno sodno prakso pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (prvi odstavek 23. člena ZVPot). Nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ). Taka sankcija je učinkovita, zagotovljen je njen odvračalni učinek in je tudi sorazmerna, zato so neutemeljene pritožbene zahteve po presoji možnosti delne ničnosti, s katerimi toženka neuspešno izpodbija tudi pravni interes tožnikov za ugotovitev celotne ničnosti.²⁵ Odvračalni učinek nima kaznovalne narave, kot uveljavlja pritožba, temveč je njegov namen vzpostaviti ravnotežje med strankama in odpraviti posledice nepoštenosti. S tem učinkom se želi doseči, da prodajalci oziroma ponudniki ne bi imeli interesa uporabljati nepoštenih pogojev, ker bi s tem izgubili vsakršno korist, ki bi jo iz njih pridobili. Da ima nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, za posledico ničnost celotne pogodbe, izhaja tudi iz dosedanje sodne prakse VS RS.²⁶

33.Pog0j težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je treba, upoštevaje sodbo SEU, razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. SEU je pojasnilo, da končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo, če bi moral v primeru ugotovitve, da je pogodba neveljavna in da mu mora banka določene zneske obrokov vrniti, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo. Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, restitucijskega učinka, ki nastane na podlagi te odločitve, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.

34.Skladno z razlago SEU je torej mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju in že to ob lojalni evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode. Pri tem pa ni bistveno, kako globoko to breme poseže v tožnikov premoženjski položaj. S tem pa je pravzaprav odgovorjeno tudi na pritožbene očitke, da polno varstvo v primeru spremembe tožbe oziroma vložitve nove tožbe ni ogroženo, da sprememba tožbe oziroma vložitev tožbe za tožnike nista škodljivi in da uveljavljanje pravic, ki gredo stranki po ZPP, ne more biti nenadomestljiva škoda.

35.Pritožba neutemeljeno graja tudi zaključke izpodbijanega sklepa glede preplačila prejetega kredita oziroma ugotovitev, da tožnikom v primeru uspeha v tem postopku ne bo treba plačati ničesar več, ter se pri tem neutemeljeno sklicuje na obveznost plačila obresti. Ni namreč verjetno izkazano, da bi tožnica toženki v primeru ugotovljene ničnosti pogodb dolgovala nadomestilo za uporabo denarja v višini pogodbenih obresti, saj je SEU v sodbi C-520/21 ob upoštevanju pritožbeno izpostavljenega načela sorazmernosti že izpostavilo, da kreditna institucija v primeru ugotovitve neveljavnosti pogodbe ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe.

36.Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da bi se tožniki ob zadostni skrbnosti škodi lahko izognili s konverzijo kreditne pogodbe. Zaradi informacijske podhranjenosti namreč tožniki niso mogli objektivno oceniti, kaj za njihove obveznosti pomeni konverzija, ki bi tudi sicer lahko posledice tečajnih nihanj omejila le za naprej, ne bi pa odpravila že nastalih posledic. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pa je bila v konkretnem primeru možnost konverzije še dodatno omejena z možnostjo toženke, da jo zavrne.

37.Nerelevantno je tudi pritožbeno opozarjanje, da so tožniki kljub spremembi tečaja še vedno v boljšem položaju, kot če bi se odločili za primerljivi kredit v EUR. Jedro pravde, na katero se nanaša začasna odredba, je uveljavljanje ničnosti kreditne pogodbe, ki so jo sklenili, in za to presojo ni pomembno, kaj bi bilo, če bi namesto verjetno nične pogodbe sklenili kakšno drugo.

Sklepno

38.Pritožbi tožene in tožeče stranke po vsem pojasnjenem nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbi je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep z dne 30. 1. 2025 v izpodbijani II. točki izreka, sklep z dne 4. 11. 2025 pa v celoti, potrdilo.

39.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka je skladno s 151. členom ZPP pridržana za končno odločbo.

-------------------------------