Jedro

72. člen ZOR ureja obličnost, t.j. določa načine, na katere se zagotovi oblika, če jo bodisi zahteva zakon bodisi se stranki zanjo sami odločita. Najpogostejša in običajna oblika je listina, na kateri je zapisana vsebina pogodbe, ki jo stranki podpišeta (1., 2. in 3. odstavek 72. člena ZOR). 4. odstavek 72. člena ZOR pa ureja drugačno dejansko situacijo, ko stranki obličnosti nista zagotovili na način, kot je določen v prvih treh odstavkih, ko torej nista napravili listine z zapisom pogodbe. Določilo 4. odstavka zato ne pride v poštev v primerih, ko sta stranki napravili listino o pogodbi in je iz dejanskih okoliščin primera razvidno, da sta jo nedvomno imeli namen podpisati, in pri tem tudi nista bili na kakršenkoli način ovirani. V takšnem primeru bi bilo treba (za sklenitev pogodbe) to listino pač podpisati, kot to določa 1. odstavek 72. člena ZOR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala: da se ugotovi, da je med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba za parc. št. xx, k.o. V., da ji tožena stranka plača kupnino v višini 137.329,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2000 do plačila, da se tožeči stranki naloži, da po plačilu kupnine toženi stranki omogoči dejanski in stvarni prevzem nepremičnine, parc. št. xx, k.o. V. in jo toženi stranki izroči bremen prosto, ter da ji izroči veljavno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo tožena stranka lahko vknjižila kot zemljiškoknjižni lastnik, parc. št. xx, k.o. V., tožeči stranki pa je še naložilo, da mora toženi stranki povrniti 3.888,21 EUR pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje oziroma, da sodbo spremeni v stroškovnem delu. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O zahtevku na isti dejanski in pravni podlagi se je že vodil spor med pravnim prednikom tožeče stranke in toženo stranko, opr. št. XI Pg 172/2003, v katerem se ugotavljala veljavnost prodajne pogodbe, s katero naj bi pravni prednik tožeče stranke, podjetje AA d.d. - v stečaju, toženi stranki prodal nepremičnino, parc. št. xx, k.o. V., predvideno za gradnjo ceste. AA d.d. je ob zaključku stečajnega postopka navedeno terjatev (in nepremičnino) odstopil tožeči stranki kot svojemu upniku, vendar tožena stranka v zadevi XI Pg 172/2003 ni privolila v vstop novega tožnika v pravdo. Kljub temu torej, da gre v tej zadevi za samostojno tožbo, je pritrditi stališču prvostopnega sodišča, da gre po vsebini zgolj za nadaljevanje pravde, opr. št. XI Pg 172/2003 in je navedeni spis tudi sestavni del tega spisa. Zato je treba v tej luči ocenjevati pomanjkljivosti trditvene podlage tožene stranke, na katere opozarja pritožba. Četudi je tožena stranka v tem postopku v glavnem uveljavljala nove ugovore, stare pa pozabila ponoviti, je dovolj jasno nasprotovala s strani tožeče stranke zatrjevanemu dejstvu, da je sklenila pogodbo o prodaji nepremičnine.

Zaključek prvostopnega sodišča, ki dopisu tožene stranke z dne 16.8.2000 s priloženim besedilom prodajne pogodbe ni priznalo pomena pisne ponudbe, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilen. Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da ni upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu, opr. št. III Ips 17/2003 z dne 27. 11. 2003, „da ni nujno, da se podpisa obeh pogodbenikov nahajata na isti listini, kar izhaja tako iz določbe 38. člena ZOR, kot iz določila 4. odstavka 72. člena ZOR.“ To drži, vendar je treba pri razlagi 4. odstavka 72. člena ZOR upoštevati pomen in zgradbo celotnega zakonskega določila. 72. člen ZOR ureja obličnost, t.j. določa načine, na katere se zagotovi oblika, če jo bodisi zahteva zakon bodisi se stranki zanjo sami odločita. Najpogostejša in običajna oblika je listina, na kateri je zapisana vsebina pogodbe, ki jo stranki podpišeta (1., 2., in 3. odstavek 72. člena ZOR). 4. odstavek 72. člena ZOR pa ureja drugačno dejansko situacijo, ko stranki obličnosti nista zagotovili na način, kot je določen v prvih treh odstavkih, ko torej nista napravili listine z zapisom pogodbe. Določilo 4. odstavka zato ne pride v poštev v primerih, ko sta stranki napravili listino o pogodbi in je iz dejanskih okoliščin primera razvidno, da sta jo nedvomno imeli namen podpisati, in pri tem tudi nista bili na kakršenkoli način ovirani. V takšnem primeru bi bilo treba (za sklenitev pogodbe) to listino pač podpisati, kot to določa 1. odstavek 72. člena ZOR, kar je ena od pogodbenic tudi storila. Samo v izjemnih primerih bi bilo mogoče pravilo iz 1. odstavka dopolnjevati s pravilom iz 4. odstavka 72. člena ZOR (če bi npr. obstajale neke zunanje ovire, zaradi katerih stranka že sestavljene listine o pogodbi ni mogla podpisati), sicer pa se obe pravili izključujeta. Z ozirom na nesporno dejstvo, da je v konkretnem primeru listino z zapisom vsebine pogodbe s predvidenim prostorom za podpis sestavila tožena stranka, ni videti prav nobenega smiselnega razloga, da bi se sama odločila to pogodbo podpisati drugje oz. kako drugače. Ob tem je potrebno opozoriti, da (zakonska) zahteva po obličnosti pogodbe spreminja splošno pravilo o konsenzualnosti pogodb. Kadar je oblika pogoj za veljavnost posla, zgolj doseženo soglasje volj pogodbenikov za njeno veljavnost ne zadostuje. V časovnem oziru pa soglasje volj in oblika praviloma nista hkratna, pač pa si ključni elementi sledijo v časovnem zaporedju: soglasje-zapis-podpis. Najprej se stranki dogovorita o vsebini pogodbe, ki jo potem zapišeta v listini, ki jo na koncu še podpišeta. Obličnost pri tem ni samo formalnost, ima tudi vsebino. Pisana beseda ima večjo težo kot izgovorjena, zato zahteva od strank tehtnejši razmislek. Tehten razmislek pa ni samo dolžnost strank, ki ju k temu sili zakonska zahteva po obličnosti, pač pa je tudi njuna pravica. Ta pravica pa vključuje tudi pravico do spremembe v že doseženem soglasju volj, kar ne nazadnje pomeni, da si stranke vse do trenutka, ko pogodbo podpišejo, lahko tudi premislijo in pogodbe ne sklenejo.

Če pomeni pismenost strogost, mora ta strogost veljati tudi za podpis. Podpis mora vzbuditi podpisovalcu vtis, da opravlja tehtno dejanje (komentar dr. Stojana Cigoja, Zakona o obligacijskih razmerjih k 455. členu ZOR). Tudi iz tega razloga dopisu tožene stranke z dne 16. 8. 2000 ni mogoče dati pomena pisne ponudbe, saj je tožena stranka s tem dopisom le sporočila svojemu sopogodbeniku, da mu pošilja štiri izvode kupoprodajne pogodbe v podpis. Ta dopis ima torej zgolj naravo spremnega dopisa, ki ga lahko podpiše kdorkoli (če ga je dejansko podpisal za toženo stranko BL, kot ugotavlja prvostopno sodišče, gre zgolj za naključje).

Ne nazadnje pa pritožbeno sodišče opozarja še na določilo 2. odstavka 95. člena ZOR, skladno s katerim se šteje odtujitev in obremenitev nepremičnin za izreden posel, za katerega mora imeti poslovni pooblaščenec posebno pooblastilo. Iz pisne pogodbe, ki jo je pripravila tožena stranka, pa izhaja, da je imel BL kot načelnik Oddelka za gospodarjenje z zemljišči pri toženi stranki le omejeno pooblastilo, in sicer, da v predmetni pogodbi nastopi kot sopodpisnik, poleg takratne županje, kot zakonite zastopnice tožene stranke. Noben dokaz v spisu ne izkazuje, da je imel BL polno pooblastilo, da sam v imenu tožene stranke in za njen račun podpiše in s tem sklene navedeno prodajno pogodbo.

V pritožbi očitane kršitve pravdnega postopka niso podane. Za ugotovitev relevantnih dejstev v tem postopku sodišču prve stopnje ni bilo treba zaslišati predlaganih prič in izvajati drugih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka.

Tudi pritožbeni očitki zoper stroškovno odločitev prvostopnega sodišča niso utemeljeni. Iz specificiranega stroškovnika na list. št. 29, na katerega jo je oprlo, izhaja, da je sodišče toženi stranki povsem pravilno, v skladu s tarifno št. 19 Odvetniške tarife, odmerilo stroške za sestavo vlog (odgovor na tožbo 1500 OT, 1. vloga 1.500 OT, 2. vloga 1.125 točk), dva pristopa na narok (1.500 in 750 OT), stroške pribave registrskega izpiska (2x) in izpiska iz zemljiške knjige (150 OT) po 5. točki tarifne številke 39, prejem sodbe in poročilo stranki 50 točk, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV.

Ker pritožbeni razlogi niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).