Jedro

Morebitnih nepravilnosti pri vročanju ni mogoče uveljavljati prek instituta za vrnitev v prejšnje stanje, temveč zgolj v pritožbi zoper odločbo, izdano kot posledico tega nepravilnega vročanja (konkretno zoper zamudno sodbo).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo vrnitev v prejšnje stanje in razveljavilo zamudno sodba v tej zadevi z dne 5. 8. 2013. V obrazložitvi je zapisalo, da toženec zaradi bolezni (starostne demence) v času vročanja tožbe s pozivom na odgovor na tožbo ni bil sposoben razumeti pomena procesnih dejanj in skrbeti za svoje pravice ter koristi.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s sodno prakso presodilo, da je bolezen, četudi gre za kronično, dalj časa trajajočo in napredujočo bolezen (starostna demenca), upravičen vzrok, da toženec ni v roku opravil procesnega dejanja. Po ustaljeni sodni praksi je namreč za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje nujen pogoj nepredvidljivosti oziroma nenadnosti bolezni. Dodaja, da sodišče glede zatrjevane bolezni ni izvedlo dokaznega postopka, sodbo je oprlo le na navedbe toženca in na s strani njegovega pooblaščenca naročeno izvedensko mnenje. Navaja še, da se je toženčeva hčerka s tožbo seznanila že februarja 2013, zato so zato roki za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje zamujeni. Zaradi procesne nesposobnosti (huda bolezen toženca) ne more biti veljavno pooblastilo pooblaščencu in tako ne predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Predlaga spremembo sklepa.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Rezultat, ki ga je sodišče prve stopnje očitno zasledovalo z izpodbijanim sklepom (tj. razveljavitev zamudne sodbe), je pravilen, vendar sodišče prve stopnje pri tem ni pravilno (procesno) postopalo, kar je terjalo spremembo izpodbijane odločitve.

6. V konkretnem primeru je pomembno pravilno razumevanje (procesnega) vprašanja, kdaj pride v poštev institut vrnitve v prejšnje stanje in kdaj ne.

7. Vrnitev v prejšnje stanje mora biti stranki omogočena tedaj, ko iz opravičenih razlogov ni mogla odreagirati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice. Bolezen je prav gotovo opravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar, kot pravilno opozarja pritožnica, zgolj obstoj bolezni, četudi je ta huda, še ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Bolezen mora biti nepredvidljiva in nenadna (1). Starostna demenca pa je, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče sámo, kronična, dalj časa trajajoča in napredujoča bolezen, ki je bila tožencu diagnosticirana že 24. 10. 2012, torej nekaj manj kot šest mesecev pred vročitvijo tožbe s pozivom na odgovor na tožbo (13. 4. 2013) in torej ne gre za nepredvidljivo/nenadno bolezen, ki bi opravičevala uporabo tega instituta.

8. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da iz dokaznih listin v spisu, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa sicer pravilno dokazno ocenilo, izhaja, da toženec ob vročitvi tožbe 13. 4. 2013 glede na svoje psihofizično stanje ni bil sposoben skrbeti sam zase, za svoje pravice in koristi ter varovati svojih interesov oziroma ni bil sposoben samostojno in veljavno opravljati procesnih dejanj. Sodna praksa je zavzela stališče, da je predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, in da iz tega logično izhaja, da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopenjsko sodišče (nepravilna vročitev kot posledica strankine procesne nesposobnosti), ni mogoče uveljavljati kot razloga za vrnitev v prejšnje stanje (2). Če želi toženec uveljaviti, da mu vročitev tožbe ni bila pravilno opravljena (3) oziroma da je bila zamudna sodba izdana v nasprotju z določili ZPP, je ustrezno pravno sredstvo za uveljavljanje te kršitve pritožba zoper tako sodbo, ne pa vrnitev v prejšnje stanje (4). Vprašanje (ne)pravilne vročitve namreč predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, nepravilno izdane zamudne sodbe pa bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (5).

9. Toženec je po pooblaščencu zoper zamudno sodbo pravočasno vložil tudi pritožbo, vendar pritožbeno sodišče v tem trenutku o njej ne more odločati, saj ta ni bila vročena tožeči stranki v odgovor, pritožnica pa utemeljeno izpostavlja, da bo glede na toženčevo psihofizično stanje v nadaljevanju tega postopka treba najprej zagotoviti, da bo toženec v postopku pravilno zastopan (postavitev ustreznega zastopnika, ki bo lahko odobril toženčeva dejanja – pooblastilo odvetniku).

10. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 365. člena pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne.

(1) O pogoju nepredvidljivosti oziroma nenadnosti bolezni je sodna praksa ustaljena. Glej npr. sklepe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 5. 2011, opr. št. I Cp 4868/2010, z dne 23. 11. 2011, opr. št. II Cp 2021/2011, z dne 25. 1. 2012, opr. št. II Cp 2212/2011, in druge odločbe.

(2) Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28. 8. 2003, opr. št. I Cpg 335/2003. (3) Tožba tožencu očitno ni bila pravilno vročena v odgovor, saj ta v trenutku odločanja ni bil procesno sposoben, pravilna odločitev pa predstavlja eno od nujnih procesnih predpostavk za izdajo zamudne sodbe. Glej 1. točko prvega odstavka 318. člena ZPP.

(4) Galič, A., Komentar Zakona o pravdnem postopku, 1. knjiga, komentar k 116. členu, str. 476. (5) Glej smiselno sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 1. 2004, opr. št. II Ips 53/2003, ki se nanaša na nepravilno vabljenje na narok