Jedro

Tožeča stranka je delniška družba, ki se ukvarja s podjetniškim svetovanjem in investiranjem ter je torej profesionalna oseba. Kot taka je bila nedvomno od same sklenitve kreditne pogodbe dalje seznanjena z obstojem valutnega tveganja, ki se lahko uresniči z rastjo vrednosti CHF. Stališč sodne prakse iz potrošniških sporov zato ni mogoče uporabiti avtomatično, ker je potrebno upoštevati status tožeče stranke. Za gospodarske subjekte veljajo strožja pravila glede skrbnosti, kar vključuje tudi skrbnost pri predvidljivosti posledic.

Ni mogoče slediti tožeči stranki, da bi šele v letu 2017 razvila zavest o ničnosti kreditnih pogodb, saj bi se kot profesionalna oseba vseh okoliščin, na katerih zdaj utemeljuje ničnost, morala zavedati že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe ali vsaj najkasneje v letu 2011, kot je zaključilo sodišče prve stopnje.

Pojasnilna dolžnost banke je v primerih, ko kreditne pogodbe sklepajo profesionalne osebe, kot je tožeča stranka, bistveno drugačna kot če pogodbe sklepajo potrošniki. V obravnavnem primeru namreč ne obstaja informacijska asimetrija med banko in kreditojemalcem, saj se pričakuje, da takšen kreditojemalec razpolaga z ustreznimi informacijami oziroma si jih je vsaj sposoben sam poiskati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora v 15 dneh drugotoženi stranki povrniti 2.779,77 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. Prvotožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Uvodno**

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek (prav tožbo) na ugotovitev ničnosti Pogodbe o kreditu v tuji valuti reg. št. ... z dne 6. 7. 2007 z vsemi kasnejšimi dodatki (I. in III. točka izreka) ter zavrnilo zahtevek na plačilo 7,168.703,65 EUR (II. točka izreka) oz. podredno na plačilo 7,998.088,51 EUR (IV. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da drugo toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 12.109,00 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo sta odgovorili obe toženi stranki in višjemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne. Priglasili sta stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

**Predmet spora**

5. Tožeča stranka je 6. 2. 2007 s prvotoženo stranko (banka A. d. d.) sklenila Pogodbo o kreditu v tuji valuti z več dodatki (v nadaljevanju kreditna pogodba). Terjatev prvotožene stranke je bila prenesena na DUTB (drugotožena stranka), ki je s tožečo stranko dne 14. 8. 2014 sklenila dodatek št. 9 h kreditni pogodbi. Tožeča stranka v tem sporu zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z vsemi dodatki, zoper drugotoženo stranko je uperila tudi kondikcijski zahtevek za vračilo zgoraj navedenih zneskov.

6. V tem sporu gre za problematiko kreditnih pogodb v švicarskih frankih (CHF), glede katerih so bili s strani potrošnikov kreditojemalcev sproženi številni sodni postopki. Ker je bil kredit vezan na vrednost CHF, katerega vrednost nasproti EUR je od leta 2008 naprej naraščala, so se temu sorazmerno povečevale obveznosti kreditojemalcev iz naslova vračila kredita. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, v bistvenem zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti prvotožene stranke, ki tožeče stranke naj ne bi ustrezno informirala o valutnih tveganjih. Ničnost je utemeljevala tudi na podlagi oderuške pogodbe (119. člen OZ) in nedovoljene pogodbene podlage (kavze; četrti odstavek 39. člena OZ). Posebnost od katerega se obravnavani primer razlikuje od navedenih potrošniških sporov je v tem, da tožeča stranka ni potrošnik, ampak delniška gospodarska družba.

**Glede zastaranja**

7. Sodišče prve stopnje je primarni in podredni dajatveni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da sta zastarala. Pri tem se je oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 269/2015, iz katere v bistvenem izhaja, da je za začetek teka zastaralnega roka pri kondikcijskih terjatvah na podlagi nične pogodbe bistven trenutek, ko stranka zve za okoliščine, ki ničnost utemeljujejo. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presojalo, kdaj se je tožeča stranka seznanila z okoliščino, da je s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzela tveganje valutnih sprememb. Tožeča stranka je sama v tožbi navedla, da je do krepitve CHF prišlo že v letu 2008 razmerje pa se vse do poplačila kredita v 2017 ni vrnilo na prejšnjo raven. Zato je tožeča stranka že kmalu po sklenitvi kreditne pogodbe lahko zaznavala, da se njeni mesečni obroki povečujejo. Kot odločilen datum za določitev začetka teka zastaralnega roka je sodišče prve stopnje štelo datum 25. 8. 2011. Na ta dan je namreč tožeča stranka izdala Osnovni prospekt za prodajo obveznic tožeče stranke, v katerem je zapisano, da je izdajatelj obveznic izpostavljen tveganju nihanja tečaja EUR/CHF. Zastaralni rok je začel teči naslednji dan po izdaji prospekta, to je 26. 8. 2011 in se iztekel 26. 8. 2016. Ker je tožeča stranka vložila tožbo 26. 6. 2018, sta kondikcijska zahtevka že zastarala.

8. Pritožba stoji na stališču, da lahko zastaranje kondikcijskih zahtevkov začne teči šele, ko sodišče ugotovi ničnost temeljnega pravnega razmerja. Drugačno stališče naj bi izvotlilo pomen pravil o ničnosti pravnih poslov, predvsem glede tega, da uveljavljanje ničnosti ne zastara in je nezdružljivo s 87.1 in 93.2 členom OZ. Tožeča stranka naj bi se okoliščin, ki utemeljujejo ničnost, zavedala šele leta 2017, ko je odplačala zadnji obrok kredita, ki je zaradi rasti CHF dosegel najvišjo vrednost in je šele tedaj postala jasna razsežnost nepoštenega ravnanja tožene stranke. Sklicuje se tudi na ustanovitev Združenja Frank v letu 2015, ki je začelo obveščati javnost o ničnosti kreditnih pogodb v CHF.

9. V literaturi in sodni praksi je nesporno, da zastarajo tudi kondikcijski zahtevki, ki nastanejo na podlagi ničnih pravnih poslov. Zavzemanje pritožbe za drugačno stališče ne more biti uspešno. Pri tem pa je sodna praksa in tudi literatura neenotna glede začetka teka zastaralnega roka. Pritožba ne more uspeti s selektivnim sklicevanjem na starejšo sodno prakso, ki je različno obravnavala vprašanja možnosti zastaranja kondikcijskih terjatev in začetka teka zastaralnega roka.3 Iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča (na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje) izhaja, da je bistven trenutek zavedanja o okoliščinah, ki posamezniku omogočajo, da vloži zahtevek. To je trenutek, ko stranka zve za okoliščine, ki ničnost utemeljujejo.4 Pritožba sicer trdi, da je tudi uporaba te odločbe neustrezna, ker v nadaljevanju Vrhovno sodišče navaja, da _ni nobenih razumnih razlogov, da to ne bi bil že vsaj trenutek, ko stranka vloži tožbo za ugotovitev ničnosti_. Vendar pa pritožba spregleda, da je bila okoliščina v tistem primeru drugačna, kot v obravnavnem. Tam je tožeča stranka najprej vložila tožbo na ničnost pogodbe v letu 2002, nato pa še z drugo tožbo v letu 2009 uveljavljala povračilne zahtevke. V tem sporu pa je tožeča stranka hkrati tožila na ugotovitev ničnosti (torej prvič) in povračilo izpolnjenega (kondikcijski zahtevek). Po razlagi tožeče stranke bi teoretično lahko vsakdo v nedogled odlagal začetek teka zastaralnega roka zgolj s tem, da ne bi vložil ničnostne tožbe, kar je seveda nevzdržno. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 226/2014 izhaja stališče, da zastaranje ne more začeti teči dokler tožeča stranka ni vedela oziroma mogla vedeti za ničnost pogodbe.

10. Nadalje je v odločbi,5 ki se nanaša na potrošniške kredite v CHF, Vrhovno sodišče obrazložilo, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in svojim pravnim položajem. Tako je tudi pomembno, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o morebitni ničnosti.

11. V slednji odločbi se je Vrhovno sodišče predvsem oprlo na sodbi Sodišča EU C-698/18 in C-699/19, ki je presojalo skladnost nacionalne (romunske) zakonodaje z Direktivo 93/136 glede teka zastaralnih rokov. Višje sodišče pa poudarja, da je bila navedena odločba Vrhovnega sodišča sprejeta v pravdi, kjer je bila tožeča stranka potrošnik in ne gospodarska družba (2. alineja tretjega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1). Zato je treba opraviti pravno presojo, ali drugačen položaj tožeče stranke kot delniške družbe terja drugačno uporabo določb o začetku teka zastaranja in pojasnilne dolžnosti banke pri sklepanju kreditnih pogodb v CHF ali ne. Odgovor na zastavljeno vprašanje je v tem primeru pozitiven. To pomeni, da je tožečo stranko, upoštevajoč njeno statusno obliko, dejavnost s katero se ukvarja in konkretne okoliščine tega spora, treba obravnavati drugače kot potrošnike.

12. Tožeča stranka je delniška družba, ki se na trgu ukvarja s podjetniškim svetovanjem in investiranjem, kot izhaja iz njene firme (12. člen ZGD-1).7 To je po presoji višjega sodišča bistvena okoliščina v obravnavnem sporu. Tožeča stranka je torej profesionalna oseba, za katero veljajo strožja pravila glede skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ). S strožjim merilom profesionalne skrbnosti se presoja tudi predvidljivost posledic, ki bi jih taka oseba glede na svojo poklicno sfero morala predvideti. Ne samo, da že na podlagi dejstva, da je tožeča stranka delniška družba, zanjo veljajo strožja pravila skrbnosti. Tožeča stranka je celo ožje specializirana za vprašanja podjetniškega svetovanja in investiranja. Dodatno je drugotožena stranka opozorila, da sta zakonita zastopnika tožeče stranke večinska lastnika družbe B. d. o. o., ki se ukvarja z davčnim, finančnim, pravnim in poslovnim svetovanjem, udeležena naj bi bila tudi pri eni od vodilnih revizijskih družb. Nadaljnja presoja spora ni mogoča brez upoštevanja tega dejstva, čeprav skuša pritožba njegov pomen minimizirati.

13. Tožeča stranka je v tožbi izpostavila naslednje okoliščine, ki po njenem mnenju utemeljujejo ničnost kreditne pogodbe. Kredit naj bi bil vezan na valutni mehanizem z namenom dodatnega, protipravnega zaslužka tožene stranke. Kavza pogodbe bi naj torej bila nedopustna. V času sklenitve kreditne pogodbe je bilo razmerje med EUR in CHF stabilno, nato pa je EUR devalviral, kar je nesorazmerno povečalo obveznosti tožeče stranke. Tožena stranka naj bi kršila svojo pojasnilno dolžnost in tožeče stranke ni opozorila na tveganja, ki izhajajo iz volatilnosti tečaja. Tožeča stranka pa naj ne bi bila sposobna razumeti tveganja, povezanega s krediti v tuji valuti.

14. Bistvo očitka tožeče stranke je bilo torej v tem, da tožena stranka pri sklenitvi pogodbe ni opravila pojasnilne dolžnosti in tožeče stranke ni opozorila na tveganja, ki izhajajo iz volatilnosti tečaja CHF. Tožeča stranka pa sama teh tveganj ni poznala, ker nima posebnega znanja o valutnih tečajih. Gre za tipično utemeljitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF, kot so jo zatrjevali potrošniki v številnih drugih tovrstnih sporih.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo, da je za začetek teka zastaralnega roka treba ugotoviti, kdaj je bila tožeča stranka seznanjena s temi okoliščinami, s katerimi zdaj utemeljuje ničnost pogodbe. Pri tem je kot oprijemljiv datum našlo leto 2011, ko je tožeča stranka izdala prospekt za prodajo obveznic tožeče stranke, v katerem je zapisano, da je izdajatelj obveznic (tožeča stranka) izpostavljen tveganju nihanja tečaja EUR/CHF. Po presoji višjega sodišča bi se morala tožeča stranka možnosti tveganj, ki izhajajo iz nihanja tečaja tujih valut zavedati že od samega začetka in ni dvoma, da se ga tudi je. Glede na to, da gre za delniško družbo, ki se ukvarja s podjetniškim svetovanjem in investiranjem, so skrajno neprepričljive navedbe, da tožeča stranka ne bi razpolagala z nobenim znanjem glede tveganj, ki ga prinaša gibanje tečaja tujih valut. V pritožbi celo navaja (str. 10), da je upala, da bo tečaj CHF v prihodnjih letih depriciiral. V prid temu, da se je tožeča stranka lahko že v letu 2011 seznanila z vsemi okoliščinami, s katerimi zdaj utemeljuje ničnost pogodbe, lahko govori tudi gibanje tečaja EUR/CHF. Na dan sklenitve kreditne pogodbe (6. 2. 2007) je 1,00 EUR ustrezal 1,61 CHF.8 Vrednost EUR nasproti CHF se je začela opazneje zniževati od konca leta 2008 dalje in je npr. junija 2010 znašala le še ca. 1,30 CHF, najnižjo vrednost pa je v obdobju od 2007 do 2011 EUR dosegel 4. avgusta 2011 in sicer je 1,00 EUR ustrezal le še 1,0451 CHF. Po tem obdobju je Švicarska centralna banka z ukrepi tečaj stabilizirala na 1,00 EUR = 1.20 CHF. V začetku leta 2015 pa je te ukrepe odpravila in je CHF nasproti EUR spet narasel (za kratek čas je bil CHF celo vreden več od EUR) ter se od tedaj giblje na povprečju približno 1,09 CHF za 1,00 EUR. Valutno tveganje se je za tožečo stranko neugodno realiziralo pretežno že v letu 2011. Tedaj bi se glede na zdaj zatrjevana dejstva tožeča stranka lahko pozanimala o pravnih možnostih (npr. uveljavljanju ničnosti ali razveljavitvi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin), tožeča stranka pa bi nedvomno lahko tudi ugotovila, da ji tožena stranka ni ustrezno pojasnila povezanih tveganj, ki so se uresničila, če bi to držalo. Pritožbene navedbe, da je šele v letu 2017 izoblikovala zavest o ničnosti, ko je kredit dokončno odplačala in se šele tedaj zavedla obsega nepoštenosti tožene stranke, se zato izkažejo za skrajno neprepričljive. Zato višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je odločilo, da je zastaranje kondikcijske terjatve začelo teči v letu 2011 in se izteklo 2016, zaradi česar je zahtevka v tem delu utemeljeno zavrnilo.

**Glede ničnosti pogodbe**

16. Sodišče prve stopnje je dajatvena zahtevka zavrnilo zaradi zastaranja. Ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodbe je zaradi tega zavrglo, ker naj tožeča stranka ne bi imela pravnega interesa zgolj na ugotovitveni del. Sodišče prve stopnje je nato na kratko obrazložilo, da bi zahtevek zavrnilo tudi sicer, če ta ne bi zastaral. 17. Pritožba sicer navaja, da bi sodišče prve stopnje najprej moralo presojati ničnost pogodbe in šele nato vprašanje zastaranja. Višje sodišče takšnemu naziranju ne pritrjuje, saj je skladno z načelom ekonomičnosti postopka, da se najprej odloči o vprašanju zastaranja. S samo ugotovitvijo ničnosti kreditne pogodbe pa se položaj tožeče stranke ne bi izboljšal, glede na podani ugovor zastaranja.

18. Višje sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je tudi sicer tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe neutemeljen.

19. Utemeljevanje ničnosti kreditnih pogodb v CHF s sklicevanjem na oderuško pogodbo (119. člen OZ) in nedopustno poslovno podlago (kavzo; 39. člen OZ) je bilo zavrnjeno že v potrošniških sporih,9 zato lahko navedeno stališče še toliko bolj velja v gospodarskem sporu. Nič ni nedopustnega v poslovni podlagi kreditne pogodbe v tuji valuti, saj gre za _causo credendi_ oz. pridobitev posojila. S sklenitvijo kredita v tuji valuti postane obveznost posojilojemalca odvisna od gibanja tečaja tuje valute, v tem pogledu gre torej za aleatorno pogodbo. Sklenitev aleatorne (tvegane) pogodbe ni nedopustna, četudi bi bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo. Prav tako ni mogoče zaključiti, da bi tožeča stranka izkazala objektivni element oderuštva (očitno nesorazmerje med dajatvama strank), še manj pa subjektivni element (izkoriščanje nezadostne izkušenosti), glede na status tožeče stranke kot delniške družbe.

20. Glede očitkov o ničnosti kreditne pogodbe na podlagi 86. člena OZ v zvezi s 5. členom OZ (kršitev načela vestnosti in poštenja) zaradi domnevne opustitve pojasnilne dolžnosti tožene stranke glede na obvestila in navodila Banke Slovenije, višje sodišče pojasnjuje sledeče. Obveznost pojasnilne dolžnosti banke pri kreditih v tuji valuti se v potrošniških sporih povezuje s prepovedjo nepoštenih pogodbenih pogojev in obveznostjo po jasnih in razumljivih pogojih po pravu varstva potrošnikov (prim. 22. in 23. člen ZVPot). V sodni praksi so se razvila naslednja izhodišča pri presoji vprašanja ustrezne pojasnilne dolžnosti banke. Presoja nepoštenih pogodbenih pogojev, ki pomenijo glavni predmet pogodbe (kar je tudi pogoj vračila kredita v tuji valuti), je mogoča. Nepoštenost glavnega predmeta pogodbe je sankcionirana z ničnostjo spornega določila ali celotne pogodbe. Najprej je potrebno ugotoviti, ali je sporni pogodbeni pogoj jasen in razumljiv, torej ali je banka pojasnilno dolžnost ustrezno izpolnila. Če slednje drži, nadaljnja presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja odpade, sicer se opravi tudi ta.

21. Obveznost celovite pojasnilne dolžnosti banke izhaja predvsem iz tega, da na informacijski strani med banko in potrošnikom obstaja znatna asimetrija. Banka kot profesionalni subjekt razpolaga z bistveno več informacijami glede valutnih in ostalih tveganj kot povprečen potrošnik, ki je na tem področju (praviloma) laik. Zato se od banke zahteva, da s potrošnikom te informacije celovito in ustrezno deli (t. i. igra z odprtimi kartami). V obravnavnem primeru, ko sopogodbenik banke kreditodajalke ni potrošnik, ampak delniška družba, ki se profesionalno ukvarja s podjetniškim svetovanjem in investiranjem, ter katera zakonita zastopnika sta udeležena tudi v drugih družbah, ki se ukvarjajo s sorodno dejavnostjo, pa ta informacijska asimetrija ne obstaja oz. je vsaj bistveno manjša. Zato je v tem primeru odgovornost na pridobitvi ustreznih informacij, potrebnih za oblikovanje poslovne volje, predvsem na vsakem posameznem sopogodbeniku. Višje sodišče ne dvomi, da je bila glede na naravo dejavnosti tožeča stranka od samega začetka seznanjena z obstojem valutnega tveganja in da se bo v primeru apreciacije CHF njena obveznost povečala. S sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti je nase sprejela tveganje kasnejših valutnih sprememb. Takšno tveganje pa v poslovni praksi gospodarskih subjektov ni nič posebnega, saj gre v širšem smislu za razumevanje delovanja tržnih mehanizmov, čemur so gospodarski subjekti pač podvrženi.

22. Za obravnavani spor tudi ni uporabljivo stališče sodne prakse iz potrošniških sporov, da mora banka opraviti svojo pojasnilno dolžnost glede na standard povprečnega potrošnika, kar pomeni, da njen obseg ni odvisen od izobrazbe, znanja, starosti ali podobnih lastnosti konkretnega potrošnika. Gospodarske družbe so ustanovljene z namenom pridobivanja dobička na (načeloma) točno določenem področju oz. opravljajo določeno vrsto dejavnosti, kar je upoštevajoč faktor pri presoji. Pri tem niti ni pomembno, ali konkretna gospodarska družba dejansko razpolaga z znanjem, ki se od nje pričakuje na njenem področju. Pomembno je le, ali se s tem predstavlja v pravnem prometu. Glede na dejavnost tožeče stranke v obravnavanem primeru, bi lahko prišlo do že skoraj bizarne situacije, če bi zahtevali, da banka tožeči stranki kot delniški družbi daje enaka pojasnila glede valutnih tveganj, kot bi jih dajala povprečnemu potrošniku.10

23. Sicer ni mogoče že načeloma izključiti, da ne bi bila banka nikoli dolžna nobenemu gospodarskemu subjektu izvajati pojasnilne dolžnosti (npr. samostojnemu podjetniku posamezniku ali družbi z omejeno odgovornostjo z dejavnostjo, ki nima nobene povezave s financami) glede valutnega tveganja, od katerih se ne pričakuje posebnega poznavanja valutnih tveganj. Do absurdnih situacij pa bi lahko pripeljalo vztrajanje pri tem, da bi banka z enako mero to morala pojasnjevati npr. investicijskemu skladu, borzno posredniški družbi ali pa tudi družbi, ki se poklicno na trgu ukvarja s podjetniškim in podobnim svetovanjem ter investiranjem. Lastnosti konkretne fizične (šesti odstavek 3. člena ZGD-1) ali pravne osebe zato ni mogoče preprosto zanemariti.

24. Vrhovno sodišče je tudi že zavzelo stališče, da zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja niso mogoče. V sami naravi tveganja je nepoznavanje prihodnosti in neobvladovanje dejavnikov, ki vplivajo na realizacijo tveganja. Za strokovnjake je vpliv določenih dejavnikov gotovo predvidljiv, ne morejo pa predvideti enostranskih ukrepov, kakršni so bili v konkretnem primeru ukrep švicarske centralne banke. Stranke so se morale zavedati, da ni stvarno pričakovanje, da bi v dobi dogovorjenega vračila kredita vrednost CHF v razmerju do EUR ostala enaka ali zgolj padala, in sicer neodvisno od monetarne politike švicarske centralne banke, torej četudi ta ne bi sprejela ukrepov, ki so imeli na tečaj največji vpliv. Drugače povedano: mogli so se zavedati, da je tveganje realno in da se lahko v dobi odplačevanja kredita kadar koli uresniči oziroma, da se v določeni meri najbrž celo bo uresničilo.11

25. Prav tako je sodna praksa že zavzela stališče do dokumentov oz. obvestil Banke Slovenije glede kreditov v tuji valuti, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala kršitev pojasnilne dolžnosti. Dokument nima takega pomena, kot mu ga pripisuje tožeča stranka, temveč gre zgolj za splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju, upoštevaje, da je bil CHF leta 2005 na nizki ravni in da je bilo pričakovati apreciacijo.12

26. Pritožbena izvajanja glede širšega družbenega pomena kreditiranja za odločitev o pritožbi niso relevantna, zato se višje sodišče do njih ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

27. Sklepno višje sodišče zaključuje, da je bila tožeča stranka kot delniška družba, ki se na trgu profesionalno ukvarja s podjetniškim svetovanjem in investiranjem, nedvomno že od same sklenitve kreditne pogodbe dalje seznanjena z obstojem valutnega tveganja. Na njeni strani ni obstajala takšna asimetrija informacij nasproti banki kreditodajalki kot v potrošniških sporih. Tožeča stranka se je bila v prvi vrsti sama dolžna pozanimati o tveganjih, povezanih s krediti v tuji valuti (tudi če takšnega znanja ne bi imela že od začetka), saj gre za njeno poslovno odločitev, pod kakšnimi pogoji bo vzela kredit. Kreditna pogodba v tuji valuti je bila nedvomno dopustna, tožeča stranka pa je po lastni odločitvi nase sprejela tveganja, ki so s tem povezana. Obravnavana kreditna pogodba zato ne more biti nična.

**Stroški pritožbenega postopka**

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka pa je dolžna drugotoženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki v skladu z Odvetniško tarifo (OT) znašajo: 3.750 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 47,5 točk za materialne stroške (11. člen OT) in 22% DDV. Vrednost točke je 0,60 EUR. Skupno je dolžna tožeča stranka drugotoženi stranki povrniti 2.779,77 EUR pritožbenih stroškov. Prvotožena stranka je priglasila 15,00 EUR materialnih stroškov, vendar ti glede na kratek odgovor niso z ničemer izkazani, zato jih višje sodišče ni priznalo kot potrebnih stroškov (155. člen ZPP). Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 87. člen OZ: "(1) Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega." 2 93. člen OZ: "Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne." 3 Pritožba se sklicuje na sodbe VSRS II Ips 507/93, Višjega sodišča v Mariboru I Cp 100/2011 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1306/2011. 4 Sodba in sklep VSRS II Ips 269/2015. 5 Sklep VSRS II Ips 14/2020. 6 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. 7 V poslovnem registru ima tožeča stranka kot glavno dejavnost navedeno šifro 70.220 (Dr. podjetniško in poslovno svetovanje). 8 Gibanje tečaja EUR/CHF je razvidno na spletni strani ECB: https://www.ecb.europa.eu/stats/policy_and_exchange_rates/euro_reference_exchange_rates/html/eurofxref-graph-chf.en.html. 9 Sklep VSRS II Ips 201/2017. 10 To spominja na hipotetični primer, ki ga avtorica Nina Zupan daje v članku "Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o kreditnih pogodbah v tuji valuti", Pravosodni bilten (PB), št. 3/2019, str. 142‒143. Podaja primer, ko bi kredit v CHF najel univerzitetni profesor ekonomije, ki se celotno kariero ukvarja s preučevanji valutnega tveganja in je avtoriteta na tem področju. Vztrajanje pri opravljanju pojasnilne dolžnosti v primerih, ko informacijske asimetrije ni ali je celo druga stranka s tem bolj seznanjena, je lahko vprašljivo. 11 VSRS Sodba in sklep II Ips 195/2018. 12 Prav tam. Gl. tudi VSL Sodba in sklep II Cp 1977/2017.