Jedro

Pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka je program opremljanja. Ne v ZUreP-1, na podlagi katerega je bil Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za gradnjo infrastrukturnih objektov v naselju Vincarje sprejet, ne v ZPNačrt pa ni ovire za to, da skupni stroški v programu opremljanja temeljijo na predvidenih stroških. Edina omejitev, ki v tem pogledu izhaja iz zakonskih določb je, da je komunalni prispevek namenski vir financiranja, ki ga lahko občina porablja samo za namen gradnje komunalne opreme skladno z načrtom razvojnih programom občinskega proračuna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku po uradni dolžnosti zaradi priključitve objekta ..., na javno kanalizacijsko omrežje naložil plačilo komunalnega prispevka v višini 2.157,38,73 EUR ter določil pogoje plačila tega komunalnega prispevka.

2. Iz obrazložitve izhaja, da se je z izgradnjo novega kanalizacijskega omrežja v naselju Vincarje izboljšala komunalna opremljenost tožnikove nepremičnine, zaradi česar mu je kot solastniku objekta do 1/2 naloženo plačilo sorazmernega dela komunalnega prispevka. Izračun komunalnega prispevka se opira na 23. člen Odloka o občinskem lokacijskem načrtu za gradnjo infrastrukturnih objektov v naselju Vincarje (Ur. l. RS, št. 67/2007, v nadaljevanju Odlok) in Program opremljanja zemljišč za gradnjo infrastrukturnih objektov v naselju Vincarje, ki je priloga OLN. Organ navaja, da je podatke o neto tlorisni površini stavbe in površini parcele objekta ugotovil na podlagi evidence „Prostorski portal RS“.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju pravilnik), Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (v nadaljevanju Uredba) in Odlok. Med drugim pojasnjuje razloge organa za izdajo odločbe v skrajšanem postopku, razloge za uporabo Odloka, financiranje iz evropskih sredstev, izbrani način upoštevanja skupnih stroškov, ugotovitev površine parcele ter razloge za neupoštevanje vloženih sredstev za nakup in vgradnjo greznice.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga v tožbo, v kateri predlaga njeno odpravo. Uvodoma povzema potek postopka pred vložitvijo tožbe in navaja, da sta z ženo edina prebivalca Vincarij, ki jima je bil komunalni prispevek odmerjen na podlagi Pravilnika in Odloka, med tem ko je bil ostalim odmerjen na podlagi ugodnejšega Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Škofja Loka (v nadaljevanju Novi Odlok), in sicer tudi tistim, ki se zoper odmerne odločbe niso pritožili. Odločitev je zato arbitrarna, v nasprotju z načelom sorazmernosti ter krši pravico do enakega varstva pravic in prepoved odločanja v škodo pritožnika.

5. Navaja, da program opremljanja, na katerega se v VIII. poglavju sklicuje Odlok, ki naj bi ga izdelal A., d. d., in naj bi bil priloga Odloka, ne more biti podlaga za odmero komunalnega prispevka, saj ni bil objavljen v Uradnem listu RS, zato občani z njim niso mogli biti seznanjeni na enak način kot z Odlokom, niti ni splošen predpis, kot to določa tretji odstavek 74. člena ZPNačrt. 6. Odlok ne vsebuje sestavin, določenih v prvem odstavku 74. člena ZPNačrt, kot so podrobnejša določitev komunalne opreme, ki jo je treba zgraditi, in roki za gradnjo po posameznih enotah urejanja prostora. Poleg tega so v Odloku upoštevani celotni takrat predvideni stroški investicije v gradnjo različne komunalne opreme, ni pa razvidna delitev tega stroška glede na posamezne dele predvidene komunalne opreme, zato tudi ni razvidno, na podlagi česa in kako je upravni organ razdelil strošek opremljanja kvadratnega metra gradbene parcele (Cpi') in neto tlorisne površine (Cti') na del, ki odpade na izgradnjo javne kanalizacije.

7. Uveljavlja, da je Odlok skladno z tretjim odstavkom 97. člena ZPNačrt prenehal veljati z izvedbo posega v prostor, to pa je s pridobitvijo uporabnega dovoljenja 4. 12. 2012, zaradi česar ni mogel biti veljavna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe.

8. Ne strinja se z razlogi toženke za upoštevanje predvidenih, ne pa dejanskih stroškov investicije. Ti naj bi za več kot 100 % odstopali od dejanskih stroškov izgradnje komunalne opreme in naj bi bili v času izdaje izpodbijane odločbe že v celoti znani, kar izhaja iz številnih dokumentov občine. Toženka tudi sama navaja, da je oktobra 2012 zaradi odstopanja pri oceni stroškov investicijske operacije v primerjavi s prvotno ocenjenimi stroški naredila novelacijo investicije. Tožnik ji v zvezi s tem očita, da hkrati ni spremenila Odloka v delu, ki se nanaša na program opremljanja, in da je bila to dolžna storiti, v posledici tega pa je komunalni prispevek odmerjen na podlagi (previsokih) predvidenih stroškov, ki niso v skladu z dejansko nastalimi. Meni, da so predvideni stroški lahko podlaga za odmero le, ko dejanski še niso znani, ne pa obratno, in da so v nasprotnem primeru zavezanci lahko neupravičeno oškodovani, občina pa obogatena, kar je v nasprotju z namenom instituta komunalnega prispevka. Tudi iz šestega odstavka 12. člena Uredbe izhaja, da naj bi ugotovitev skupnih in posledično obračunskih stroškov temeljila na realni vrednosti investicije. Meni, da se je toženka zavedala nerealnosti predvidene vrednosti investicije in da je poskušala to napako po vložitvi tožb na različne načine sanirati.

9. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Med drugim navaja, da tožnik ne substancira očitka o kršitvi prepovedi reformatio in pieus. Zavrača tudi očitek o neenaki obravnavi, saj je ravno z odločbo izdano na podlagi Novega Odloka želela vse občane Vincarij obravnavati enako, s čimer pa se tožnik ni strinjal. Posledica tega je sodba Upravnega sodišča, s katero je to ugotovilo, da je odmera po Novem Odloku nezakonita.

10. Navaja, da je program opremljanja priloga Odloka in njegov sestavni del ter da v 31. členu določa, da je lokacijski načrt, katerega sestavni del so tudi priloge, na vpogled pri toženki. Vztraja, da ima Odlok vse potrebne sestavine in da te jasno izhajajo iz 4. poglavja obrazložitve Odloka, ki je njegov sestavni del, kot je navedeno v prvi alineji točke b) drugega odstavka 3. člena Odloka.

11. Glede delitve skupnega stroška po posameznih delih predvidne komunalne opreme navaja, da je ta razvidna iz 10. poglavja programa opremljanja. V programu so navedene podlage za izračun komunalnega prispevka, vključno s stroškom opremljanja kvadratnega metra gradbene parcele (Cpi') in neto tlorisne površine (Cti') na del, ki odpade na izgradnjo javne kanalizacije.

12. Nasprotuje stališču, da je Odlok prenehal veljati, saj ni bil razveljavljen z nobenim občinskim odlokom, temveč je skladno s 14. točko 114. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Škofja Loka še vedno v veljavi. Nasprotuje tudi navedbam o upoštevanju predvidenih stroškov investicije, saj predmet tega upravnega spora ni zakonitost Odloka, temveč izpodbijane odločbe.

13. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 1. 8. 2018 vztraja pri očitkih o neenaki obravnavi in da je ob vloženih pravnih sredstvih postavljen v slabši položaj v razmerju do ostalih prebivalcev Vincarij. Vztraja tudi, da je veljaven program opremljanja lahko le tisti, ki je sprejet in objavljen v obliki odloka, sklicevanje na določbe ali tekst priloge pa ni utemeljeno, saj glede na možnosti dostopa v času uradnih ur občine v razmerju do javne objave z vidika pravice do obveščenosti, pravne varnosti in zagotavljanja pravice do učinkovitega pravnega sredstva nima enake kakovosti. Navaja, da med obveznimi prilogami iz 24. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) ni programa opremljanja in da je glede na vsebino teh prilog jasno, da med prilogami ne morejo biti vsebinske določbe, ki so neposredna podlaga za odločanje o pravicah in obveznosti posameznikov. Zato je neutemeljeno sklicevanje na sestavine, predpisane v prvem odstavku 75. ZPNačrt, saj so te del obrazložitve Odloka, ki pa je zgolj njegova neobjavljena priloga, ne pa tudi njegov sestavni del. Enako velja za delitev stroškov na posamezne dele predvidene komunalne opreme, zato vztraja, da delitev stroškov, ki odpade na izgradnjo javne kanalizacije, iz Odloka ni razvidna, izpodbijane odločbe pa zato ni mogoče preizkusiti. Trditev, da je Odlok prenehal veljati, utemeljuje še s sklicevanjem na 20. člen Novega Odloka.

14. Tožba ni utemeljena.

15. V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost odmere komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti tožnikovega zemljišča z izgradnjo kanalizacijskega omrežja.

16. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je v takem primeru sedmi odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), po katerem pri odmeri komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti. Zavezanec je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt).

17. V obravnavanem primeru ni sporno, da je toženka z izgradnjo kanalizacijskega omrežja izboljšala opremljenost tožnikove nepremičnine s to opremo, sporno pa je, ali je odločba, ki je izdana na podlagi Odloka, izdana na zakoniti podlagi.

18. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu je v skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sicer konkretna upravna odločba, ne pa tudi pravna podlaga, na kateri je bila ta odločba izdana. Vendar pa je v skladu s 125. členom Ustave RS sodišče pri odločanju vezano le na ustavo in zakon, kar pomeni, da mora v primeru, če ugotovi, da je podzakonski akt, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, v nasprotju z zakonom ali ustavo, uporabo takega akta v konkretni zadevi zavrniti (tkim. institut exceptio illegalis). Sodišče je zato vsebinsko preizkusilo tožbene navedbe, ki se sicer vse izrecno ali posredno nanašajo na zakonitost Odloka oziroma programa opremljanja.

19. Iz Odloka izhaja, da ga je Občinski svet Občine Škofja Loka sprejel na podlagi 23., 31., 77, 175. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) ter četrtega 98. člena ZPNačrt. ZPNačrt v navedeni določbi določa, da se postopki za sprejem strategije prostorskega razvoja občine, prostorskega reda občine ali občinskega lokacijskega načrta (za kar gre v tem primeru), začeti pred uveljavitvijo tega zakona na podlagi določb ZUreP-1, v okviru katerih so bili ti akti že javno razgrnjeni, dokončajo po določbah ZUreP-1. Že iz te določbe jasno izhaja, da se zato za presojo pravne oblike in objave, postopka sprejemanja, posebnih določb glede priprave in sprejema Odloka ter njegove veljave uporabljajo določbe ZUreP-1. 20. Iz 23. člena ZUreP-1 med drugim izhaja, da se prostorski akt sprejme z odlokom, ki se objavi v Uradnem listu, odlok pa vsebuje tudi seznam prilog k prostorskemu aktu in naslove, kjer je prostorski akt na vpogled. 73. člen ZUreP-1 predpisuje vsebino občinskega lokacijskega načrta in priloge k le-temu (po 44. členu ZUreP-1), sestavina prilog pa je tudi program opremljanja zemljišč iz 139. člena tega zakona. Po določbi tega člena se zemljišča s komunalno infrastrukturo opremljajo na podlagi programa opremljanja. Ta se pripravi na podlagi prostorskega reda občine oziroma občinskega lokacijskega načrta. Če se program opremljanja pripravi na podlagi občinskega lokacijskega načrta, je program opremljanja sestavina prilog k temu načrtu (prvi in drugi odstavek). Po povedanem je način objave programa opremljanja v Odloku v skladu z ZUreP-1, saj je program opremljanja sestavni del prilog k odloku (prvi odstavek 23. člena Odloka) in na vpogled na Občini Škofja Loka (31. člen Odloka).

21. Ker je bil Odlok torej sprejet na podlagi ZUreP-1, mu ni mogoče očitati, da ne vsebuje vseh sestavin iz 75. člena ZPNačrt, ki določa vsebino programa opremljanja. Odlok sicer v 23. členu vsebuje podlage za odmero komunalnega prispevka, med drugim: skupne stroške investicije (ki jih razdeli po virih), obračunsko območje investicije, podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka, skupne obračunske stroške, določen je tudi izračun komunalnega prispevka. Že navedeni 73. člen ZUreP-1 (v zvezi s 44. členom istega zakona) ne terja, da bi občinski lokacijski načrt vseboval podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka po posamezni komunalni opremi, kot to zatrjuje tožnik, zato že iz tega razloga 23. člen Odloka ustreza zakonskim pogojem glede opredelitve podlag za odmero komunalnega prispevka. Opredeljene podlage pa tudi niso v nasprotju z nato uveljavljenim 75. členom ZPNačrt. 22. ZPNačrt ne daje podlage niti za stališče, da bi bilo treba komunalni prispevek prilagajati dejanskim stroškom gradnje komunalne opreme, kot tožnik uveljavlja in se pri tem opira med drugim na renovelacijo investicije, ki jo je izvedla toženka zaradi nižjih dejanskih stroškov izgradnje komunalne opreme. Pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka je program opremljanja. Ne v ZUreP-1 (oziroma 10. členu Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo), na podlagi katerega je bil Odlok sprejet, ne v ZPNačrt (oziroma 12. členu Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč) pa ni ovire za to, da skupni stroški v programu opremljanja temeljijo na predvidenih stroških. Edina omejitev, ki v tem pogledu izhaja iz zakonskih določb je, da je komunalni prispevek namenski vir financiranja, ki ga lahko občina porablja samo za namen gradnje komunalne opreme skladno z načrtom razvojnih programom občinskega proračuna (prvi in drugi odstavek 84. člena ZPNačrt).

23. Tožnik tudi zmotno meni, da je na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZPNačrt z izgradnjo kanalizacijskega omrežja, in sicer s pridobitvijo uporabnega dovoljenja dne 4. 12. 2012, Odloku prenehala veljavnost. Določbe navedenega odstavka ZPNačrt, ki določa, da občinski lokacijski načrti, sprejeti na podlagi ZUreP-1, ostanejo v veljavi do izvedbe posegov v prostor, ki so z njimi načrtovani, spreminjajo in dopolnjujejo pa se po postopku, kot je predpisan za sprejem občinskega podrobnega prostorskega načrta, ni mogoče razumeti tako, da po izvedbi posega v prostor na podlagi lokacijskega načrta, ki vsebuje tudi program opremljanja stavbnih zemljišč, ta prostorski akt ni več podlaga za odmero komunalnega prispevka za komunalno opremo, ki je zgrajena na njegovi podlagi.

24. Iz odločbe izhaja, da je bilo uporabno dovoljenje za zgrajeno kanalizacijsko omrežje izdano 4. 12. 2012, iz nje pa je nadalje razvidno še, da je bilo to omrežje predano v upravljanje Loški komunali 31. 3. 2013, ki je vsem lastnikom izdala soglasje za priključitev 29. 5. 2013 (za obravnavani objekt soglasje, št. 74/2013). S tem dnem je tožnik torej dobil možnost svoj objekt zakonito priklopiti na kanalizacijsko omrežje, najkasneje tedaj pa je nastopila tudi obveznost plačila komunalnega prispevka oziroma možnost toženke, da prispevek odmeri, kar je toženka storila z izdajo izpodbijane odločbe z dne 26. 6. 2013 in se pri tem pravilno oprla na Odlok. Komunalni prispevek je bil tožniku torej odmerjen v času možnosti priklopa objekta na kanalizacijsko omrežje, in sicer ko so za njegovo odmero nastopili vsi pogoji, čemur je toženka tudi sledila in izdala izpodbijano odločbo. Poleg tega pa je bila (kot navaja tudi toženka) veljavnost Odloka podaljšana z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Škofja Loka (14. točka prvega odstavka 114. člena).

25. Toženki tudi ni mogoče očitati neenakopravne obravnave tožnika in njegove žene (zadeva I U 939/2018) v razmerju do drugih občanov, ki jim je bil komunalni prispevek odmerjen po Novem Odloku. Zakaj tožniku glede na dejanske okoliščine v njegovi zadevi ni bilo mogoče zakonito odmeriti komunalnega prispevka na podlagi Novega Odloka, izhaja iz sodbe I U 825/2016 z dne 5. 10. 2017. Da je zato v njegovem primeru treba uporabiti Odlok, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odmerne odločbe, niti ni sporno, zakonitost odmere na podlagi Odloka pa je sodišče pojasnilo v tej sodbi.

26. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker dejstva, ki so podlaga za odločitev, v zadevi niso bila sporna, temveč je šlo za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

27. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka obeh strank temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.